Neizbežno kazen v primeru romana nase prevzame glavni protagonist Bucky Cantor, triindvajsetletni požrtvovalni učitelj in izvrstni športnik, potem ko vročega julija 1944 v judovskem predelu mesta Newark izbruhne epidemija otroške paralize. V skrbi, da bi zaščitil svoje gojence pred smrtonosno boleznijo, ki se je kot kuga razbohotila slabo desetletje pred iznajdbo cepiva zanjo, si prizadeva narediti kar največ, pri tem pa ohraniti svoj odnos do Boga in do zaročenke. A vse troje mu spolzi iz rok. Ne le da dečki zapored zbolevajo in se mu ob njihovih smrtih močno omaje vera v Boga, po dvomov polnem odmiku v gorski poletni otroški tabor zboli tudi sam. Ker kot pohabljenec ne želi nase vezati mlade, lepe in ljubljene Marcie, jo požrtvovalno odslovi, ji stre srce, potem pa se desetletja v samoti obtožuje, da je bolezen med dečke zanesel prav on, četudi za to ni nobenega dokaza in je takšna obtožba nesmiselna. Cantor tudi ob majhni verjetnosti takšnega razpleta verjame v nemezo, pravično kazen – in se zato kaznuje. Ker so mu, prikrajšanemu tako za starševsko ljubezen kot (zaradi slabega vida) izkušnjo vojnega bojišča, lastna etična načela edino, česar se lahko oprime in na kar lahko vpliva. Njegove krivde tudi eden od obolelih in preživelih gojencev, s katerim se srečata leta kasneje, ne more ovreči.
Avtor na tem mestu pripoved sugestivno prelevi iz tretjeosebnega pripovedovalca v prvoosebnega, ki se ponekod prevesi celo v komentatorja glavnega junaka in na tak način »bere« namesto bralca. S tem v preprosti, realistični in kronološko zaporedni maniri izpisano pripoved še zaostri, nato pa jo omili z zaključno zmehčano sliko idealnega športnika, kakršen ostaja v spominu preživelih gojencev, ki so kljub hendikepirajočim posledicam bolezni našli zadovoljstvo in srečo.