Jana Kolman

Sodelovalo je 29 držav EU in takrat še nečlanica Hrvaška. V analizo je bilo vključenih več kot 230 tisoč bolnikov iz 947 bolnišnic. Med njimi jih je imelo 15 tisoč bolnišnično okužbo, kar pomeni okoli 6 odstotkov. Torej je Slovenija, s 6,4 odstotka primerljiva s povprečjem v EU. Ob tem moram opozoriti, da je največ bolnišničnih okužb v terciarnih bolnišnicah, kjer zdravijo najbolj bolne. Pri nas smo zajeli največji delež bolnikov prav v terciarnih ustanovah, kar pomeni, da so rezultati primerjalno v bistvu še boljši. Pri nas so sodelovale vse akutne bolnišnice, za kar smo jih pet dni izobraževali. To kaže njihovo pripravljenost, da bi čim bolj zmanjšali breme bolnišničnih okužb.

Zato, ker največkrat zbolijo tisti, ki so najbolj bolni, torej bolniki, pri katerih je potrebno intenzivno zdravljenje, njihov imunski sitem pa je zaradi primarne bolezni že oslabljen. Okužbam bolj izpostavljeni so tudi starejši z več kroničnimi boleznimi.

Zaradi invazivnih postopkov zdravljenja, imunske pomanjkljivosti in starosti lahko pride do obolenja z bakterijo, ki je na bolniku samem in tudi to štejemo med bolnišnične okužbe. Vse raziskave potrjujejo, da zboli manj mladih. Tudi v omenjeni raziskavi je delež bolnikov z bolnišničnimi okužbami največji med starejšimi, bolniki s hitro smrtnimi boleznimi, tistimi, ki so v bolnišnici dlje časa, med operiranimi, bolniki, ki so bili umetno predihavani ali so imeli vstavljen centralni žilni ali urinski kateter. Največji delež, kar 35,7 odstotka bolnikov je imelo bolnišnično okužbo po raziskavi prav v enotah intenzivnega zdravljenja. Na kirurških oddelkih je bilo takih bolnikov že samo 6,4 odstotka, še manj pa na internističnih, pediatričnih in ginekološko porodniških oddelkih. Seveda vsi ti dejavniki tveganja ne razbremenijo odgovornosti vseh, ki delajo z bolniki, da se držijo znanih načel za preprečevanje bolnišničnih okužb. Ni opravičila za zdravstvenega delavca, ki pride k bolniku z nerazkuženimi rokami.

Tudi sami smo odgovorni za bolnišnične okužbe kot bolniki ali kot obiskovalci. Bolniki in njihovi svojci naj spoštujejo navodila, ki jih dobijo v bolnišnici, in naj bodo zelo pozorni na higieno rok. Čeprav se zdi to kar preenostavno, je res učinkovit ukrep. Vsak bolnik in njegovi obiskovalci bi se morali zavedati, da je bolnišnično okolje zelo posebno, saj je tam koncentracija odpornih bakterij visoka. Zato bi morali vsi, ki vstopijo v bolnišnico, zelo paziti na svoje roke. Z njimi pobiramo bakterije v okolju in jih v kontaktih z usti, nosom, očesno veznico vnesemo v telo. Roke niso čiste, zato ne segamo v usta, oči in nos. Pred jedjo si mora bolnik roke razkužiti, čim manj naj se dotika predmetov po bolnišnici in ko pride do svoje postelje, naj poskrbi, da se uleže s čistimi rokami. Če higiene rok nimamo v krvi, kot rečemo, v bolnišnici težko skrbno ravnamo. Zato je treba otroke na higieno rok opozarjati od majhnega, doma, v vrtcu in šoli, da jim ta navada zleze pod kožo. Veliko bolnišničnih okužb bi lahko preprečili s higieno in pravilnimi postopki.

Med 15 tisoč bolniki jih je imelo največ pljučnice in okužbe sečil, sledile so okužbe kirurške rane in krvi. Pogoste so tudi okužbe prebavil in tiste, ki so povezane z žilnimi katetri. Pljučnic in drugih respiratornih okužb je največ, ker jih je najtežje preprečevati, urinskih je veliko zaradi katetrov, tako začasnih kot stalnih.

Pokazalo se je, da je imelo bolnišnično okužbo kar 14 odstotkov bolnikov, ki so bili v bolnišnici več kot 14 dni in le slaba dva odstotka hospitaliziranih do tri dni. Zato bolnišnice že vrsto let bolnike na operacijo sprejmejo v zadnjem trenutku in jih odpustijo v domačo oskrbo takoj, ko je to mogoče. Podatki iz enot intenzivnih terapij niso slabši samo zato, ker imajo bolniki tam oslabljen imunski sistem, temveč tudi zato, ker so, vsaj ponekod pri nas, postelje preblizu. Težko je tudi na ostalih oddelkih, ker imamo v naših bolnišnicah še vedno v sobah štiri ali več bolnikov, čeprav bi bilo idealno, da bi bila največ dva. Malo naših bolnišnic ima tudi možnost izolacijskih sob.

Bakterije, ki so na prvih desetih mestih v EU, so med prvih devet tudi pri nas, samo vrstni red je malo drugačen.

Pri tem gledamo delež stafilokokov (Staphylococcus aureus), ki so odporni na delovanje antibiotika meticilina. V raziskavi smo imeli 24 okuženih s tem stafilokokom, a smo imeli samo 4 primere MRSA, kar je precej manj od evropskega povprečja. Slovenija je bila po podatkih evropske mreže EARSS (sedaj EARS-Net) tudi prva država v EU, kjer smo pomembno zmanjšali okužbe krvi z MRSA, in sicer z 21 odstotkov leta 2000 na 7,1 odstotka leta 2006. Od takrat nihamo med 7 in 10 odstotki, nižje očitno ne moremo. Mislim, da na to vplivajo tudi razmere v zdravstvu; ob zmanjševanju zaposlenih in drugih varčevalnih ukrepih ne bomo napredovali. V porastu so okužbe krvi z bakterijo Escherichia coli, ki povzroča predvsem okužbe sečil. Lansko leto smo imeli več kot 1000 okužb krvi s to bakterijo. Tu gre za doma pridobljene okužbe, le manjši del je bolnišničnih. Vzrok lahko najdemo tudi v hrani živalskega izvora. Z uporabo antibiotikov pri živalih so te bakterije lahko tudi bolj odporne. V Indiji in Pakistanu in tudi na Balkanu so problematične bakterije s karbapenemazami, kot je NDM-1, ki so jo bolniki, ki so se zdravili v teh državah, že prinesli tudi v Anglijo in druge države EU.

V Evropi, kar se tiče odpornih bakterij, ni posebnih odstopanj. Nove prinašajo tisti, ki se že sedaj zdravijo, poleg že omenjenih Indije, Pakistana, tudi v Grčiji, Turčiji in nekaterih naših sosedah. To v bolnišnicah pri nas vedo in zato takšne bolnike ob sprejemu dobro pregledajo. Tako lahko preprečijo, da bi bolniki, ki so nosilci odpornih bakterij, sami ali prek zdravstvenega osebja le-te prenesli na druge. Opozorila pa bi tudi domače bolnike. Pogosto ob sprejemu v bolnišnico govorijo samo o bolezni, zaradi katere so hospitalizirani, ne povedo pa npr., da prihajajo od doma, kjer imajo njihovi svojci drisko in bruhajo. Zelo verjetno bo tak bolnik tudi sam podlegel norovirusni okužbi in okužil vse v svoji sobi. Če bi lahko vse te, ki imajo dejavnike tveganja in poselitev z zelo odpornimi bakterijami, izolirali, bi imeli manj težav, krajša bi bila hospitalizacija, manjša poraba antibiotikov, zdravljenje pa uspešnejše.

Teoretično smo v večji nevarnosti, če je bil turistični objekt pred našim prihodom dolgo zaprt. Včasih je bil takšen čas za prvomajske počitnice, sedaj, sredi sezone je te možnosti manj. Do okužbe lahko pride tudi v bazenih in predvsem krajih, kjer voda zastaja in se ustvarja aerosol, ki ga vdihavamo. Najbolj problematični so vodohrami, saj se tam, če temperatura ni zadostna in če so usedline, legionela namnoži. Od tam zaide v vodovodni sistem, z vdihavanjem aerosola pa v naše telo. Največkrat se okužijo imunsko oslabeli in starejši, odvisno pa je tudi od količine bakterij, ki jih vdihnemo. Lahko imamo nesrečo in vdihnemo, ko odleti kakšen čep bakterij.

Okužbe z legionelo se pojavljajo tako pri nas kot v tujini. Na Danskem sta zboleli dve osebi po vselitvi v novo naselje. To pa zato, ker so spustili vodo v sistem precej pred vselitvijo. Na to, da bi skrajšali čas od takrat, ko je voda v sistemu, do vselitve, bi morali misliti tudi pri nas. Če se to ne da, pa bi bilo treba sistem pred naselitvijo vedno dobro dezinficirati. Ker je najbolj ključno, da legionele ne spustiš v sistem, pa bi morali biti bolj pozorni tudi pri rokovanju s cevmi. Žal pri nas še ni tako, da bi bila vsaka vodovodna cev pred namestitvijo zaščitena v ovoju. Vsekakor moramo biti tudi doma pazljivi na to, da vodo v bojlerju vsaj občasno ogrejemo nad 60 do 70 stopinj in redno vzdržujemo vodohrame, v prostorih, ki jih dolgo ne uporabljamo, pa vodo pred ponovno uporabo pustimo nekaj časa teči.