Kot mnogi zdravniki 18. stoletja je tudi José Ignacio Bartolache, ki je živel v Mehiki, objavljal članke o sodobni problematiki, ki bi lahko zanimala evropske bralce. Taka tema je bila tudi histerija, za katero so tedaj množično obolevale ženske. Bartolache je menil, da bi se za izbruhi histerije, ki naj bi, navaja, prizadeli 60 odstotkov žensk in 80 odstotkov nun v mestih Mexico in Puebla, skrivala čokolada. Dopušča tudi druge vzroke za histerijo, kot so nošnja tesnih oblačil in navada, da so ženske hodile pozno spat in pozno vstajale. Njegove poglede sta vzela pod drobnogled dr. Mauricio Sanchez Menchero in dr. Teresa Ordorika z Neodvisne univerze v Mexico Cityju v Mehiki na letošnjem 24. mednarodnem kongresu zgodovine znanosti, tehnologije in medicine (iCHSTM) v Veliki Britaniji.

V predhispanskih družbah Amerike (pred letom 1800) je kakav postajal izjemno popularen in so ga množično uživali kot hladno ali toplo pijačo tako v užitek kot tudi iz medicinskih razlogov. Do 18. stoletja se je potrošnja čokolade iz Amerike razširila po vsem zahodnem svetu.

Nune so tisti čas na območju, ki ga je poznal Bartolache, živele dokaj razkošno, tudi čokolado so lahko uživale v velikih količinah ne glede na ceno, saj so si samostani nagrabili veliko bogastva. Čokolado so jim pripravljali služabniki v njihovih zasebnih prostorih. Tako je bilo, dokler ni nadškof Francisco de Lorenzana na območju mesta Mexico uveljavil novih pravil, ki so od nun zahtevala več skromnosti. Med drugim jim ni bilo več dovoljeno, da bi si pripravljale svojo čokolado, in ker so jo bile primorane uživati v skupnih prostorih, se je njena poraba zelo zmanjšala. Nunam taka ureditev ni bila všeč in, kot trdi Bartolache, naj bi poslej pogosto obolevale za napadi histerije.

»Ali je upad porabe te afrodizične substance res odgovoren za napade histerije, za katerimi naj bi poslej obolevale nune?« se sprašujeta avtorja znanstvenega prispevka. »Ali pa je bila domnevna pogostost histerije med nunami, o kateri pišejo Bartolache in drugi avtorji, zgolj eden od načinov razvrednotenja lastnosti žensk v družbi, kjer so vladali moški?« Histerija je bila vedno precej nedoločen pojem, običajno povezan z ženskami v zahodni kulturi. »Izmikajoča se narava tega obolenja je omogočila, da so se zelo utrdili stereotipi, povezani s spolom. Skozi stoletja je histerija služila kot učinkovito sredstvo za konstrukcijo medicinske potrditve ženske manjvrednosti,« navajata avtorja.

Bartolache je pisal, da je bila histerija bolj pogosta med ženskami srednjega in višjega razreda, ki so bile vzgojene v brezdelju, in je možno, da je k izbruhom histerije pripomoglo tudi brezdelje. Kljub temu naj bi bilo po njegovem mnenju za novohispanske ženske najbolj škodljivo prekomerno uživanje čokolade, ki naj bi povzročilo razrast histerije v okolju, ki ga je poznal, v razsežnostih epidemije.

Pomembno vlogo pri tem, da se je uveljavila reprezentacija novohispanskih žensk kot bitij, katerih nezmerne apetite in moralne šibkosti mora nadzorovati moški red, je imel prvi časopis v Novi Španiji Mercurio Volante. V tem časopisu so histerijo opisovali kot moralno karakteristiko, ki odraža neizbežno šibkost ženskih teles in nestabilnost njihovih čustev in misli. Na tak način je zahodnjaški religijski in medicinski diskurz žensko prikazoval stoletja dolgo. V primeru Bartolacheja so se te njihove lastnosti izrazile kot nezmerna želja po čokoladi, navadi, ki jih bo večino pripeljala v slabo zdravje. S takim pogledom so novohispanski zdravniki zgolj upravičili nova pravila in omejitve (za nune), ki so ženskam še bolj omejevale že tako omejene privilegije, sta sklenila avtorja. lo