Preden se je pisatelj in predavatelj slovenistike na celovški univerzi odločil za študij na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je diplomiral iz slovenistike ter magistriral in kasneje tudi doktoriral iz starejše slovenske poezije, se je Peter Svetina preizkusil tudi kot študent medicinske fakultete. Ker mu je učenje verzov Krsta pri Savici šlo veliko hitreje in bolje od rok kot preučevanje človeške anatomije, se je vrnil na pot, ki jo je načrtoval že vse od tretjega letnika srednje šole.
»Me je očitno le bolj zanimala literatura,« pravi avtor številnih knjig za otroke in mladino, med katerimi se knjiga z naslovom Modrost nilskih konjev ponaša tudi s priznanjem zlata hruška, ki jo je avtor leta 2011 prejel za najbolj izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo. Avtor, ki navdih črpa iz vsakodnevnih manjših in večjih dogodkov, pravi, da največ ustvarja kar na poti in ves čas usklajuje delo predavatelja s svojim literarnim ustvarjanjem: »So časi, ko se moram intenzivneje posvečati predavanjem in pisanju člankov, in so časi, ko tega ni treba početi tako intenzivno.«
Kje črpate navdih za vaše literarno ustvarjanje?To gre pa po navadi zelo spotoma. Sedim pred šolo in čakam Klaro, da pride z učne ure klavirja, pa opazujem enega otroka, kako suvereno dela kolesa in prevale po trati ob ribniku. Očitno čaka enega od staršev in očitno to trenira, pa zakaj bi zgubljal čas. No, in se sestavi takole posedanje z opazovanjem v Domačo nalogo o samem sebi. Na primer. Takih malenkosti je vse polno. Samo nimam vedno oči in ušes tako naravnanih, da bi jih opazil. Če jih, no, potem se pa zapiše še kakšna druga domača naloga.
Kdaj ste ugotovili, da bi namesto med zdravstvene raje zavili v literarne vode?Takrat, ko mi je brat rekel, da naj si ne uničim zdravja zaradi študija. Moj brat je psiholog in ga ubogam. Sem študiral (anatomijo, recimo) in študiral trikrat dlje kot moji kolegi, pa še sem v prvo vedno padel. Potem sem si rekel: ali je kaj narobe z mojim spominom ali pa z motivacijo. Sem vzel Krst pri Savici in sem se Uvod naučil na pamet v dvajsetih minutah. Takrat sem videl, da ni nič narobe s spominom, ampak z motivacijo. In sem šel na slavistiko, kamor sem že od prvega do tretjega razreda srednje šole itak govoril, da bom šel. Me je očitno le bolj zanimala literatura.
Ali je na sedanje ustvarjanje in vaše pisanje vplival tudi vaš študij medicine?Študij medicine je vplival toliko, da sem vtaknil študenta medicine v romanček Škržati umolknejo popolnoči. Ja, in da sem znal v učbeniku interne medicine pogledati, kakšne so značilnosti njegove bolezni. Potem mi je znanka anesteziologinja rekla, da ne ve za noben tak potek razpleta bolezni, kakršnega sem v zgodbi napravil jaz. Je pa tudi še rekla, da marsičesa ne bo nikoli izvedela.
Kako združujete vašo poklicno pot predavatelja v Celovcu z ustvarjanjem otroške literature? Je usklajevanje zahtevno?Poklic predavatelja na celovški univerzi in pisanje včasih usklajujem dobesedno po poti. Človek se vozi iz Ljubljane v Celovec pa nazaj v Ljubljano pa nazaj v Celovec ... in spotoma premišljuje o tem in onem. Včasih se ustavljam na poti tudi po večkrat, da zapišem kaj v beležnico, ki jo imam po navadi kar pri sebi. Sicer pa gre po navadi takole: so časi, ko se moram intenzivneje posvečati predavanjem in pisanju člankov, in so časi, ko tega ni treba početi tako intenzivno. Takrat mi prikoraka nasproti kakšno umirjeno popoldne, kakšen spokojen večer, pa se ideje, tiste v glavi in tiste iz beležke, sestavijo v kako zgodbo ali pesem.
Ste tudi avtor nekaterih strokovnih člankov o starejši mladinski literaturi. Kakšen je razvoj slovenske mladinske literature? Katere so tiste največje spremembe, ki jih je ta doživela skozi čas?Ravno pripravljam članek o dogajalnih prostorih v slovenski mladinski literaturi zadnjih sto let. Sem izbral taka prozna besedila, kjer se bolj ali manj očitno pojavlja Ljubljana. In se da opaziti, da sredi 60. let začnejo iz zgodb izginjati natančna dogajališča, kot so na primer imena ulic. In se tudi opazi, kako je takoj po drugi svetovni vojni postala šola eno od osrednjih dogajališč slovenske pripovedne proze za mladino. No, zdaj naj si pa človek to razloži. Mene to še čaka do konca meseca.
Je mladim in otrokom zdaj na voljo dovolj zanje primerne slovenske literature?Mislim, da morajo otroci brati dobro in tudi kaj slabe literature, da si izostrijo okus. Obojega je dovolj. Samo tisto dobro je po navadi manj glasno, pa se rado kam skrije.
So trendi na področju otroške in mladinske literature v Sloveniji kaj drugačni od tujine, na primer Avstrije?Tisto, kar sem opazil, vendar ne tudi bolj poglobljeno preveril, je, da je na Slovenskem v ospredju tako imenovana problemska literatura, manj je žanrske (zgodovinskih, pustolovskih romanov ipd.). Na nemškem govornem področju pa se mi zdi, da je močno prisotno tudi to. Poezije za otroke ne tu ne tam ni prav dosti, ampak občutek imam, da je je pri nas vseeno več.
Ali menite, da mladi še vedno radi berejo?Dva otroka sta pri nas doma. Eden bere, ko se mu to odredi ali ko mora. Drugi bere sam in to kar naprej, da mu je treba včasih odrediti ravno obratno. Mislim, da sta ena posrečena slika siceršnjega stanja.
Ali lahko mladi bralci v kratkem pričakujejo kakšno novo delo, pod katero se boste podpisali?Domače naloge čakajo pri Mladinski knjigi in še nekaj malih reči tu in tam. Nič pa ne vem, ali bodo in kdaj bodo kaj poslali v tiskarno.