Še preden je sploh prišlo do odgovorov na vprašanja o prehrani s travo, je zanimanje zamrlo, ker je obveljalo, da sta zmagala evropsko blagostanje in mednarodna varnost. Iz patriotizma sem enkrat spil kozarec soka, stisnjenega iz zelenih poganjkov mlade pšenice, ki je zelo podobna travi. Pijača je imela okus po stvareh, ki so jih pili okrog leta 1000. Pa vendar so mi jo ponujali kot nekaj izjemno modernega, dobrega in telesu koristnega. Pristop sem bolj cenil kot stvar samo. Skušnjava, da se travo odpiše kot domislico iz daljne preteklosti, je velika. Zdaj pa so na nebu znamenja, ki govorijo, da je preteklost ponovno postala popolnoma sodobna, njene prerokbe pa zvenijo aktualno. Le pozitiven pristop do pomanjkanja se je spotoma izgubil. Prav v trenutku, ko bi ga najbolj potrebovali. Pa je prav neverjetno, kaj zmore duh ob pomoči propagande.

The Royal Baby

Zgodba s pričakovanjem kraljevega dojenčka v Londonu je poučna. Vseeno je, koliko napadalnosti do družbe so sposobne vladajoče britanske strukture dvajsetega stoletja. Lepo povedana srednjeveška zgodba o kralju in kraljici, ki se jima rodi princ, v hipu pokoplje idejo razrednega boja in rezistence do politike varčevanja ter sproži ljudsko fantazijo. In to po celem svetu. Vsa kultura je čez noč monarhistična, reakcionarji pa so lepotni ideal. To je zmaga duha nad materijo. Srednji vek je močnejši od razsvetljenstva, industrijske revolucije in moderne družbe. Strašna je to sila.

To bi bilo treba obrniti proti gospostvu, ampak kako? Bili so časi, ko so v Angliji imeli republikance, sedaj pa socialisti kupujejo skodelice s kraljevim parom in milo, ki ga uporablja kraljica mati. To je čudno.

V srednjem veku so živeli fevdalci v zavezništvu s klerom, tlačani obojih in svobodni meščani. Red je bil postavljen naravnost od boga in zacementiran s svetimi spisi. Pa vendar ni bil tako večen, kot se je zdelo, ker je temeljil na barbarstvu grabežljivosti. Vladali so lenuhi, svet pa so obrnili okoli revni ljudje, ki so znali delati. Renesansa in razsvetljenstvo sta enkrat že bila sodobna pojma.

Bogastvo vedno razburi domišljijo bolj kot revščina. Tudi iz obubožanosti pa bi moralo biti mogoče narediti pozitivno idejo družbenega napredka in politične organiziranosti. Vsaka shujševalna dieta temelji na odrekanju, pomanjkanju in stradanju. Pa vendar so diete najbolj popularen kulturni proizvod postindustrijske revolucije, stradanje pa najbolj cenjen dosežek kulture izobilja, ideal lepote in vodilo zdravega življenja. Iz tega bi moralo nastati osvobodilno gibanje.

Vse drugo se zdi brez moči. Idejo splošnega blagostanja je do naslednje revolucije treba odpisati. Nesrečna kombinacija finančnega kapitala, političnih elit, cerkvene birokracije in vulgarne buržoazije ima en sam načrt za prihodnost.

»Hočemo več« je bilo stoletja geslo slojev, iz katerih je nastal 1 odstotek globalne družbe. Ta je sedaj popolnoma zastarel.

»Hočemo vse« je prva točka programa sodobnega vodilnega razreda sveta. Sestavlja ga simpatična zbirka ruskih oligarhov, ameriških bankirjev, arhitektov osamosvajanja držav tretjega sveta in vzhodne Evrope, naftnih šejkov, politbiroja kitajske komunistične partije, kardinalov, kraljev, agentov nekdanjih obveščevalnih služb, poslovnežev, budističnih gurujev, vodij političnih korporacij, poveljnikov vojaških milic in ladjarjev. To zavezništvo je močno in ima na svojih plačilnih listah politične stranke, policije, vojske, teroristične organizacije, uradništvo. In ima tudi program.

»Vam pa nič« je druga in zadnja točka tega programa. Na drugi strani je bolj ali manj nesrečna druščina, ki je računala na boljše življenje in je končala v romanih Charlesa Dickensa. Osem milijard šteje. V rokah ji ostaja bolj ali manj nič, pa še ta polzi na drugo stran.

Kaj zdaj iz tega niča narediti?

Na prvi pogled je možnosti malo. Množične demonstracije in protesti prinesejo olajšanje, vendar kvalitativno ne spremenijo razmerja sil. Znotraj razmerja sil, ki je v celoti na strani enega odstotka, je treba obrniti registre. Vizija družbe enega odstotka je srednjeveška. Ozka elita, ki zaprta za zidovi svojih palač pobere vse, kar ostalih 99 odstotkov prebivalstva naredi, čas pa preživlja v načrtovanju spopadov s svojimi kolegi. Ali pa igrajo golf.

Nerodno pri srednjem veku je, da je trajal zelo dolgo. Spotoma je res proizvedel romanske in gotske katedrale, vendar je bila cena zelo visoka. Zaradi privatizacije rimskega javnega zdravstvenega sistema je po letu 1000 zdravstvena zaščita tako padla, da je v 14. stoletju samo v Evropi od nalezljivih bolezni umrlo 200 milijonov ljudi. Kugo je prineslo zanemarjenje javnih servisov, ki so jih prejšnjih pet tisoč let gradili Asirci, Egipčani, Grki in Rimljani. Ne samo, da srednjeveški Evropejci niso več gradili vodovodov in kanalizacije, niso jih več znali niti popraviti. Minilo je nekaj let, morda generacija ali dve, in pozabilo se je, čemu stebri in cevi sploh služijo. Ob mestih, kjer sta stoletja cveteli trgovina in kultura, so nastale vasi, z mestnimi zgradbami pa vaščani niso vedeli kaj početi. Tisoč let so živeli v temi, kaj je to kopalnica. Podnožja rimskih stebrov so v najboljšem primeru uporabljali namesto stolov. V gradove zaprta gospoda si je upala ven samo v težkih oklepih in na konju. Dokumentov je za njimi ostalo bolj malo, ker so spotoma pozabili tudi pisati. Brali niso nič. Popolno uničenje vsega in vseh se je zdelo končni cilj tega početja. Od antične kulture so ostale samo ruševine in nekaj besedil, ki so jih Arabci ohranili v prevodu.

Pa vendar so ljudje preživeli. Ne samo fizično, ampak duhovno. Rezistenca je bila mnogotera, ljudje so se upirali na vse mogoče načine, dokler ni francoska revolucija z giljotino vzpostavila vsaj minimalnega ravnotežja groze. Iz pomanjkanja in bede so reveži naredili svetniški življenjski slog, iz puščavniškega življenja v votlinah pot do mističnega razsvetljenja, iz štiridesetdnevnega posta vrata v večno življenje. To je formula, s katero je treba začeti.

Imeti nič je največja vrednota enaindvajsetega stoletja, temelj etičnih vrednot in politične ideologije revolucije. Kdor ima nič, je razsvetljen, moderen človek. Kdor ima veliko, je nazadnjaški mračnjak iz dvajsetega stoletja. Samo poldruga milijarda prebivalcev planeta ima redne službe, število pa se manjša. Vse ostalo so prekarci, ki so v vratolomnem porastu. Klasičen srednjeveški trend. Večina ljudi na svetu ima nič, ki je sedanji temelj družbe bodočnosti. Iz niča je treba nekaj narediti. Seveda je treba znati. Kako se bori proti temu barbarstvu, se splača pogledati tja, kjer se je civilizacija začela. Nekaj je preživelo.

Luknja v zidu

Na ulici Mohameda Farida v starem evropskem središču Kaira je malo naprej od lekarne luknja v zidu. Nad njo piše Košari. Okolica na vsakem vogalu govori o časih, ko so ulice med Tahrirjem in Opernim trgom blestele v pastelnih barvah z začetka dvajsetega stoletja, ko je Anton Laščak gradil palačo velikega vezirja in so v operi igrali Aido. Opera je pogorela, palača velikega vezirja je potem bila nekaj časa sijajna šola, sedaj pa je prazna lupina z razbitimi okni in počrnelo fasado. Ljudje, ki so imeli vse, imajo sedaj nič. Okrog luknje v zidu na ulici Mohameda Farida živi deset milijonov ljudi, ki nimajo nič. Ob njih je tistih običajnih sto tisoč, ki imajo vse.

V luknji je restavracija. Nekaj železnih stolov ob pultu, ki gleda na ulico. Blagajna s starim gospodom, ki vzame deset egiptovskih funtov in da listek. Nekaj več kot en evro bo stalo vse skupaj.

»Košari?« vpraša moški na dvignjenem platoju, na katerem so v vrsti razporejeni lonci.

»Košari.« Drugega namreč tukaj nimajo.

Vzame pločevinasto skledo in začne vanjo nalagati stvari iz različnih loncev. Eno žlico tukaj, eno tam, na koncu pa še dobro merico redke omake.

»Fadal,« porine skledo v roko in zarotniško prikima. Izvolite. Gesta, s katero ponudi zlizano skledo, izraža samospoštovanje človeka, ki opravlja koristno delo, ponos mojstra, ki množico raznorodnih sestavin združi v harmonično celoto, pametnega človeka, ki se veseli človeške družbe. Vsaj pol milijona jih je v Egiptu. Na vsakem vogalu vsake ulice je vsaj ena luknja v zidu, kjer človek s skrbno postriženimi lasmi in toplim pogledom prodaja košari. To je politično angažiran človek, ki je pred tremi leti zaprl restavracijo in šel na ulice demonstrirat. In potem je šel še enkrat in še enkrat. Kadar ni politično aktiven, z nasmehom nalaga hrano v pločevinaste sklede in jih ponuja kot dragocenost.

»Dal sem ti najboljše, kar premore svet,« govori roka, ki se obriše v moder predpasnik. Žlica je na mizi, ob pločevinastem vrču vode. Okus je božanski in traja dvajset minut.

To je revščina, ki je iz sebe naredi najvišjo obliko umetnosti. Nič, od katerega živi mesto, ki se približuje dvajsetim milijonom prebivalcev. Košari je nacionalna jed, v sebi nosi zgodbo o Feničanih, ki so si izmislili mediteransko kuhinjo, o Arabcih, ki so ji dali fantastična imena, in Otomanih, ki so jo raznesli po celem svetu.

Ko nimamo več nič in smo popolnoma na psu, je treba gostom pripovedovati zgodbe. To ni nič izjemnega. Restavracije so iz tega naredile zlato jamo. Dva listka solate, ki ju prekrižajo z dvema stebloma travniške kadulje, položijo na posteljico iz organskega plevela in čez vse skupaj potresejo ščepec na pol surovih jeter, vam ponudijo kot umetnino, na katero čakate pol ure; ko vam jo prinesejo, morate še dvajset minut poslušati avtorja, ki čenča o mistični zvezi med njegovo kreacijo, naravnimi sestavinami in kulturo neposrednega okolja. Potem zahteva petdeset evrov.

To mora znati revež. Novi obubožanec, pripadnik najbolj številnega sloja v Evropi. Elegantno ponuditi nič in od tega živeti življenje prevratnika. Tako kot pri ljubezni lepe manire ne zadoščajo. Te reči se dela s stilom.

Zelo eleganten nič

Nič seveda ni preprosta stvar. Nič je zelo kompleksna tvorba, še posebej če ima ambicijo biti najboljše, kar vam je kdorkoli dal v usta.

Za začetek potrebujete pest riža, pest rjave leče, dve pesti drobnih makaronov, prgišče kuhane čičerike. Čičeriko smo namočili čez noč in jo skuhali v slani vodi. Lečo smo skrbno prebrali, oprali in jo počasi kuhamo v ravno toliko slane vode, da jo pokrije. V vodo damo strok česna, nekaj kumína in lovorov list. Kumína, ne kumine. To sta dva različna svetova. V pol ure bo leča kuhana. Spotoma na olju prepražimo opran in posušen riž, ga zalijemo z redko zelenjavno juho, tako da je slab centimeter nad rižem, in pokritega kuhamo petnajst minut. Makarone kuhamo, dokler niso ravno prav trdi. Medtem ko se te reči delajo, pripravimo omako. Na olju prepražimo sesekljano čebulo. Ko zarumeni, ji dodamo zdrobljen česen, paradižnikovo mezgo, zdrobljen čili, sol, poper in baharat. Baharata v trgovini ne bomo našli. Narediti ga bomo morali sami. Brez tega ne bo šlo. V mlinček za kavo damo semena koriandra, črnega popra, semena kumína, klinčke, mleto papriko, cimet in muškatni orešček. Zmeljemo. En kavni mlinček nam bo zadoščal za pol leta. Kavno žličko baharata damo v omako in vse skupaj zalijemo s kozarcem jabolčnega kisa, posolimo in zavremo. Spodobi se, da je kis jabolčni. Vinski res ne gre, košari je nastal v krajih, kjer poslušajo preroka Mohameda. Ko imamo vse to, potrebujemo še ključni dodatek. Na tanke kolobarje razrežemo še eno čebulo in jo pražimo v olju, dokler ni skoraj zažgana. Mora biti temno temno rjava, skoraj črna, in hrustljava. Vzamemo jo iz olja in odcedimo na papirnati brisači, če jo imamo. V stiski se obnese tudi časopisni papir.

V skledo potem skrbno zložimo na eno stran makarone, na drugo riž, vmes pa lečo. Polijemo z omako, potresemo s ščepcem baharata in čezenj žlico čičerike. Na vse skupaj vržemo prgišče hrustljave čebule in še ščepec baharata. Morda tudi ščepec soli.

Tukaj nastopi najtežje delo. Pred vsakega od povabljencev postavimo po eno skledo in jim riž, makarone in lečo predstavimo kot nosilca ideje svobode. Ni tako nemogoče, kot zveni. To zna vsak natakar v restavracijah, kjer vse ponudijo na posteljici iz trave. Gostje morajo vedeti, da drugega ne bodo dobili, ker nič drugega ni. Izpraznili smo vse, kar smo imeli v kuhinji. Ampak zato je na mizi ideja svobode, ki diši po nočeh na Nilu in vožnjah s kairsko podzemno železnico na postajo Sadat. To uporabimo kot vabo in potem govorimo o politiki prevratov.

Navdih poiščemo pri Ramiju Huriju in z ogorčenjem zavrnemo interpretacijo arabskih revolucij kot orientalistične dileme med vladavino političnega islama in vojaškimi udari.

»Večina analiz egiptovskih dogodkov ne razume, kako na Bližnjem vzhodu delujeta življenje in ideologija, ki se nenehno razvijata v kontinuiranem procesu posredovanj med oblastjo in identiteto. Posredovanja izvajajo zelo različni tipi državljanov, ki pogosto niso uokvirjeni v strukturirane organizacije in nimajo niti spletnih strani niti profilov na twitterju in facebooku.«

Huri s sarkazmom ugotavlja, kako bi na zahodu radi, da Bližnji vzhod protislovja demokracije, ki jih zahod ne zna rešiti v enem stoletju, rešijo v času enega informacijskega ciklusa. V resnici pa je tako, da nobena od skupin, ki se gibljejo po egiptovskem političnem prostoru, ne more za dlje časa zadržati oblasti, če državljani njene oblasti niso pripravljeni sprejeti. »Pred sabo pa imajo veliko izbir, ne samo izbire med vojaško hunto in demokracijo.« Rami Huri je Libanonec in pripada politični kulturi, ki se nikoli ne vda. Citirate njega in potem mimogrede navržete, da je defetistična interpretacija prevratov instrument razorožitve ljudi, ki razmišljajo o rezistenci, in instrument pacifikacije.

Če nismo prekuhali testenin, smo pa do konca skuhali čičeriko in spražili čebulo, bi morali naši gostje biti dovzetni za razmislek o prebijanju kulturnih meja politike. Prednje smo postavili jed, ki je sestavljena iz samih znanih delov, vendar v presenetljivih kombinacijah. Iz napol praznih vrečk, ki so zaprte z elastičnimi trakovi, čebule, ki je že začela poganjati, in starega kisa smo s proletarsko veščino ustvarjanja vsakdanjega sveta naredili drobno umetnino. Tako se začnejo revolucije. Če egiptovsko izkušnjo lahko posplošimo, bo trajalo dolgo, preden bo prišlo do novega modela družbe, ki bo nastal na podlagi konsenza družbenih sil, ki ne govorijo med seboj. Vsaj nekaj let se bomo vrteli okrog protislovja med kapitalom in delom in vprašanja, ali je to protislovje sploh še relevantno. Pomanjkanje ni najhujši problem, ki ga v tem primeru rešujemo. Malodušje je veliko bolj uničujoča sila. Depresivnim ljudem je lažje vladati kot ljudem, ki iz napol praznih vrečk sestavljajo čudeže.

Zna se zgoditi, da napol praznih vrečk zmanjka tudi po najbolj pozabljenih kotih, ideja trave pa postane ponovno mikavna. Velja si ogledati puščavniško tradicijo krščanstva. Puščavniki so bili upor proti razsipnosti vladajoče cerkvene birokracije in so popolnoma sodoben fenomen. Če gre verjeti Življenju svetnikov, so živeli od tega, da so razen v postnem času nabirali trave, zeli in sladke koreninice ter živeli od niča. V nekaj letih so se naučili delati čudeže in so pririnili do svetniškega sija v nebesih. Uporniškega duha ni mogoče zatreti.