Saj, novica o odhodu dveh vodilnih mož slovenske cerkve sodi po vseh merilih v gospodarske in poslovne rubrike časopisov. Ko se je vatikanski nuncij v Sloveniji Julius Janusz ljubljanskemu in mariborskemu nadškofu vljudno zahvalil za dosedanje predano delo in jima zaželel srečo na prihodnjih položajih, ni bilo v tem nič kaj bistveno drugačnega, kot ko se je za dosedanje predano delo predsedniku Petru Löscherju vljudno zahvalil nadzorni svet Siemensa.
Vatikan se nadškofoma Stresu in Turnšku za sodelovanje namreč ne zahvaljuje zaradi njunega morebitnega nasprotovanja retoriki in nekonvencionalnemu vedenju papeža Frančiška, tudi ne zato – kaj pa vem – ker bi se pridružila katoliškim liberalcem in disidentom v krogih avstrijskega cerkvenega disidenta Helmuta Schillerja, prav tako ne odhajata zaradi kakšnega lepega škandala, zaradi katerih so takšne stvari – odstopi nadškofov namreč – nekaj običajnega v katoliškem svetu, kakšnega pedofilskega škandala, ljubice v nadškofijski palači ali nezakonskega otroka. Slovenska nadškofa odhajata zaradi finančnega zloma mariborske nadškofije, zaradi šeststo milijonov evrov dolga, ki so ga menedžerji slovenske cerkve nakopičili z raznimi vlaganji v gradbeništvo, turizem in medije.
Da je Cerkev le ogromna multinacionalna korporacija, je sicer že dolgo znano. Novica o zamenjavi izvršnih menedžerjev ljubljanske in mariborske nadškofije je konec koncev prišla hkrati z novicami iz Italije, kjer je policija zaradi finančnih malverzacij aretirala monsinjorja nunzija Scarana, direktorja nadzora uprave premoženja Svetega sedeža, visokega funkcionarja vatikanske tajne službe Giovannija Maria Zita in borznega posrednika Giovannija Carenzia. Zanimivo: ni znano, da bi bil tako hitro, odločno in na očeh javnosti policiji izročen kak duhovnik, ki je posilil otroka, ali, bog ne daj, zamenjan njegov nadškof. Izguba šeststo milijonov evrov po drugi strani je precej bolj resna stvar.
Kjer je denar, so tudi lopovi, pod našim milim nebom to res ni nič novega. Pravzaprav je to že tako stara stvar, da se mi niti ne zdi pretirano zanimiva. In kot po starodavnem novinarskem kodeksu ni novica, če pes ugrizne človeka, ampak če človek ugrizne psa, že davno ni več novica niti, če duhovnik spolno zlorabi otroka, če ima ljubico ali če poneveri nekaj sto milijonov evrov. Novica bi bila, seveda, če bi kak neumoren mlad raziskovalni novinar nekje na Štajerskem bogu za hrbtom našel duhovnika, ki bi bil povsem predan celibatu, kontemplaciji in širjenju Božje besede med verniki. Ali na primer škofa z brezhibno urejenimi poslovnimi knjigami, v katerih bi se prihodki in izdatki do centa ujemali.
Da obstajajo škofi lopovi, tako pač ni novica, niti ni vredno komentarja. Bolj zanimivo se mi zdi, da je postalo že povsem normalno in družbeno sprejemljivo, da Cerkev deluje kot finančni gigant, in da ni s tem nič narobe, dokler se jim prihodki in izdatki v računovodskih knjigah do centa ujemajo. Nihče, glejte, ne bi razpravljal o morali slovenske cerkve, če bi bili škofje in duhovniki bolj zviti menedžerji, če se ne bi spuščali v tvegana vlaganja, če bi milijone evrov poslovno pametneje obračali in če bi bankam redno odplačevali posojila.
Teologija je tako le še ostanek preteklosti, v prihodnje bodo mlade bogoslovce rekrutirali na fakultetah za korporativni menedžment, marketing in poslovne komunikacije. Novice, kot je ta o zamenjavi ljubljanskega in mariborskega nadškofa, pa bodo – kot je tudi prav – objavljali v poslovnih rubrikah in na naslovnici Financ, poleg borznih poročil in novic o zamenjavah v upravah Chevroleta in Siemensa. Ali tiste o imenovanju škofa Antona Stresa in Marjana Turnška v upravi Pivovarne Laško in Istrabenza.
To bi bilo vsekakor veliko bolj logično in praktično, se pravi slovensko. Če bi vatikanski direktorji na čelo upravnih odborov ljubljanske in mariborske nadškofije namesto škofov iz Novega mesta in Celja imenovali šolane, izkušene in preverjene menedžerje iz poslovnega sveta. Tale Peter Löscher, na primer, prekaljeni avstrijski menedžer, ki je Siemens pred šestimi leti izvlekel iz najtežje krize v zgodovini družbe – težko, da obstaja primernejši kandidat za ljubljanskega nadškofa. Pravzaprav, gospod Dominique Strauss-Kahn, nekdanji direktor Mednarodnega denarnega sklada, bi bil glede na svoje bogate spolne izkušnje še boljši, če ga ne bi ravno te dni angažirala srbska vlada. Najboljši bi bil seveda nadškof Igor Bavčar, a ta se je, kot je znano, umaknil v samostan.
Resda nihče od omenjene trojice ni bil posvečen v duhovnika niti nima diplome teološke fakultete, a to je še najmanjši problem. Kaj pa bi navsezadnje predsednik škofovske konference moral vedeti o Bogu?