Kaj natančno se zgodi s Slovencem, ko mu mejni policist vrne dokumente in vljudno pozdravi, znanost še ni pojasnila: takoj ko se za njihovim hrbtom spusti mejna zapornica, dovčerajšnji korporativni menedžerji in državni uradniki – za katere je že telefonski pogovor v roamingu življenje na robu – snamejo svoje meščanske oklepe, si pobarvajo obraze z bojnimi barvami in dvesto na uro drvijo po avtocesti do dalmatinske obale, tam pa se s skal mečejo v morje, se potapljajo z morskimi psi, plavajo s trajekti, na krhkih jadrnicah kljubujejo orkanskim nevihtam, skačejo z mostov, plezajo na strme pečine, jadrajo z zmaji, z golimi rokami lovijo strupene pajke, spuščajo se v mračna brezna špilj, bosi prečkajo planinske kotanje, spijo na grebenih, pijejo kačjo kri in se hranijo z ličinkami žuželk.
Letovanje povprečnega Slovenca je skratka križanec med odpravo National Geographica, petim nadaljevanjem Indiane Jonesa in operacijo zajetja Osame bin Ladna.
Če ne bi bilo Slovencev, bi lahko hrvaška Gorska reševalna služba takoj vtaknila ključ v ključavnico in zaprla firmo. Vsakega junija, ko izvidniki sporočijo, da so Slovenci prečkali mejo, se v centrih hrvaških reševalnih služb prižge oranžni alarm in že naslednji dan vroče dalmatinske noči parajo hrumenje helikopterjev, ropot ladijskih motorjev, lajež reševalnih psov in tanki snopi svetlobe iz ročnih svetilk.
Prostovoljci iz Gorske reševalne službe prečesavajo planinska brezpotja, mračne gozdove in odprto morje in tekmujejo, kdo bo spravil na varno več Slovencev. Tisti bolj izkušeni med njimi, tako kot ribiči, vedo, kje so dobra mesta za lov in ljubosumno skrivajo svoje lokacije. Prekaljeni slovencelovec se v nekem trenutku loči od skupine, rekoč, da mora lulat, in izgine v soteskah Biokova, pol ure pozneje pa se vrne s štirimi velikimi, živimi Slovenci, vsak po devetdeset kilogramov. To so res vrhunsko izurjeni mojstri, nekaj, kar bi vam zvenelo, kot da se je kuščar zavlekel v suh grm, on nezmotljivo sliši kot neuspešen poskus Slovenca v špilji sto petdeset metrov pod zemljo, da s plastičnim vžigalnikom prižge ogenj. Potem razgrne grm, se nagne nad majhno odprtino v zemlji in zavpije:
– Matjaž, si to ti?
– Ante, kje si bil do zdaj? se zasliši glas iz globine.
– Je Urška s tabo? še vpraša Ante in si začne zavezovati varnostno vrv.
Kot vidite, se že od nekdaj poznajo, Ante iz Gorske reševalne službe je že stokrat potegnil Matjaža in njegovo ženo Urško iz jam, prepadov, rečnih brzic in morskih valov.
Nazadnje ob koncu leta slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem sešteva izgube, prešteva mrtve in ranjene, preživele nastani v begunskih taboriščih, neidentificirane pa pokopava v množične grobnice pod spomenikom Neznanemu jadralnemu padalcu. Več Slovencev jo skupi v eni turistični izmeni, kot jih je padlo v vsej vojni za neodvisnost: po uradni statistiki je prepričljivo najpogostejši vzrok smrti med Slovenci – letni dopust. Daleč pred karcinomom in boleznimi srca.
Hrvati medtem seštevajo svoje izgube. Vi o teh stvareh seveda ne razmišljate, toda obsežne poletne operacije reševanja Slovencev Hrvaško stanejo en cel županijski proračun. Ura letenja s helikopterjem je pet tisoč evrov, ura policijskega gliserja ni dosti cenejša, kje so še stroški transporta, hrane in logistike za vojsko reševalcev? Zato je to poletje Hrvatom končno prišlo na misel, da bi te stvari začeli zaračunavati. Dovolj jim je tega, da se slovenski uradniki spuščajo v špilje, plezajo po strmih pečinah, hodijo po daljnovodih in se mečejo v prepade, potem pa se mirno zleknejo na skalo, rešujejo sudoku in čakajo, da jih prostovoljci iz hrvaške Gorske službe brezplačno izvlečejo, jim previjejo rane in jih poberejo v helikopterje.
Ne vem, ali vam je znano, toda zaradi velikih izgub zdravstvenega sistema je treba po novem na Hrvaškem plačati tudi za intervencijo reševalnega vozila. Če Hrvata na kavču zadene infarkt, mora v rešilca s kreditno kartico, medtem ko se Slovenec na jadralni deski iz Zaostroga mirno odpravi iskat morsko pot do Indije, vedoč, da ga bodo nekje v Polineziji, obkroženega z morskimi psi in pri koncu moči našli vztrajni, požrtvovalni in – kar je najpomembneje – povsem brezplačni reševalci iz Makarske. Vse pogosteje se tako zgodi, da se revni Hrvati po infarktu z zadnjimi močmi odplazijo v gore, ležejo pod strmo pečino, si namažejo obraz s krvjo ter tako našemljeni v Slovence pokličejo Gorsko reševalno službo. Je ceneje od rešilca in bogme tudi hitreje.
Zato so vse glasnejše zahteve, da bi Slovencem zaračunali reševanje. Nenazadnje bi bil to najbolj dobičkonosen turistični vir prihodkov. Od milijona Slovencev, ki letujejo na Hrvaškem, se najmanj vsak peti izgubi v gorah, obleži na dnu kakšnega prepada, obvisi na steni ali pluje na deski proti Polineziji: če bi vsak plačal deset, dvajset tisoč evrov, to znese dve milijardi. In še reševalci bi bili bolje opremljeni in motivirani.
Saj poznamo zlato turistično pravilo: samo živ Slovenec se vrne ob letu osorej.