Tako se vsak pogovor o prvenstvu, ki bi ponovno združilo nekdanje velikane Hajduk, Dinamo, Partizan in Crveno zvezdo ter jim zoperstavilo neke nove male velike klube, kakršen je naš Maribor (in kakršna bi bila lahko tudi Olimpija, če bi si vsi njeni rastoderji našli druge hobije), po uvodnih pohvalah dobri ideji nadaljuje z »ampak«, ki, odvisno od sogovornika, odpelje v smeri Srebrenice, Vukovarja ali Knina.
Zanimivo pa je, da se taisti »ampak« nikoli ne pojavi, ko hrvaški, bosanski, srbski pa tudi slovenski nogometni klubi brez najmanjšega sramu skrbno negujejo skrajno šovinistično navijaško kulturo, ki z ex-yu tribun maha zdaj s četniškimi, zdaj z ustaškimi zastavami, poziva na vedno nova klanja in bit nogometa vidi v zgodovinopisju.
»Ampak« se zamolči tudi takrat, ko so klubi oziroma njihovi vodilni možje ob vsaki priložnosti javno ponosni na prav takšne svoje navijače in ko jim neskončno hvaležni prepuščajo vladavino na svojih severnih ali južnih tribunah, medtem ko ponižno plačujejo visoke kazni zaradi njihovih izgredov.
»Ampak« prav tako ne obstaja, ko nogometaši in trenerji dosledno zagovarjajo svoje navijače in ko opevajo zvestobo krvoločno razpoloženih mladeničev s tetoviranimi zločinskimi simboli na prsih, ne obstaja, ko športnim komentatorjem drhtijo glasovi ob njihovih koreografijah in napevih, ki jih seveda opazijo le ob tistih redkih priložnostih, ko se ti po nekem čudnem naključju dotaknejo nogometa.
Vsi ti, od prvega do zadnjega, pa kot po nekem tihem dogovoru ne izgovorijo preprostega dejstva, da bi bile sanje o regionalni nogometnem prvenstvu zlahka uresničljive, če bi se le zgodil odklon od balkanske navijaške tradicije. Že če bi se navijaškim skupinam onemogočili skupinski ogledi tekem na gostovanjih njihovih klubov oziroma zelo preprosto ukinili deli tribun, rezervirani za gostujoče navijače, bi bilo hitro konec vseh policijskih kordonov, konec strahu in trepeta pred vsakim derbijem.
Če bi se torej ukinili arhaični skupinski popusti za razgrajače in bi moral vsak navijač, tako kot je to urejeno tudi marsikje v tujini, ob nakupu vstopnice priložiti osebno izkaznico, bi že kmalu ljudje začeli hoditi na stadione zaradi nogometa. Morda bi si kdo potem upal pripeljati s seboj tudi otroke in ženo, in morda upokojencev ne bi bilo strah, da bi jih ob vhodu pomendrala podivjana horda slačifantov.
Tega si v tukajšnjem nogometnem svetu nihče ne upa na glas predlagati, saj se nihče ne želi zameriti svojim, kaj šele tujim navijačem, temveč se vsi raje sprenevedajo, da mora za regionalno ligo dozoreti čas. Pa čeprav zelo dobro vedo, da lahko čas dozori le z bolečimi spremembami. A prav dvoličneži, ki na svojih stadionih iz tedna v teden tolerirajo nacionalistična divjanja, se pred kamerami najraje resignirano vprašajo, kako naj v takšnih razmerah organizirajo tekme med Dinamom in Crveno zvezdo.
Drug problem je, da bi, paradoksalno, izrazito nacionalistično opredeljene navijaške skupine ob tovrstnih ukrepih v bran vzeli levičarski sociologi, ki nasilje in sovraštvo radi zapakirajo v navijaško subkulturo in jih tako posredno legitimirajo. V trenutni situaciji bi v genocidnem verbalnem repertoarju zagotovo znali prepoznati bes delavskega razreda, v nasilju obup ponižanih množic, ukinitev brezplačne skupinske zabave pa bi v hipu označili za novo obliko kapitalističnega terorja, za dodatno poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi sloji družbe.
Huligani, ki so še včeraj urinirali po praškem parlamentu in zabadali svoje nože v francoske navijače na beograjskih ulicah, bi tako postali velike žrtve surovega sistema, novodobni junaki razrednega boja in maskote antikapitalističnih gibanj.
A vsemu temu navkljub se bo nekoč vendarle treba odločiti med »navijači« in nogometom, med dokončnim zatonom klubskega nogometa in regionalno ligo. Eno z drugim na žalost ne gre, vsak kompromis pa bi bil izredno tvegan. Predvsem pa ima malo smisla, da bi iz tedna v teden v Ljubljani, Zagrebu, Splitu, Sarajevu in Beogradu vladale izredne razmere samo zato, da bi lahko ljudje v teh mestih preživeli obisk beograjskih Grobarjev ali splitske Torcide.
Na Balkanu nedvomno ne manjka ljudi, ki si želijo gledati kvalitetnejši klubski nogomet, a trenutno so veljakom, kot kaže, »navijači«, pa tudi to, kar »navijači« redno sporočajo, pomembnejši od dogajanja na igrišču.
Zamisel o jadranski nogometni ligi je tako v zadnjem času kar nekako potihnila. Kriza je seveda dokaj razumljiv razlog, je pa to tudi čas, ko bi lahko vsi skupaj resno premislili o prihodnosti. Brez močne regionalne lige bodo vsi ti klubi na dolgi rok tako in tako težko preživeli.