In res, »save Europe« je hitro postal novi »world peace« in kot misice v Palm Springsu smo drug za drugim ponavljali, da si želimo rešiti Evropo, jo zaščititi pred vzhajajočim kitajskim imperijem, globalnim segrevanjem in Angelo Merkel.
Ekonomisti so razlagali, da v boju proti finančni krizi, paradoksalno, potrebujemo večjo koncentracijo moči v Bruslju, ker mora Evropa, če želi preživeti, strniti svoje vrste, postati tudi politična unija in se z ureditvijo približati federalizmu Združenih držav. Sociologi so govorili, da je zdravilo zoper kipeče nacionalizme močnejša evropska zavest Evropejcev, in nekdo je hudomušno pripomnil, da bi morali po vzoru ukinitve grške javne televizije ukiniti vse evropske javne televizije in na njihovih pogoriščih zgraditi eno, vseevropsko. Politiki so razpredali o nujnosti izoblikovanja transnacionalnega političnega gibanja, ki bi preseglo ozkoglede, nacionalno zamejene interese, in ob tem opozarjali na škodljivost nemškega videnja krize kot nečesa, kar prihaja od zunaj, od neevropsko lenih in izprijenih južnjakov.
In ko je nekdo na koncu poduhovičil, da bi morala Evropa za boljšo prihodnost v ljubezni povezati Nemke in Grke, Švedinje in Špance ali Italijane in Belgijke, da bi tako dobili več pristnih Evropejcev, me je nenadoma treščilo.
Naj me koklja brcne, če mi tukaj ne ustanavljamo nove Jugoslavije, sem si dejal in se panično ozrl po prostoru, iščoč Anteja Markovića, ki nam bo predstavil svoj načrt za rešitev evra. Vse je bilo tu, od pridnih severnjakov, ki nočejo več financirati razvoja večno nerazvitih južnih delov svoje širše domovine, preko Yutela do slavnih jugoslovanskih mešanih zakonov, katerih produkt sem konec koncev tudi sam.
Oprostite, sem se zato sramežljivo oglasil, vaš načrt zveni zelo dobro, celo odlično zveni, a nazadnje, ko so ga uresničevali, se ni dobro končalo.
Petdeset parov neojugoslovanskih oči se je začudenih obrnilo k meni in me pogledalo, kakor bi trdil, da lahko Alenka Bratušek lastnoročno zapolni luknjo v slovenskem bančnem sistemu. Pojma niso imeli, o čem govorim, saj v Evropi še nikoli niso slišali za Jugoslavijo in za njene utopične ideje o bratstvu in enotnosti. Evropejci, ki se v posmeh vsem našim vojnam hvalijo, da v Evropi živijo v miru že skoraj sedemdeset let, svojo Jugoslavijo ustvarjajo prepričani, da so prišli na povsem izvirno idejo, ki ji v vsej zgodovini ni bilo para.
Današnji Evropejci so še najbolj podobni urbani jugoslovanski mladini s konca osemdesetih, ki je v Beogradu, Sarajevu in Zagrebu sanjala demokratično in odprto družbo ter se potem čudila pojavu Slobodana Miloševića. Od kod se je vzel ta retro partijski zlobnež, so se takrat spraševali jugoslovanski pankerji, če pa smo vsi tako progresivni in tako zahodnjaški.
Danes se ljudje v Berlinu, Londonu in Parizu podobno zmedeni sprašujejo, koga nagovarja Beppe Grillo in od kod se je vzela Zlata zora, saj ne vedo, da na obrobjih njihove multikulturne Evrope obstajajo množice, ki tiho živijo svoja monokulturna življenja in premorejo ravno toliko evropske identitete kot pande iz kitajskega Chengduja.
Sodobni Evropejci so seveda davno tega pozabili, kdo je bil Slobodan Milošević, in se jim še sanja ne, da so ravno nevidni, a neskončno globoki prepadi med jugoslovanskimi svetovi omogočili njegov vzpon. On je pač izkoristil ponujeno mu priložnost in množico populistično nagovoril z besedami, ki so jih ljudje, za razliko od besed o demokraciji in multikulturalizmu, zelo dobro razumeli. Šlo je seveda za besede nacionalizma, ki jim je tista očem skrita Jugoslavija vsemu svojemu bratstvu navkljub neskončno rada prisluhnila.
In kot nekoč Jugoslovani tudi današnji Evropejci ne vidijo ne prepadov ne iz njih porajajočih se nacionalizmov, temveč še naprej govorijo o bratenju evropskih narodov in narodnosti pod bruseljskim patronatom. Kot nekoč Jugoslovani tudi oni ne razumejo, da nacionalizem raste sorazmerno z občutkom ljudi, da se njihova usoda kroji onstran njihovih nacionalnih meja, in da je lahko Bruselj enako prepričljiv evropski zunanji sovražnik, kot je bil nekoč za večino Jugoslavije Beograd. Ali Ljubljana in Priština za Miloševićeve Srbe, če hočete.
Niso razumeli Jugoslovani in ne razumejo Evropejci, da bolj ko bodo elite evropske, manj jim bodo preproste ljudske množice zaupale, in bolj ko bodo elite govorile o tako abstraktnih rečeh, kot so evropska identiteta ali transnacionalizem, bolj bodo ljudje pripravljeni prisluhniti nacionalistom.
Nič ni tako slabo, da nam ne bi moglo služiti kot slab zgled, smo se tolažili ob misli na rajnko SFRJ, prepričani, da bo iz vse kalvarije izšel vsaj en dober zgodovinski opomin za vse nove utopiste. A žal so na Jugoslavijo Evropejci pozabili že med podpisovanjem Daytona, Borutu Pahorju pa se, ko se je nedavno v Bruslju navduševal nad fiskalno unijo, tudi ni ljubilo govoriti o minulih časih.
* Nazaj v SFRJ