Ob zgornjih spoznanjih je seveda precej oteženo kritikovo delo – to, kar je slišal, gotovo ni povsem veren odtis realnosti, realnost je najbrž »lepša«, zato se vnaprej opravičujem izvajalcem in bralcem, odgovornosti pa ne sprejemam. Za kritika je imel zvočno prirezani koncert, na katerem se ni izgubljala samo zvočna izdatnost, temveč predvsem fine razlike, torej prav tista občutljivost, ki loči povprečnega glasbenika od vrhunskega umetnika, le eno dobro lastnost – prvi in drugi del koncerta sta izžarevala tako izrazito razliko v energiji, da je najbrž mogoče oceniti, da je bil prvi del pač precej zdolgočaseno povprečen, drugi del pa toliko bolj nabrit in navdušujoč.
Tako se vsaj v prvem delu nisem mogel znebiti občutka, da dirigent in orkester izbranih skladb nista prav skrbno študirala. Uvodna ekspozicija teme v uverturi k operi Tannhäuser je bila frazirana izredno mehko, cantabilno (ali pa jo je v tako spremenila akustika, slišati je bilo tudi razglašena klarineta), tako da je celo nekoliko spominjala na Čajkovskega. Njen prestop v himnično je bil nato bolj oglat kot vzvišen, motiviko bakanala pa je Gergijev sicer skušal razgibati, toda prave orgiastične razdivjanosti ni dosegel, zato je tudi vrnitev teme delovala kot ceneni zaključek. Če je izvedba Wagnerja še sprožala interpretacijska vprašanja, pa je Grieg razkril povsem tehnične težave: le redkokateri vstop orkestra in pianista je bil zares usklajen. Za takšno površnost ob tako vrhunskih izvajalcih ni opravičila, odtehtati je ne more tudi kakšen trenutek izjemne zbranosti in poglobljenosti (orkestrski uvod v drugi stavek). Pianist Dmitrij Majboroda me ni navdušil: nekaj časa se je izkazoval z vrhunskim pianizmom, nato je kaj tudi poknedlal, nekaj tonov je oblikoval pretanjeno sladko, nato pa pritiskal tipke precej brezčutno. Slabe končne sodbe si po Griegu niti ne bi upal zapisati, če ne bi Majboroda dodal še Brahmsa, ki ga je prebral povsem salonsko, namesto da bi v miniaturi razkril nostalgično igro ekonomičnega motivičnega dela.
Šele v drugem delu se je kaj zares premaknilo: v Čajkovskem se zdi Gergijev res največji. Tako velik, da mu tudi neznosna akustika ne more potrgati vseh kril. Gergijev bere v skladu z rusko tradicijo Čajkovskega povsem zares in tako se postopoma izrisuje velika, celo tragična drama, ki v simfonijo vdira v obliki uvodnega mota, ki nato zaznamuje vse pomembne prelomnice. Gergijev moto poustvarja z vso težo (uvodni nastop je bil tako težek, da se je celo razmazal), nato pa v furtwänglerjevski maniri spreminja tempo, pripoveduje, se zanosno vzdiguje, izrablja virtuoznost svojih godalcev za prividno zmagoslavje finala in mehko oblikuje pihalske melodične linije. V kakem drugem prostoru bi bili najbrž priča izrednemu Čajkovskemu, tako pa je bila bolj slutnja koncerta.
