»V Slovenskem gospodarstvu obstaja samo ena kategorija, kjer so subvencije višje od obdavčitev: kmetijstvo,« so zapisali avtorji poročila o zeleni proračunski reformi v Sloveniji, ki je nastalo pod okriljem okoljevarstvene organizacije Umanotera. Čeprav se del teh subvencij porablja za trajnostno naravnano kmetijstvo, pa je več kot 74 milijonov evrov namenjenih podpiranju okolju škodljivih kmetijskih pa tudi gozdarskih praks. Gozdarstvo v Sloveniji je sicer zelo trajnostno naravnano, vendar so okoljevarstveniki tudi na tem področju našli tri okolju škodljive subvencije, ki so večinoma vezane na neučinkovito pobiranje davkov in koncesijskih dajatev od prometa z lesom.
Neučinkovito pobiranje davkov in carin
Takšne so prenizke koncesnine za gospodarjenje z državnimi gozdovi, zaradi katerih država vsako leto izgubi od 22 do 25 milijonov evrov. Občina Kočevje za gospodarjenje s svojimi gozdovi recimo iztrži dvakrat do trikrat višje plačilo kot država, ki za koriščenje kubičnega metra javnega gozda od koncesionarja prejme od 11 do 13 evrov. Dohodke iz koncesij prejme republiški sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki se še dodatno financira iz državnega proračuna. Z višjimi koncesninami bi bila obremenitev proračuna nižja, sklad pa bi lahko še razširil svoje dejavnosti na področju trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, predlagajo okoljevarstveniki.
Povečati bi bilo treba tudi učinkovitost pobiranja davkov in plačevanja carinskih obveznosti pri trgovanju z lesom. Država zaradi slabega nadzora po mnenju avtorjev poročila vsako leto izgubi okoli 8 milijonov evrov. To sklepajo na podlagi manj kot tri leta trajajočega nadzora nad trgom lesa v letih 2009–2011, pri katerem sta carinska in davčna uprava v 998 pregledih poslovanja samostojnih podjetnikov in kmetov odkrili za 21,9 milijona evrov nepobranih davkov. »Z nepobiranjem davkov na les država izgublja denar, ki bi bil lahko porabljen za zaščito okolja ali druge namene.
Neuspeh države pri pobiranju davkov pomeni tudi spodbudo nekaterim državljanom za nezakonito ravnanje,« so ob tem opozorili avtorji poročila. Prav tako so ocenili, da bi bilo treba ukiniti javno financiranje izgradnje in vzdrževanja gozdnih cest in te stroške preliti v ceno lesa.
Spodbujanje industrijskega kmetovanja
Na področju kmetijstva pa se okoljevarstveniki ne strinjajo s subvencioniranjem umetnih gnojil in pesticidov prek znižane stopnje davka na dodano vrednost (DDV) za te izdelke. Kot so zapisali, so v letu 2009 slovenski kmetje in veterinarji porabili približno 90 milijonov evrov za fitofarmacevtska sredstva, Slovenija pa je zaradi nižjega DDV te nakupe subvencionirala s približno 9,5 milijona evrov (škodljive subvencije so izračunane na podlagi 8,5-odstotne stopnje DDV, ki je veljala v času priprave poročila). To ni v skladu s slovenskimi razvojnimi cilji, ki so usmerjeni v spodbujanje integriranega in ekološkega kmetijstva, so še opozorili okoljevarstveniki.
Medtem ko je spodbujanje teh dveh načinov kmetovanja smotrno, pa avtorji študije problematizirajo tudi subvencije EU v okviru skupne kmetijske politike, ki so namenjene konvencionalnemu kmetijstvu. S tem se ohranja status quo, v katerem je industrijsko kmetovanje z velikimi negativnimi vplivi na okolje v prednosti, so poudarili. Strojno bolj intenzivne metode so v prednosti tudi zaradi 70-odstotnega vračila trošarin na pogonska goriva, ki se uporabljajo v kmetijstvu in gozdarstvu. Zato bi tudi to subvencijo okoljevarstveniki ukinili.
Moti jih tudi državno subvencioniranje zavarovalnih premij, s katerimi kmetje zavarujejo svoje pridelke pred naravnimi nesrečami, kot so neurja, zmrzal ali toča. Zaradi velikih izgub ob takšnih dogodkih lahko kmetje bankrotirajo, toda če zavarovalne premije kmetov plačuje država, cene kmetijskih izdelkov ne odsevajo več okoljskih tveganj, povezanih z njihovo proizvodnjo, opozarja poročilo.
Brez državne pomoči bi kmetje bolj upoštevali tveganja
Iz podobnih razlogov njegovi avtorji nasprotujejo tudi državni pomoči kmetijstvu v primeru naravne nesreče. Ker zavarovalnine ne krijejo vseh naravnih nesreč, izgube kmetov v takih primerih delno krije država. Od leta 2003 do 2011 je prizadetim kmetom vsako leto v povprečju izplačala okoli 8,5 milijona evrov, da je pokrila približno 20 odstotkov njihovih izgub. »Ta subvencija je okolju škodljiva, ker recimo zamegljuje nevarnost kmetovanja v sušnih območjih. Brez nje bi morali kmetje sami nositi tveganja, kar bi ali dvignilo ceno njihovih izdelkov ali pa bi kmetovanje na takšnih območjih postalo neekonomično,« pojasnjujejo avtorji poročila.
Škodljive subvencije v kmetijstvu in gozdarstvu so sicer le del slabe proračunske politike države, ki bi se po mnenju okoljevarstvenikov morala preobraziti v bolj trajnostno. Država je po njihovih izračunih v letu 2011 okolju škodljive prakse na področju kmetijstva in gozdarstva ter prometa in energije subvencionirala s skupno več kot pol milijarde evrov.