Kljub temu je Damir v Barceloni dobil potrditev, da je del najožjega svetovnega vrha. Gre za mirnega in odprtega fanta, ki zna razmišljati zunaj okvirjev. Praktično vsak, ki je imel z njim priložnost spregovoriti vsaj pet minut, zna o Damirju povedati le dobro. Pa naj si bodo to prijatelji, trenerji, sotekmovalci, tekmeci, znanci, novinarji, navijači...
Širino v svojem razmišljanju je dobil v Združenih državah Amerike, kjer si je pri 25 letih že povsem uredil življenje. Diplomiral je na priznani univerzi Berkeley v San Franciscu, za povrh pa si je našel tudi življenjsko sopotnico, s katero se je lani poročil. Hkrati je uspel navezati številna poznanstva, ki mu bodo koristila v prihodnjih letih, kamor spada tudi ameriški smučarski zvezdnik Bode Miller.
Čeprav se bo v domovino vrnil brez odličja, je lahko Dugonjić ponosen predvsem na četrto mesto v stometrski razdalji. Kaj lahko se dogodi, da bo za prihodnost slovenskega plavanja ravno to četrto mesto ključnega pomena za nadaljnje uspehe. Dugonjić je namreč spoznal, da je lahko povsem enakovreden tekmecem tudi v olimpijskih disciplini 100 prsno, kar njegova paradna disciplina 50 prsno žal ni.
Jasno je, da je olimpijska kolajna v plavanju vredna največ, Damir pa ima vse predispozicije, da čez tri leta kroji olimpijski vrh tudi na 100-metrski razdalji. V Riu de Janeiru bo lahko izkoristil tudi izkušnje iz prejšnjih iger v Londonu, kjer se je v domovino prav tako vrnil razočaran.
Vprašanje pa je, koliko bo imel pri pripravi na Rio pomoči sponzorjev, plavalne zveze in tudi države. Damir je že večkrat poudaril, da bo plaval, dokler bo lahko od plavanja tudi živel. Naj odgovorni za to poskrbijo vsaj do poletja leta 2016, ko se bo moralo Dugonjiću vrniti tisto, kar je izgubil v Barceloni. Šport je namreč tak – če delaš pošteno, se ti trud prej ali slej tudi povrne.