Tip, ki gre in izvede

Sprivatizirali so proteste

Kasneje je pristopil k Via Ofenzivi, pisal tekste in jih odpel. Kar so kompetentni dojeli kot svežo poezijo. »Ključni moment je bila pesem z naslovnice Tribune, ki jo je v svoji knjigi Med prijatelji, med sovražniki komentiral tudi Taras Kermavner,« razloži. Odločilna pesem torej. Vprašanje, ali bi se mu v dandanašnjih časih uspelo prebiti na tak način. Kot raperju-pesniku na primer. »Manjši krog me je podprl. Jaša Zlobec je bil človek, ki mi je izdal prve zadeve. Pa Milan Kleč je bil pomemben. Bil sem otrok. Imel sem privilegij, da so me spustili zraven. Da so me jemali praktično kot prijatelja. Da sem lahko s Tomažem Šalamunom v njegovi sobi, polni knjig, spil flašo vina. To mi je dalo moč. Špon. Zlahka bi končal kot viličar. Samo malo drugače bi se zgodba obrnila. Samo v drug lokal bi stopil namesto v Rio. Ali če ne bi spoznal Franja Frančiča.«

No, ponižnostne hvaležnosti do mnogih, ki jim je bilo v interesu, da se realizirajo s tem, da ga »rešujejo«, ni prav tako nikdar kazal. Igral je ostro. Med javnimi facami v tej državi pač ni v navadi, da je domala ponarodeli moment njihove osebne zgodovine padec z mostu v Ljubljanico sredi zime v težkem plašču. Kar bojda niti ni bil poskus samomora, temveč spodrsljaj, je pa prva inačica nadvse ustrezala liku pesnika, zato je kar nekaj časa ostala v veljavi. Človeško topel cinik, ki je sposoben kompletno mrežo znancev zignorirati za leto ali več. Nekoč ga je v Caffe Teatru Miša Molk na odru vprašala, ali se kdaj počuti Slovenec. »Ko Peterka skoči v radius, zagotovo,« je odgovoril. Sicer meni, da je prej naiven kot zabaven. »Kot Don Kihot, ki gleda televizijo in ko vidi, da so zaprli tajkuna, reče 'Zmagali smo', čeprav je jasno, da bo on zaprt drugače, kot bi zaprli tebe.« Ljubljančan, ki v hokeju navija za Jesenice. Zaradi Jesenic. Kombinacije Gorenjske in Bosne: »Rad imam tudi specifičen, rahlo zloben humor.«

O hokeju bo govorila tudi njegova nova knjiga z naslovom Banda. Od Kurje vasi do Sočija. Zadnje čase pač intenzivnejše piše. Na Radiu Slovenija so mu ukinili oddajo. Hotel Romantika se ji je reklo. »Kako? Mar niste bili tam vsi nekaj na kul in prijateljski?« ga vprašam. »V ZDA je to jasno definirano. Ko se začne boj za preživetje, pri koritu zmanjka prostora. Ker je tam že šestdeset blondink. In če greš malo po svoje, ni več prostora, ko se vrneš. S to razliko, da je v Ameriki to jasno, tukaj je pa vse v v stilu 'saj smo vsi fajn'. Ne, nič ni fajn! To je razredni boj! Kar je najhujše. Sogeneriral sem to. Rastko Močnik je to odlično napisal v knjigi Extravagantia II. Koliko fašizma?, kjer piše: 'Z liberalizmom je kakor z viskijem: lep na pogled, grenak po okusu, poguben za telo in škodljiv za duha – privoščijo pa si ga tako in tako lahko samo bogati. Zadnje čase ga dobite duty free in reveže so prepričali, da z njim hranijo svoj snobizem. O logiki liberalizma je vse povedal že Karl Marx: liberalna osvoboditev pelje v mezdno sužnost, abstraktna politična enakost je podlaga za tisočere konkretne neenakosti, bratstvo v tej svobodi in v tej enakosti je osamljenost in razpad človeških vezi.'«

Težave z RTV-jevci so sovpadle z vstajami in protesti, ki so ga opazno aktivirali. Ogledniki s socialnih omrežij so pričali o njegovi veliki angažiranosti, zaresno je spet sestavil Ofenzivo, napisal novo pesniško zbirko Prihodi, odhodi. No, torkova debata o vstajništvu se je pomešala s primerom Beno Udrih. S tem, da nihče ne ve, zakaj Udrih ne bo igral. Kaj je dejansko razlog? Kdo ali kaj se mu je zamerilo? »Ko v Angliji pride ven taka afera, gredo do konca. Pri nas pa cela država napada nekoga, pa sploh pa ne ve, zakaj. Dvoličnost, licemerje. Če samo omenim proteste. Bil sem eden tistih naivnih, ki smo mislili, da je čas, da se upremo rdečim in belim buržujem hkrati. Na koncu so sprivatizirali proteste. Izkazalo se je, da se je zgodil mehki državni udar in da smo vsi skupaj pomagali tistim drugim na oblast, tako da lahko oboji naprej igrajo svojo rdeče-belo rapsodijo. Ko sem zagledal prvo rdečo zvezdo pri Delavskem domu, sem samo rekel: Konec je. To je moj instinkt. Kaj se je zgodilo naslednji dan? Izjava o zombijih. Zaradi treh veteranov neke vojne, ki bi jo morali že zdavnaj pozabiti in čeznjo narediti križ. In potem so se lahko šli svojo igrico naprej. Nakar se je vse skupaj razvilo v zabavo. Kar je bil zadnji udarec. Ko sem videl nekatere dobro stoječe kulturniške tajkunčke v prvih vrstah. Brez kančka sramu in samorefleksije. Kar naenkrat so oni imeli festival. Čez dva tedna pa članek o tem, kako se je formirala nova stranka čudovitega imena, ki sem ga v osemdesetih nosil v obliki značke. Solidarnost. Na protestih sem bil za to, da se podre ograja, in potem je bila zraven neka gospa in mi je zabrusila, naj se ne derem, da jo bolijo bobniči.«

Punce so znale same priti k meni

Esad B. govori eno boljših ljubljanščin. Konec koncev je pobiral iz prve roke. Od starih šumijevcev in drugih postopačev iz sedemdesetih. Panker. V mladih letih v edinih, pošvedranih supergah, v edinih, prekratkih hlačah, v edinem puliju, v edini jakni. Kar je imel, je bil njegov imidž. Pri osemnajstih (1983) je imel o sebi posnet dokumentarec. Robbie Williams je to doživel pri osemindvajsetih. »Sem čisti eksistencialist. Pri meni je šlo za preživetje,« pojasnjuje, od kod mu od nekdaj resnost dojemanja samega sebe. »Tip, ki gre in izvede,« ga je pred časom ocenil starodavni pankerski sodrug Emil, ko se je govorilo o njegovem radiu Upornik. Ja, razen pri romanu, ki ga piše že vsaj desetletje, nikoli ni kazal obotavljanja. Ko si nekaj zamisli, to tudi realizira. Košarkarska igrišča, knjige, bend, radio, dokumentarne filme... Dolgin postave, podobne upodobitvam duha iz Aladinove svetilke. »Ok, bilo mi je v prid, da so punce znale same priti k meni.« S talentom za oder. Zdi se, da odvisen od »padanja noter«. Od navduševanja nad emocijami in emotivnostjo.

Ko je Crvena zvezda igrala v Bariju finalno tekmo, je moral tja. Da vidi. Redko dober frontman. Ko razširi roke, kot strelovod pritegne pozornost publike nase in zaščiti bend. Izrazit fan Đonija Štuliča. In pripovedovalec dobrih zgodb. Zato končajmo z eno njegovih standardnih. Ko je šel v Zagreb intervjujat Jurico Stublića. Ki naj bi tiste čase predvsem po cele dneve sedel v maskirni uniformi in sončnih očalih na prvem stolu ob šanku malega kafiča. Medtem ko so na radiu spuščali njegove borbeno budne komade. Odšla sta k njemu domov, kjer mu je zvezdnik najprej razkazal omaro, polno orožja, nato pa sta se lotila intervjuja.

E. B.: »Kaj nastopaš?«

Stublić: »Da, seveda. Ravnokar sem se vrnil s koncerta v Tomislavgradu.«

E. B.: »Tomislavgradu?! Mar ni tam vojna?«

Stublić: »Da, da, seveda, na liniji je to. Saj so bili na koncertu tudi oni.«

E. B.: »Kdo oni?«

Stublić: »Ja, srbočetniki vendar. Ej, stari, logično. Kaj ti ni jasno? Rokenrol ne pozna meja.«