Muzikal, glasbeno-scensko delo, ki se je skozi čas razvilo iz operete, je svoj razcvet doživelo med svetovnima vojnama, kot njegovi središči pa še vedno veljata Broadway in West End; do osvojitve slovenskih gledaliških odrov je preteklo kar nekaj let. Ta na videz lahkoten, a ustvarjalsko precej zahteven in zapleten žanr pri nas uprizarjajo nekatera profesionalna gledališča, zadnja leta dosledno Mestno gledališče ljubljansko, običajno pa se lotevajo znanih predlog.
Eden izmed najuspešnejših avtorjev te produkcije na neodvisni sceni pa je Andrej Rozman - Roza, ki je te dni na Trnfestu znova uprizoril svojo pevsko, monološko predstavo Že spet obisk in ki je s svojim duhovito obarvanim prevodom na naše odre prenesel že mnoge uspešnice, kot so na primer Briljantina,Moje pesmi moje sanje ali Obuti maček, ki ga je uglasbil kar sam. Čeprav se zdi muzikal lahkotnejša zvrst, pravi, da mu je vsak posebej predstavljal izziv in da je za postavitev dobrega muzikala treba vložiti veliko časa in truda. »Temelj muzikala je v sodelovanju. Nastati mora popolno sožitje med glasbo in tekstom, s tem, da ima pri tej zvrsti glasba pomembnejšo vlogo,« pojasni. »Zelo pomemben je odnos z ekipo, s katero delaš, saj je povratna informacija še kako pomembna. Za uprizoritev dobrega muzikala je potrebno dobro sodelovanje v začetni fazi med piscem teksta in glasbenikom ter seveda režiserjem in koreografom, ki se ekipi pridruži kasneje. Menim, da je peta zgodba ena najvišjih oblik umetnosti, a se lahko zgodi, da hitro postane izumetničena in umetelna.«
Prenos svetovnih uspešnic na naše odre
Kot sodelujoči pri uprizoritvi svetovno znane uspešnice Moje pesmi moje sanje se je Rozman srečal tudi z zagatami, ki jih prinese prenos na slovenske odre. »Bolj kot literarne poenostavitve so bile potrebne scenografske,« pojasni. Pri prevodih pa se zdi najpomembnejše, da je preveden tekst enakovreden izvirnik: »To je najtežji del za prevajalca, a jaz se vedno potrudim, da so slovenski teksti enakovredni originalu.«
»Slovenci imajo muzikale vsekakor radi in zanimanje med gledalci je veliko,« pravi. A pri nas se pojavlja še ena težava pri uprizarjanju glasbenega gledališča, ki pa je večja kot tista s prilagajanjem scenografije: »Že z nastankom slovenskega gledališča je le-to prevzelo vlogo gojenja lepe slovenske besede. Problem je, da v našem prostoru za igralca ni pogoj, da zna peti, in ker jih veliko ne zna, to oteži ponudbo muzikalov.« Za razvoj glasbenega gledališča bi morale po njegovem torej skrbeti tudi igralske šole. »Pri nas se je razvil malo bolj svoboden model igre in ima igralec pri podajanju vloge določeno svobodo. Igra ni vedno enaka, kar pri igralcu zelo spoštujem, razumem in zelo cenim. Pri muzikalu pa je igralec ujet v glasbeno strukturo in ni prostora za improvizacijo, kar lahko postane za igralca precej naporno.«
Zgodba iz West Enda
Nuška Drašček bo, kot je povedala, s pomočjo sodelavcev predstavila niz skladb, zanimivih zgodb in kompleksnih likov iz znanih in tudi manj znanih muzikalov West Enda: »Pri tej zvrsti mi je zelo všeč njegova pripovedna širina, pesmi imajo predzgodbo in kontekst, ki lik pripeljejo do določenega čustvenega stanja.« Da se bodo gledalci laže poistovetili z zgodbo in bodo skladbe deležne večje razsežnosti, jih bo skozi večer vodil vezni tekst. »Muzikal je vsekakor ena od večjih glasbenih zvrsti, ki se jih z veseljem lotevam. Poleg lepih in zahtevnih melodij mi je vedno znova presunljiv tudi gladek prehod med glasbo in tekstom.« Nuško Drašček bodo na odru spremljali Simon Dvoršak na klavirju, Andrej Pušenjak z basom in Vid Ušeničnik na bobnih.