Mislim, da večjih sprememb ne bo. Novo šolsko leto se bo začelo relativno mirno. O racionalizaciji podaljšanega bivanja se govori že dolgo. To je lažje zahtevati kot izvesti. Treba je paziti, da v skupini ni ne preveč ne premalo otrok. Njihovo število pa se spreminja – vmes gredo na interesne dejavnosti, se z njih vrnejo, odhajajo domov... Težko je najti enostavne rešitve, tudi zato, ker podaljšano bivanje ni samo varstvo. Ima tako obvezne kot tudi izbirne in sprostitvene dejavnosti. Ministrstvo nam je obljubilo, da nam bo pomagalo, če se nam računi glede odobrenega števila ur ne bodo izšli.
Ali se zato, ker računate na pomoč ministrstva, običajno na njihove zahteve kot predsednik združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol ne odzivate burno?Odzivi so običajno odvisni od osebnostnih lastnosti človeka in od njegove politike nastopanja v javnosti. Pozornost javnosti ni vse, kar potrebujemo v združenju. Zame osebno je pomembno, kaj vse se lahko tako v okviru združenja kot v posameznih šolah z ministrstvom dogovorimo. Ostre besede za reševanje težav ali za izražanje različnih pogledov običajno niso primerne. Za medije so morda zanimive, nam pa lahko vse skupaj precej zapletejo.
Pa vendar je bilo ministrstvo z zadnjimi zahtevami precej konkretno. Opozorilo je denimo, da učenci, ki se v šolo vozijo, ne spadajo v podaljšano bivanje, ki ga plačuje država. Zanje naj bi poskrbela lokalna skupnost. Bodo torej po koncu pouka prepuščeni sami sebi, ko bodo čakali prevoz?Varstvo vozačev naj bi bila stvar dogovora med lokalno skupnostjo in šolo. Kako je organizirano, je odvisno tudi od tega, kako se prevozi prepletajo z življenjem in dejavnostmi v šoli. Pri nas učence razvažajo s kombiji, kar pomeni, da je odvozov iz šole več in nikomur nanj ni treba dlje čakati, pa še medtem so učenci pod nadzorom dežurnega učitelja. Kjer otroke prevaža avtobus, je težje, saj je prevoz po pouku običajno le en in je treba počakati, da dejavnosti končajo zadnji vozači.
Kako se bo po vašem mnenju obneslo izposojanje učiteljev s premajhno učno obveznostjo?Zaposlovanje učiteljev za del delovnega časa na eni in del na drugi šoli je že nekaj let praksa. Je pa to včasih težko organizirati. En učitelj lahko poučuje tudi na treh šolah in zaplete se pri pripravi urnika. Pa tudi za učitelje ni enostavno. Sam sem sprva učil na dveh šolah in takrat sem občutil pomanjkanje pripadnosti. Nikjer nisi »doma«. Ko sem kasneje učil v eni sami šoli, sem šele čutil, da je to »moja šola«. Ampak takšna praksa bo vse pogostejša, zato podpiram večpredmetni učiteljski študij, da bodo učitelj lahko na eni šoli učil več predmetov in tam izpolnil svojo polno učno obveznost.
Se bojite, da boste zaradi zahteve po zmanjševanju števila zaposlenih ostali tudi brez mladih in zagnanih učiteljev, ki se jim iztekajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas?Res je, da se v času, ko učitelj službe še nima zagotovljene, bolj izkaže in je pripravljen zanjo narediti več. Vendar se ljudje skozi kariero spreminjajo. Učitelj, ki je pripravljen sodelovati povsod in narediti vse, kar mu kdo predlaga, morda ne bo vedno takšen. Tako da se tega ne bojimo. Učiteljev ne moremo deliti na mlade in zagnane ter starejše in hkrati manj zagnane.
Bi se dalo v šolstvu privarčevati še kako drugače?Rezerve smo že dodobra postrgali. Latentno varčujemo že nekaj let. Če je na primer ministrstvo še pred nekaj leti šoli z 18 oddelki, kar naj bi bila šola z dvema oddelkoma od 1. do 9. razreda, odobrilo »celega« svetovalnega delavca, čeprav naj bi ji eden pripadal na 20 oddelkov, tega ni več. Temu smo rekli specifika, ki se danes ne upošteva. Podobno je pri nadomeščanjih za krajše odsotnosti. Šole smo včasih imele na voljo odstotek in pol bruto osebnega dohodka zaposlenih na šoli za nadomeščanje. Potem se je to znižalo na en odstotek, lani na pol odstotka, letos pa smo ostali brez tega denarja. Zdaj nadomeščanja izvajamo po svoje, z notranjimi rezervami. Kjer je veliko odsotnosti, je to še posebno težko V povprečju je v šolah namreč ves čas odsotnih okoli tri odstotke učiteljev.
Se kdaj počutite omejeni s predpisi, imate premalo avtonomije, da bi lahko svojo šolo še bolj racionalno vodili?Ko sem začel delati, so bili vsi predpisi zbrani v majhni zeleni knjižici v velikosti beležke. Vsa pravila za šole in vrtce so bila zbrana na manj kot stotih straneh. Zdaj zakonodaja polni že skorajda kubični meter. Po eni strani smo zelo regulirani, po drugi pa nas to omejuje. Želimo navodila, a hkrati hočemo ravnatelji biti avtonomni. Kljub temu bi bilo drugače, če bi postopke za imenovanje in zaposlitev ravnatelja poenostavili, saj se vlečejo po pol leta, in če bi ravnatelj postal poklic in ne več funkcija, odvisna od učiteljev, staršev in lokalne skupnosti. Mnogo predvsem mlajših ravnateljev je zaposlenih le za čas mandata, kar je med zaostrovanjem razmer neprimerno. Delovno mesto, s katerega je ravnatelj prišel, bi ga po mojem mnenju moralo čakati. Poenotiti bi morali učno in delovno obveznost ter opredeliti, kaj vse spada vanjo. Tako ne bi bilo razlik med šolami oziroma ne bi prihajalo do tega, da ponekod nehajo delati v začetku julija, drugod pa kar nekaj dni kasneje. V našem združenju si bomo prizadevali, da ravnatelj postane poklic. Na ministrstvu so našim zahtevam prisluhnili in konec avgusta naj bi stekli pogovori o tem.
V urejanju delovne in učne obveznosti bi morali opredeliti tudi obveznosti v zvezi z vrednotenji nacionalnega preverjanja znanja, kar je letos sprožilo precej nejevolje med učitelji.Tako je. V združenju smo predlagali, naj se vsem učiteljem, ki so izpite vrednotili, prizna en delovni dan. Treba je vedeti, da vrednotenje različnih predmetov vzame različno časa.
Vendar je minister Jernej Pikalo opozoril, da naj bi učitelji izpite vrednotili zunaj svoje delovne obveznosti. To je povezal z informativno funkcijo NPZ v primerjavi z maturo, ki pri vpisu na fakultete vedno šteje in za popravljanje katere so srednješolski učitelji plačani.Ta primerjava je bila po mojem mnenju na majavih temeljih. Dejstvo je, da se je še pred nekaj leti učiteljem v osnovnih šolah to delo posebej plačevalo. Medtem se vloga NPZ ni spremenila. Nagrajevanje pa se je ukinilo. Izvirna težava je v razmerju med učiteljevo učno in delovno obveznostjo, ki se po šolah izvaja sila različno.
Na ministrstvu naj bi se v prihodnje lotili tudi reorganizacije mreže šol. Tega se v nekaterih šolah precej bojijo...To bi bil poseg v organiziranje življenja družin. Starši otroka vpišejo v tisto šolo, ki jim glede na organizacijo življenja najbolj ustreza. Včasih je to šola, ki je najbližje domu, včasih je v bližini starih staršev, kamor gredo otroci lahko po pouku v varstvo. Če bi to spreminjali, bi po eni strani precej več otrok pahnili v status vozača, po drugi strani pa bi posegali v dnevni ritem družin, kar bi sprožilo veliko slabe volje.
So po vašem mnenju v nevarnosti tudi podružnične šole?To so manjše šole, ki so praviloma dražje od večjih. Danes je glede na stroške optimalna šola z okoli 600 otroki. Tako velike kot majhne šole je treba vzdrževati ne glede na to, da je včasih v nekaterih otrok le za število prstov ene roke. Marsikaj je in bo odvisno tudi od tega, koliko je občina, torej ustanovitelj šole, pripravljena sofinancirati izvajanje šolskega programa. Treba pa je vedeti, da so podružnične šole eden od centrov kulturnega dogajanja v kraju, kjer delujejo. Če jih ukinemo, vplivamo na kakovost življenja v tistem kraju. Kar pa se ukine, je težko kasneje ponovno vzpostaviti.
Ali bodo učenci po vašem mnenju jeseni kakor koli občutili varčevanje v šolstvu?Morda bomo kakega vozača morali odkloniti pri podaljšanem bivanju, vendar dvomim, da se bo to zgodilo v večjem obsegu. Za take učence bo treba zagotoviti varstvo. Prepričan sem, da se na bo z ministrstvom na osnovi ustreznih argumentov uspelo dogovoriti, tako da bo delo v šoli lahko potekalo nemoteno in kvalitetno tudi v prihajajočem šolskem letu.