John Zorn, saksofonist, skladatelj, založnik, aktivist, organizator, upravitelj in lastnik klubov, zbiratelj – in obenem nedvomno tista glasbena osebnost zadnjih 30 let, ki smo ji pripisovali največ zaslug za prodor newyorških avantgardnih in drugih manjšinskih godb v osrednje medijske prostore in na glavne odre glasbenih festivalov, predvsem tistih, ki v svojem imenu nosijo jazz. Nemara si je del svojega kultnega statusa prislužil tudi z zavračanjem intervjujev in prepovedjo fotografiranja na koncertih, zagotovo pa drži, da je povpraševanje po njegovih nastopih naraslo tudi med velikimi festivali, ko se je odločil, da se bo odpovedal utrujajočim turnejam in da bo na evropskih odrih nastopal le še na podlagi ekskluzivnih povabil, kjer ima sam ključno besedo pri oblikovanju programov, ki jih predstavlja.
Tako so se sčasoma ustalili »Zornovi večeri«, bodisi v programih kulturnih centrov bodisi na festivalih (tako tudi na Jazz festivalu Ljubljana ob 50-letnici te prireditve leta 2009). In kaj bi bila boljša priložnost za festivale kot proslavljanje nove Zornove obletnice, tokrat šestdesete? In kje so oziroma bodo proslavljali? V nemškem Moersu že meseca maja, v Parizu bodo septembra, v Lizboni avgusta, v San Sebastianu konec tega tedna, pred dnevi pa se je Zornov glasbeni bataljon predstavil v celovečernih ponudbah North Sea Jazz festivala v Rotterdamu in na festivalu GentJazz v Belgiji.
Štiri ure in sedem zasedb
Slednji je od vseh najbolj »proameriški«, saj na glavnem odru ni ponudil nobenega evropskega glasbenika s kontinenta, tu in tam je kdo zašel le na stranski oder, ki je praviloma rezerviran za Belgijce. Tako se Gent julija kar topi od zvezdništva (Diana Krall, Elvis Costello, Dee Dee Bridgewater, Joe Lovano, Madeleine Peyroux, Jamie Column, Bryan Ferry), a nihče ni dobil toliko prostora kot John Zorn. Zagotovo je razlog ta, da gre za glasbenika, ki na festival privabi tudi »alternativno« občinstvo, a dejstvo je tudi, da lahko med vsemi naštetimi samo on spravi skupaj štiri ure programa s štirimi različnimi glasbenimi deli, v katerih nastopi kar sedem zasedb.
Začelo se je že ob pol petih popoldan – udarno, a tudi prijetno. Zornov Song Project je bil najbolj dinamičen od vseh, saj je v obliki kvazi jazz standardov ponudil nežne pesmi, ki sta jih odpela Sofia Rei in Jesse Harris, med njiju pa se je kot najostrejši nož zarezal glas ta dan neverjetno impulzivnega in do popolnosti zbranega Mika Pattona. Zorn je s svojega stola »dirigiral« korpusu mojstrov, ki so povezali začetek s koncem, vmes pa muziki dodajali nešteto barv in odtenkov bodisi v solo igri ali pa »samo« v skupnem muziciranju. Od leve proti desni so igrali John Medeski (klaviature), Trevor Dunn (kontrabas), Kenny Wollesen (vibrafon), Joey Baron (bobni), Cyro Baptista (tolkala) in Marc Ribot (električna kitara).
Saksofon kot ledolomilec
Drugi koncert je v enourno predstavitev povezal kar tri zasedbe. Najprej improvizacijski trio Illuminations z Dunnom, Wollesenom (na bobnih) in Stevom Gosslingom na klavirju, nato mističen vokalni kvintet The Holy Visions, za zaključek pa še mladostno energičen, iskriv in srce parajoč godalni kvartet The Alchemist s prvo violinistko Jennifer Choi (pri nas smo jo videli v Susie Ibarra triu). Tretji koncert je jazzovsko poslušalstvo pripeljal do roba, fene Mika Pattona pa do orgazmičnih vzklikov navdušenja, ko se je tretjina sedečega občinstva prikradla pod oder, da bi se priklonila vokalnemu bogu, tokrat v vlogi satanističnega pripovedovalca stihov v projektu Moonchild. Joey Baron se je preobrazil v death metal bobnarja, John Medeski v prvega organista Vatikana, Trevor Dunn pa je privil gumb na basovskem ojačevalcu tako močno, da bi se ga slišalo iz Ljubljane na Vrhniko. Šotor se je tresel, ko je jazzovske možgane »čistil« hudič Patton in jih pripravljal na sanjajoči jazzovski zaključek. A ta pogojni odmik od jazza ni pustil nikogar ravnodušnega. Ekipa s Pattonom na čelu je bila namreč glasbeno tako bravurozna, da jih je Zorn ob stoječih ovacijah prav vseh prisotnih pripeljal na dodatek in ob njegovem spontanem in energičnem dirigiranju iz njih še enkrat izvlekel prav vse znanje, ki ga premorejo. Vrhunec večera je združil zasedbi The Dreamers (Medeskega je zamenjal Jamie Saft) in Electric Masada (na oder je prišla še Ikue Mori z računalnikom). Obe smo že videli pri nas in Zorn se z njima največkrat predstavlja v vlogi skladatelja, pri Masadi pa tudi v vlogi saksofonista. In še enkrat smo se lahko prepričali o briljantnosti njegove »uporabe« altovskega saksofona, ki kot ledolomilec odpira nove poti posadki in jo vedno znova pripelje do istega pristana.
Štiri ure Zornovih kompozicij v izvedbah glasbenikov najrazličnejših profilov in šol, v skupni želji po ustvarjanju žive glasbe, ki nima mej in ki lahko zadovolji vsakogar – slogan festivala je bil Jazz is voor iederen (»jazz je za vsakogar«) –, so mi zastavile vprašanje, zakaj te miselnosti, ki je pravzaprav produkt prejšnjega stoletja, še dandanes ne moremo uveljaviti pri nas, ko v nacionalnih programih za kulturo še vedno poveličujemo poustvarjalnost iz zgodovine na račun današnje avtorske genialnosti. Kot nalašč je takšni miselnosti ob rob na Zornovo nedeljo festival izdal 20-stranski časopis Dnevnikovega formata, ki je v celoti posvečen Zornovim šestdesetim letom. Prelepo branje. Zorn jih bo šestdeset sicer dopolnil septembra, kar je dobra novica tudi za slovensko občinstvo: 60 let bo namreč (še) imel tudi julija prihodnje leto.
