Ob letošnji 200. obletnici rojstva so Wagnerjeve opere na veliko zasedle koncertne programe, tudi naše, hkrati pa so se znova obudila vprašanja, ki so se bolj ali manj glasno pojavljala od druge svetovne vojne naprej: je Wagner na neki način res sokriv za nacizem, je bil res odločilna Hitlerjeva inspiracija, četudi je bil ob Hitlerjevi zasedbi oblasti leta 1933 že petdeset let mrtev? V Izraelu so njegovo delo prvič izvedli šele pred dvema letoma, a vprašanje se zastavlja še naprej: je mogoče poslušati glasbo antisemita? Je glasba nad avtorjevimi političnimi opredelitvami, nedolžna, ali pa je ni mogoče ločiti od njega niti po tolikem času, četudi je bilo po drugi stani že »oproščeno« delom pronacističnih literatov, kot so bili Knut Hamsun, Ezra Pound ali Ferdinand Céline? Je mrtev skladatelj lahko odgovoren za to, da so nacisti tudi v njegovi glasbi prepoznali takšnega nemškega duha, ki jim je omogočil svetovno klanje?
Wagnerjev antisemitizem
V slovenščini smo nedavno dobili prevod knjige Otroci Cosime Wagner nemškega biografa Oliverja Hilmesa, ki skuša pojasniti skladateljev vpliv na nacizem skozi wagnerjanski mit, ki ga je po njegovi smrti vzpostavila vdova Cosima Wagner. Ta je v projekt vpregla vse svoje otroke in tudi njihove može in žene, in ta generacija je nato tesno sodelovala z nacisti. S tem je Wagner na neki način odrešen vsaj tega, kar se je dogajalo po njegovi smrti. Tisto, kar je zapisal za živega, seveda ostaja.
To pa je predvsem tekst Das Judentum in der Musik ( Judovstvo v glasbi) iz leta 1850, ki ga je ponovno objavil leta 1869. To besedilo je do Judov skrajno sovražen, precej zmeden spis, kjer se mešajo nebuloze o judovskih fizičnih lastnostih, o njihovi nemščini, ki da jo zgolj »ponavljajo kot papige«, ne da bi prodrli v bistvo jezika, o njihovih rasnih predispozicijah, ki naj bi jim preprečevale umetniško ustvarjanje. »Žuli« ga tudi judovsko bogastvo, ki naj bi bilo še en dokaz njihove zgolj pridobitne »narave«. Na tej točki se Wagnerjev antisemitizem pomeša tudi z njegovimi revolucionarnimi levičarskimi idejami o nujni razlastitvi bogatih. Da je antisemitizem uporaben tako za leve kot desne ideologije, so potrdili premnogi dogodki tako v 19. stoletju kot med oktobrsko revolucijo, še posebej pa po njej, vse do kulminacije v drugi svetovni vojni.
Po drugi strani imata tako Wagnerjev antisemitizem kot njegovo levičarstvo svoje praktične meje: z mnogimi Judi kljub temu sodeluje, in ko mu bavarski kralj da zgraditi operno hišo v Bayreuthu, slavno ustanovo, v katero še danes na vsakoletne slavnostne igre romajo operni zanesenjaki, v tem očitno ne vidi nasprotja svoji revolucionarnosti. V enake ideološko-interesne zanke se desetletja kasneje zapletata tudi njegova žena in snaha: najprej podpirata naciste in antisemitizem, nato pa nesrečno ugotovita, da je koncertni inkaso hudo upadel, ker je umanjkal pomemben judovski in liberalni del občinstva, ki je protestno sabotiral festival…
Wagnerjev antisemitizem je nastal v času, ki so ga zaznamovali tako razsvetljenstvo kot francoska revolucija in restavracija, predvsem pa revolucija leta 1848, prebujanje narodov, tvorba nacionalnih držav in s tem tudi nastanek nacional(istič)nih mitov. Antisemitizem je bil evropska stalnica seveda že stoletja, od rimskega preganjanja do križarskih vojn (prva je bila leta 1095), od pogroma leta 1348, ker naj bi Judi zakrivili kugo, do getov, ki so nastajali od leta 1555 do 1945. V 19. stoletju pa je postal predvsem močno politično orodje, ki so ga narodi uporabili, da bi vzpostavili svojo specifičnost, svojo »nacionalno bit«, po kateri naj bi se razlikovali od drugih, drugačnih, manj razvitih, manj kulturnih, manj nadarjenih, manj pridnih, manj poštenih, velikonosih… In v tej vrednostni hierarhiji narodov so bili Judi, večni izgnanci brez države, najlažja tarča. Antisemitizem najdemo pri pomembnih mislecih 19. stoletja, v Franciji je na prelomu v 20. stoletje zaznamoval afero Dreyfus, v kateri so sovraštvo do Judov povezali z njihovim domnevnim nemškutarstvom. Nemci so istočasno judovskim umetnikom očitali »francoskost« in dekadentnost. Na judovskem hrbtu so torej eni in drugi brusili nože, a v Nemčiji se je antisemitizem lahko do konca razmahnil zato, ker niso, kot v Franciji, premogli tudi Zolaja, ker ni bilo dovolj močnih glasov, ki bi zajezili širjenje pogubne rasne ideologije, ki je tako krvavo potrebovala slaboumno preprosto pojasnilo, zakaj gre vse narobe.
Vdovina dinastična obsesija
Ne glede na Hitlerjevo navdušenje nad Wagnerjevo glasbo in antisemitskimi idejami je za njuno zlitje zares poskrbela šele Cosima Wagner, ki je po skladateljevi smrti prevzela skrb za njegovo dediščino, ki je ustvarila wagnerjansko dinastijo (ta se prereka še danes) in ji pri tem tudi finančna pomoč takšnih na predstavah dremajočih pijanih neotesancev, kot so bili nacisti (kot jih je označila sama), ni bila odveč. Tudi v tem je pomemben nauk: najbolj primitivnih politik ne podpira le zavedeno ljudstvo, ampak vedno tudi premožni izobraženci, če le v njih zaslutijo svoje koristi. Kot je po vojni dejal Wagnerjev vnuk: »Če nacionalsocializem sploh vsebuje kakšno ideologijo, kakšne nazore, so to v zastrašujoče velikem delu bayreuthski nazori.«
Hilmesova knjiga je zanimiva z več vidikov: političnega, socialnega, feminističnega. Dokumentarno gradivo zanimivo priča o stanju duha od srede 19. do srede 20. stoletja – o sanjah nemškega plemstva o veličini, pomenu časopisnih polemik v političnih dogajanjih in pri oblikovanju javnega mnenja, podrejenosti žensk in grozljivi, povsem ponotranjeni dvojni morali ljudi, ki so imeli Boga nenehno na jeziku. Prešuštva, nezakonski otroci, v posvojitev dana vnukinja, zatajevanje homoseksualnosti ter nenehne laži so bili pri Wagnerjevih pravilo, ne izjema. Tudi ljubezenska zgodba Cosime in Richarda se začne kot prešuštvo. Ljubimca njenemu možu Hansu von Büllowu vsilita pravcati ménage à trois, tako da je gotovo eno bolj zabavnih pričanj v knjigi, kako je užaloščeni možiček, potem ko ga nista spustila v spalnico, v salonu legel na tla in besno cepetal z nožicami.
Cosima Wagner je bila nadarjena pianistka, hčerka slavnega skladatelja Franza Liszta in francoske grofice, a čas je bil tak, da njen talent ni imel nobene možnosti in je bilo vse, kar je lahko naredila, to, da se dobro omoži. Najprej z očetovim učencem, skladateljem von Büllowom, nato z Wagnerjem. Enako se je pisalo njenim hčerkam, dvema iz prvega in dvema iz drugega zakona: vse so bile ves čas v od matere zapovedani podrejeni vlogi edinemu moškemu potomcu Siegfriedu, ki mu je bilo namenjeno nadaljevanje wagnerjanske dinastije, četudi je bil za to nalogo najmanj primeren: razvajeni benjaminček, homoseksualec, brez vsake želje organizirati očetov kult v Bayreuthu. A v tem načrtu Cosima ni poznala usmiljenja, hčerko Isoldo, ki sta jo imela z Wagnerjem v času, ko je bila še poročena s von Büllowom, je brez oklevanja pripisala prvemu možu, jo izobčila in razdedinila v trenutku, ko bi ta lahko ogrozila bratov primat; podrediti so se ji morali tudi zeti. Houston Stewart Chamberlain, ki je bil angleško-francoskega rodu, je postal eden najpomembnejših nacističnih ideologov. Tudi Siegfriedova vdova je bila Angležinja, ki se je zaljubila v Hitlerja in ga finančno podpirala; Wagnerjevi so mu celo priskrbeli papir za natis knjige Moj boj. Angleški antisemitizem je očitno najlepše cvetel na nemških tleh…
Bayreuth se je tako od dvajsetih let 20. stoletja naprej povsem spolitiziral in edina članica Wagnerjevega klana, ki je tedaj zavrnila nacizem in leta 1940 emigrirala v London, je bila Wagnerjeva vnukinja Friedelind, o kateri je Goebbels zapisal: »Mala debela Wagnerka piše v Londonu razkritja o führerju! Gre se torej kompletno veleizdajo. Proizvod najslabše domače vzgoje!« A tudi zaradi tega »proizvoda« je, ko se je v Wagnerjevi operni hiši leta 1945 nastanil ameriški poveljnik zasedbenih čet, tam za kratek čas zaodmeval jazz.