Kolovodja zasedbe je kitarist in frontman John Dwyer, ki je glasbeno aktiven od konca prejšnjega stoletja. Bil je pobudnik in član vrste različnih hrupnih punk rock zasedb in je ena osrednjih fac klubsko-rockovske scene v San Franciscu. Leta 2003 je s prijatelji ustanovil založbo Castle Face. Njegov dosedanji ustvarjalni opus ga uvršča med aktivnejše kalibre rockovskega undergrounda in njegovo ime se rado omenja skupaj z Jackom Whitom, Danom Auerbachom, Jackom Oblivianom, Gregom Cartwrightom, Tyem Segallom, pokojnim Jayem Reatardom. Z vsemi naštetimi deli veliko ljubezen do koreninskega rocka.
Ko danes rečemo koreninski rock, ne gre samo za 50. leta, ko so belci posvojili blues, in 60. leta, ko je skuštrana mularija vzela svet v svoje roke. Minili so časi rokenrol revolucij(e). Danes gre za evolucijo, saj so 70., 80. in 90. leta pustila svoj pečat in so enakovreden vir navdiha in idej mlajšim generacijam. Vse te ere skupina Thee Oh Sees zaobjema v svoji godbi. V zanos igrivega garažnega rokenrola vpleta krautrockovsko repeticijo Can in Neu!, zvočni zid noise rocka, punkovsko nonšalantnost, psihedelične tripe, frikovsko razpuščenost, svetlejše odtenke naelektrenega postpunka, hardrockovske rife in bridko energijo power popa. Vsa ta mešanica je zabeljena z zavzetim igranjem nikoli razvlečenih skladb, ki imajo svoj obraz.
Zametki Thee Oh Sees segajo v začetek Dwyerjeve glasbene kariere. Ustanovil jih je kot stranski odklop. Okoli leta 2005 se je projekt začel preobražati v njegovo osrednjo zasedbo, ki je v zadnjih petih letih izdala kar sedem albumov. Njen princip dela ni visokopotezen. Zametke in ideje razvija skozi običajen proces dela – na vajah, turnejah in koncertih. Vmes se zapre za nekaj dni v studio in najraje v prvem poskusu posname nove skladbe. Dosedanja bera odkrije ustvarjalno rast iz obskurnega garažnega projekta v čvrsto zasedbo. Po dobro sprejeti pol akustični, pol garažni plošči Castelmania leta 2011 je letos izdala najbolj dorečeno ploščo doslej Floating Coffin, ki je brez odvečnih balastov in ponesrečenih poskusov. Direktna in odprta. Da se je zasedba utrdila, je pričal tudi zagrebški koncert prejšnji četrtek, ki je zagrabil že s prvo pesmijo. Rdeča nit koncerta je bila prav zadnja plošča. Vročica je naraščala iz skladbe v skladbo in vročina v zadušljivi dvorani Močvare se je dvignila do plafona. Znoj je tekel v debelih kapljah po koži dvestoglavega občinstva. Čeprav se je dihalo na škrge, je bilo bore malo takšnih, ki so se zatekli po svež zrak. Thee Oh Sees je bilo škoda spustiti s trnka.
Novi val neorockovske psihedelije se nam zdaj obeta v Ljubljani. Naslednji ponedeljek prihajajo v Kino Šiška avstralski neopsihedeliki Tame Impala, ki so junija na Hvaru (baje) zažgali.