Slovenija je v desetletju pred letom 2009 redno namenjala manj denarja za socialno varnost, kot so v povprečju temu namenile druge evropske države. Tudi leta 2009 je bila pod povprečjem območja evra, kjer so države namenile povprečno 30,2 odstotka BDP za socialno varnost, ki vključuje socialne pravice, dodatke in nadomestila, ne pa pokojnin. Slovenija je istega leta za socialno varnost namenila 24,3 odstotka BDP. Po izdatkih za socialno varnost na prebivalca je bila na 16. mestu v EU, saj je dosegala približno dve tretjini povprečja evrskega območja. To je bila posledica tako družbenega stanja kot dejstva, da socialna varnost ni bila področje, kjer bi se država kazala kot nevestna in zapravljiva. Kljub temu je nova socialna zakonodaja, ki je začela veljati z januarjem 2012, temeljila prav na varčevanju pri izdatkih za socialno varnost.

Docentka in raziskovalka dr. Liljana Rihter, ki predava na Fakulteti za socialno delo, pravi, da še danes ne razume, od kod ideja, da je treba krčiti ravno te izdatke države. »V Sloveniji že leta ugotavljamo, da imajo socialne pravice in denarni prejemki, ki se jih zagotovi prek sistema socialne varnosti, izjemno pomembno vlogo ter bistveno prispevajo k zmanjšanju stopnje tveganja revščine. Če jih ne bi bilo, bi bila stopnja revščine še precej višja,« opozarja.

Podatkov o stopnji tveganja revščine po uveljavitvi sedanje socialne zakonodaje še ni. Zadnji dostopni podatki so iz decembra 2012 za leto 2011. Takrat je pod mejo revščine živelo 13,6 odstotka državljanov. Če se upošteva stanje pred socialnimi transferji, poskoči ta delež na 24,4 odstotka. Podatki statističnega urada tudi kažejo, da je v zahodni Sloveniji revščina za približno tretjino manj prisotna kot v vzhodnem delu Slovenije. Po evropski raziskavi o dohodkih in življenjskih razmerah (SILC) za leto 2011 dosega delež revnih in socialno izključenih v Sloveniji 19,3 odstotka ali 386.000 ljudi. Prag tveganja revščine je bil leta 2011 za odraslega člana gospodinjstva 600 evrov mesečnega prihodka, brez dohodka v naravi. Ob tem velja spomniti, da je bila maja 2011 in 2012 stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji 11,6-odstotna, a se je že decembra 2012 dvignila na 13 odstotkov, kolikor je znašala tudi maja letos.

Slovenska socialna politika ob tem vse bolj uvaja pristop, ki je razširjen predvsem v anglosaških državah, kjer se država blaginje opušča, delo pa postaja orodje »socializacije« ljudi. »Premik od welfare k workfare, ki ga je naredila tudi naša socialna politika, je problematičen,« pravi dr. Liljana Rihter. V socialno zakonodajo je bil leta 2012 vključen tudi pogojni dodatek za delovno sposobne posameznike, ki se prišteva k denarni socialni pomoči in naj bi skrbel za »ohranjanje motivacije za delo« med upravičenci. »A če ima posameznik na voljo le nizko plačana dela v slabih delovnih pogojih, lahko pride do kršitve človekove pravice do svobode dela. Če nekoga prisilimo v delo, tako da na delo vežemo določene pravice, se odpre popolnoma nov krog vprašanj in težav. Pogostokrat se zazdi, da je to bolj v korist kapitalistu, delodajalcu, kot pa delavcu,« razlaga dr. Liljana Rihter in dodaja, da velja posebno pozornost nameniti tudi večanju revščine med zaposlenimi. Ta je odvisna na eni strani od same zaposlitve, njenih pogojev in plačila, na drugi pa od gospodinjstva – števila in zaposlenosti članov – v katerem delavec živi.

Učinkovito revnejši

Višina denarne pomoči po socialni zakonodaji je določena na podlagi osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je po uveljavitvi zakona o uravnoteženju javnih financ znašal 260 evrov. Letos januarja je bil dvignjen na 261,56 evra, z avgustom pa bo znašal 265,55 evra. To je po sedaj veljavni socialni zakonodaji »višina denarne socialne pomoči, namenjena izključno preživetju posameznika oziroma družine«.

Socialna denarna pomoč, ki v Sloveniji ne preprečuje revščine, a zagotavlja zadnji socialni korektiv, je dolgo časa zdržala zaradi družinskih in osebnih mrež, razlaga sociolog dr. Srečo Dragoš. Opozarja na večletno tendenco različnih vlad po postavljanju čim nižje socialne denarne pomoči, ki se jo hkrati vse bolj in bolj pogojuje in nadzoruje. »Po dvajsetih letih so te podporne mreže izčrpane,« opozarja predavatelj na Fakulteti za socialno delo. »Temeljna socialna mreža, s katero naj bi država preprečila popoln padec na dno, rudimentarna socialna država, ki v skandinavskih državah vselej ostaja nedotaknjena, tudi v času varčevanj in kriz, pa se v Sloveniji trga.«

Že leta 2012 je postalo jasno, da je nova socialna ureditev, ki jo opredeljujeta zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in o socialno varstvenih prejemkih, nesorazmerno in kruto zarezala v pravice najranljivejših skupin. Tako je skupina strokovnjakov z Inštituta za socialno varnost pripravila Oceno učinkov izvajanja nove socialne zakonodaje, ki je bila predstavljena marca letos. Med avtoricami je bila tudi dr. Liljana Rihter, kot edina zunanja strokovnjakinja. Opozorila in ogorčenje nad krivicami so se izkazali za upravičene. Rihterjeva pravi, da je socialno zakonodajo mogoče ocenjevati z dveh vidikov; z vidika države ali z vidika oseb, ki so uporabniki. Vidik, ki je prevladal pri pripravi sedaj veljavne zakonodaje, je bil državni. »Država je želela napraviti red, povečati transparentnost in povezati baze podatkov. Zato so bili manj pozorni na drugi vidik: kako zagotoviti ustrezne pravice posameznikom. Premalo pozornosti so namenili vprašanju, kaj ljudje zares potrebujejo. Zato jim je pri zagotovitvi rešitev za uporabnike sistema spodrsnilo.« Posledica je bila, da je še več ljudi padlo pod prag revščine. Prav tako danes »socialni prejemki, takšni kot so, ne zadoščajo, če bi zares želeli prispevati k dodatnemu zmanjšanju stopnje tveganja revščine«, opozarja dr. Liljana Rihter.

Spremembe, ki jih je predstavilo ministrstvo za delo, naj bi odpravile le najhujše stiske, ki jih je povzročila sedanja zakonodaja. Te občutijo predvsem enostarševske družine, nekateri dijaki, osebe, ki so pred letom 2012 prejemale varstveni dodatek... Temeljitejše, spet nove spremembe socialne zakonodaje na ministrstvu obljubljajo za leto 2014.

»Odziv države na najbolj pereče probleme je pomemben,« pravi dr. Liljana Rihter. »A na drugi strani spremembe ne upoštevajo ključnih priporočil skupine, ki je pripravila Oceno učinkov izvajanja nove socialne zakonodaje. Pozivali smo k povišanju minimalnega dohodka oziroma k ponovni oceni življenjskih stroškov, torej zneska, ki še omogoča preživetje. Poleg tega se je pokazalo tudi, da se v enotnem sistemu dodeljevanja pravic iz javnih sredstev kažejo pomanjkljivosti pri vrstnem redu presoje pravic. Vprašanje je, ali vrstni red pravic ustreza namenu, ki ga vsaka od teh pravic ima. Hkrati se različne pravice ugotavlja na podlagi različnih dohodkov in za različna pretekla obdobja. Potrebne bi bile temeljite študije, preden se gre v večje spremembe, da se ne bi z njimi naredile krivice, kot so se sedaj naredile denimo dijakom. Treba je biti previden in natančen.«

Upravičeni do 0,33 pravice

Na krivice socialne zakonodaje je že od začetka opozarjala dr. Barbara Rajgelj, ki poučuje delovno in socialno pravo na Fakulteti za družbene vede. Lani jeseni in pozimi, na protestih in zborovanjih, je vztrajno opozarjala na nujnost čimprejšnje odprave stiske tistih, ki jih je nova socialna zakonodaja posebej prizadela. Opozarjala je na položaj upokojencev s tako nizkimi pokojninami, da so bili upravičeni do varstvenega dodatka. Leta 2012 se je njihova pravica do varstvenega dodatka spremenila v kredit, ki ga država po njihovi smrti odšteje od vrednosti njihove zapuščine. Posledično se je več deset tisoč upokojencev odločilo, da ne bodo zaprosili za varstveni dodatek.

Predlagane spremembe sedanje ureditve ne spreminjajo, pač pa uvajajo odpustek v višini ene tretjine vrednosti varstvenih dodatkov, ki je dedičem ne bo treba vrniti državi.

Dr. Barbara Rajgelj ni zadovoljna: »Država se s takšnim pristopom še naprej obnaša kot posojilodajalka revnim, pri čemer bo po novem očitno z njimi še barantala, saj dedičem pri vračilu socialne pomoči ali varstvenega dodatka obljublja 30-odstotni popust. To ni socialna država, ampak podjetje, ki se s svojimi prebivalci pogaja o tem, koliko revščine še zmorejo. Temeljni problem trenutne ureditve je, da se revni starejši, ki imajo kakršnokoli nepremičnino, tudi zelo majhno stanovanje, odpovedujejo socialni pomoči, ker nočejo, da bi po smrti obremenili svoje otroke. Očitno je, da zakonodajalec ne razume, da ustava od njega zahteva, da stanovanje obravnava drugače kot druge vrste premoženja. Poleg tega lahko le zelo slab poznavalec slovenske družbe misli, da se upravičenec do socialne pomoči tej ne bo odrekel, ker država njegovim potomcem pri vračilu pomoči daje popust. Socialna zakonodaja mora imeti jasne in pravične kriterije glede tega, kaj je socialna stiska. In če upravičenec te kriterije izpolnjuje, mora biti brezpogojno, brez špekulacij in kalkulacij, upravičen do pomoči.« Pravi, da je treba dogajanje misliti tudi v širšem evropskem okviru varčevalnih politik, fiskalnih pravil in dragih, pogojevanih posojil. »Posledica je, da se varčuje na tistih, za katere se ve, da so najbolj šibki in najmanj organizirani,« opozarja dr. Barbara Rajgelj.

Merjenje revščine v Evropi je relativno in vezano na 60 odstotkov mediane razpoložljivega dohodka na posameznika v državi. Evropska statistika zajema tudi stopnjo tveganja revščine glede na stanovanjsko razmerje, ki pa v Sloveniji upošteva neosvežene podatke še iz leta 2002. Kljub temu velja, da ljudje, ki so lastniki stanovanj, lažje preživijo iz meseca v mesec, tudi ko se znajdejo brez rednih prihodkov.

A manjkajo raziskave in podatki, ki ne bi bili vezani le na statistiko, ampak bi pozornost namenili tudi življenjskim pogojem in strategijam preživetja najrevnejših, opozarja dr. Liljana Rihter. Lastno stanovanje, pravi, je prednost, če to pomeni odsotnost obveznosti plačevanja najemnine ali kredita. »A pri posamezniku, ki živi sam v velikem stanovanju z visokimi stroški, lahko to pomeni tudi obremenitev. Mnogi rečejo, naj tak človek stanovanje proda in kupi manjše. Seveda. A tu trčimo ob tradicionalni slovenski problem, da so ljudje, predvsem starejši, sami zgradili hiše ali kupili stanovanje in so zato čustveno navezani na okolje, v katerem živijo.«

Na predstavitvi zbornika Mirovnega inštituta Prihodnost javnega sektorja je dr. Srečo Dragoš opozoril, da v Sloveniji nikoli nismo opravili pogovora o revščini in odgovorili na vprašanje, ali želimo in mislimo, da je dobro, da živimo v vse bolj neenaki družbi. To, pravi dr. Srečo Dragoš, je prva točka, ko pride do pogovorov o Sloveniji kot socialni državi. »Druga, neodvisna od odgovora na prvo, je zaustavitev pavperizacije najrevnejših. Drugače nam bo družba na robovih začela razpadati. Tretjič, potrebujemo avtonomno socialno politiko. Te v Sloveniji nikoli nismo imeli. Skrbeti mora predvsem za najsiromašnejše sloje družbe in za pretok sredstev po netržnih kriterijih od najbogatejših k nižjim slojem. To bi zahtevalo avtonomni sektor za socialno politiko, ki ne bi bil odvisen od ministrstva za finance. Če bi imeli avtonomno gospodarsko politiko in avtonomno socialno politiko, bi lahko ti dve politiki sami iskali rešitve na presekih. Sedanja hierarhija, ko je nad vsem ekonomska politika, ne omogoča resnega reševanja socialnih vprašanj spodnjih slojev, ampak to uporablja kot drobiž za licitiranje vse nižje in nižje. Četrta točka je rešitev, če se izkaže, da tretja točka ni mogoča. To je univerzalni temeljni dohodek, ki se ga politika ne more in ne sme dotikati. Gre za zasilno zavoro, ko se nam med vsemi političnimi opcijami ponudi le demontaža socialne države.«

V knjigi Družbena neenakost in socialni kapital dr. Srečo Dragoš in dr. Vesna Leskošek pišeta tudi o posledicah denacionalizacije, ki je v slovensko družbo pripeljala preindustrijsko neenakost. »Od denacionalizacije naprej se povečujejo dohodki višjih slojev, ki ne izvirajo iz dela,« razloži dr. Srečo Dragoš. »To pomeni, da je v Sloveniji pomembno gledati neenakost v premoženju. Po zadnjih podatkih geodetske uprave, ki jih je objavil tednik Mladina, pa je očitno, da moramo še več pozornosti nameniti premoženju, ki ga imajo ljudje v nepremičninah. Če smo po dohodkovni neenakosti v Sloveniji vzorni in blizu ravni skandinavskih držav, je neenakost med najnižjo in najvišjo desetino lastnikov nepremičnin v Sloveniji 1 proti 531. To pomeni, da smo že zelo dolgo med zelo neenakimi družbami. In vemo tudi, da najrevnejši nimajo resničnega premoženja v nepremičninah, ki bi jim lahko olajšalo njihov položaj.«

Jeza ali prestrašenost?

Marca letos je Rdeči križ poročal, da je količina pomoči v hrani, ki jo razdelijo po Evropi, večja kot kadarkoli po drugi svetovni vojni. Najtežje po njihovih izkušnjah ljudje preživijo v Španiji in Bolgariji, kjer že drugi mesec potekajo protesti zaradi korupcije, nepotizma in obubožanja množic.

V skladišču ljubljanskega Rdečega križa med železniškimi tiri in Tržaško cesto je poleti čas zatišja. A vendar so v ponedeljek razdelili 20 paketov pomoči, pove Ema Verbnik, vodja Območnega združenja Rdečega križa Ljubljana. Pravi, da se v Ljubljani čuti kriza zadnje leto, dve. Občutnega povečanja pri številu pomoči, ki jo razdelijo, ne beležijo. »Spremenila pa se je struktura tistih, ki nas obiščejo, več je upokojencev in mlajših družin.« Opozarja, da je njihova naloga humanitarna in da naj bi njihova pomoč nastopila le v izrednih okoliščinah. »To, da ljudje niso lačni, ni odgovornost humanitarnih organizacij, ampak države. To mora zagotoviti prek socialne politike in nenazadnje prek služb in poštenega plačila za delo,« razlaga Ema Verbnik. »Problem je osebna nelikvidnost, ko ljudje ne morejo več plačevati računov, ko si ne morejo privoščiti rednih izdatkov. Najhujša od vsega pa je negotovost. Prestrašenost ljudi pomeni stisko in odvisnost, to pa dela ljudi tudi bolj vodljive,« sklene Ema Verbnik.

Četudi je stopnja revščine v Sloveniji nizka, obstaja sloj ljudi, ki so že generacije dolgo ujeti v svet revščine. Na statističnem uradu so ob podatkih o medgeneracijskem prenosu prikrajšanosti zapisali, da je »oseb, ki so finančno 'zelo težko' ali 's težavami' shajale v mladosti in enako težko shajajo tudi danes, 12 odstotkov«. Veliko vlogo pri tem, ali nekdo danes živi pod ali nad pragom tveganja revščine, ima izobrazba staršev, pa tudi njihova zaposlenost. »Na nekaterih centrih za socialno delo opozarjajo, da se ponekod revščina ohranja iz generacije v generacijo,« opomni tudi dr. Liljana Rihter. »Ne gre za to, da bi ljudje postali odvisni od socialne pomoči in se sami ne bi mogli ali ne bi hoteli rešiti iz položaja, v katerem živijo. Glavna težava je, da preprosto ne zmorejo. Ne zmorejo omogočiti svojim otrokom ustreznega šolanja, da bi se lahko zaposlili, kar bi jim zagotovilo, da se dvignejo nad prag tveganja revščine.«

Ob tem sedanja zakonodaja teži k spreminjanju socialnih delavcev v izvajalce nadzora. A čeprav je bolj restriktivna prav z namenom preprečevanja kršitev, ji to ni uspelo. »Kršitve so vedno bile in vedno bodo, v vsakem sistemu. Treba se je nanje odzvati. A gre za zelo majhen delež in bolje bi bilo, da naloga nadzora ne bi padla na centre za socialno delo, ampak bi se okrepil ločen sistem inšpekcije,« pravi dr. Liljana Rihter. »Marsikdo morda zaradi usmerjenosti sistema v nadzor niti ne gre po pomoč, četudi bi mu pripadala. Človeka sistem postavi v situacijo, ki ga razčlovečuje. Socialni delavci in delavke odigrajo tu pomembno vlogo blažilcev, a bojim se, da sedanji sistem zaradi teženja k zelo administrativnim opravilom in natančnim izračunom to le šibi. To pa pomeni še dodaten stres za ljudi, ki so že tako in tako v stiski.«

Obljubi boljšega življenja in zagotavljanja enakih možnosti za vse sta morda izginili iz političnega besednjaka. A to ne more biti razlog, da bi ju zavrgli tudi kot družba.