Márai je tako na prizorišče postavil arhetipska lika: ubogljivo, predano in pokorno žensko, Lajos jo poimenuje kar svojo moralno protezo, ter nepopravljivega barabina, ki iz Esterinega doma izropa še vkuhano sadje. Na eni strani torej prevarant, ki s premetenim besedičenjem mestoma preslepi še bralca, kajti resničnost pretvarja v spolzko kategorijo. Medtem pa se njegova nasprotnica in ljubica po potrebi, čeprav sprevidi večino njegovih namer, zavestno in mirno prepušča njegovim goljufijam, saj se utrujena od preteklosti vda v prepričanje, da je njeno življenje tako in tako ostalo neizpolnjeno.
Glede na to, da roman nosi letnico 1939, torej prag druge vojne, vdaja glavne junakinje morda namiguje na tedanjo kapitulacijo množične razsodnosti, ki je bila hipnotizirana z nacističnimi in fašističnimi parolami. A pogled z druge plati kaže, da se pisec v tem romanu morda le ni orientiral v koordinatah svojega časa, saj Esterino domovanje brez elektrike, pobožno vedenje in neizmerna predanost enemu moškemu dajejo slutiti, da je junakinja obtičala v romantičnem 19. stoletju. Vzdušje in slog dela vsekakor dišita po starinskem, predmodernem, saj je Márai poseben užitek iskal v prenavljanju starih literarnih oblik. Kot je ugotovil madžarski literarni zgodovinar István Fried, je bila njegova poslastica tako imenovani »komorni roman«, v katerem ne manjka govoričenja, izpraševanja, spletkarjenja in razvozlavanja skrivnosti, kar uokvirja tudi Esterina zapuščina. Roman bo torej teknil tistim, ki uživate v psiholoških igrah.