Včasih traja, da – kot vpleten – vsaj približno preglodaš obilno količino gradiva, besed, pogovorov, zanimivosti in problemov, zlasti če so pod drobnogledom tiste ortodoksije, ki so se kopičile in tudi ustalile v obravnavah popularne godbe v vseh zgodovinskih pojavnih oblikah. Tej nalogi – »mostu čez nemirne vode« – je bila posvečena 17. bienalna konferenca Mednarodnega združenja preučevalcev popularne godbe (IASPM) v španskem Gijonu. Na njej se je zbralo več kot 250 starih in mladih, univerzitetnih in neodvisnih raziskovalcev muzike z vseh kontinentov, različnih profilov (od muzikologov, etnomuzikologov in antropologov do sociologov glasbe), v nekaj manjši meri glasbenikov in raziskovalnih glasbenih novinarjev.
Glasba kot oblika protesta
IASPM je bil kot neobičajna, »alterakademska« zveza z bolj izrecnimi političnimi radikalnimi podtoni sicer ustanovljen leta 1981 na Nizozemskem. Po eni strani je izzval tedaj uradno muzikologijo, staro ignorantko popularne glasbe, zlasti rocka, po drugi družboslovje, ki je imelo tudi svoje muhe in »žargon pravšnjosti«. Čez leta je združenje izgubilo zanj značilno politično ost, polje študijev popularne godbe je navsezadnje postalo tudi nekaj, na kar se lahko obesi akademska kariera (zlasti v ZDA in Veliki Britaniji), kjer se ustvarijo »kanonski« teksti in avtorji. Ampak že zato, ker spremlja in se spopada s tako dinamičnim družbenim poljem, kakor je glasba, je ves čas intrigantno, dinamično, precej inovativno in tudi – na srečo – vsaj malo zunaj orbite modnosti raznih študijev kulture. Muzika pač transcendira čas in prostor, a obenem je neomajno prizemljena naprava.
Zato ni bilo presenečenje, da je bilo nekaj tematskih sekcij in referatov posvečenih glasbi kot obliki družbenega protesta (od zgodovinskih zgledov do aktualnih, na primer iznajdljivosti protijedrskih sporočil ustvarjalcev po katastrofi v Fukušimi kot odgovor na uradno japonsko cenzuro ali mobilizacijski rabi starih protestnih in folk pesmi na Norveškem po Breivikovem pokolu), zlasti v navezavi z novimi družbenimi gibanji in urbanimi vrenji, oblikam samoorganiziranja glasbenikov in poslušalskih občestev v zaostrenih kriznih razmerah povsod po svetu, dostikrat izražene v antagonizmih med organizacijskimi vzorci vladnega in nevladnega sektorja (tako je Rajko Muršič predstavil izsledke iz raziskave o glasbenem »nevladju« pri nas).
Seveda je takšna konferenca tudi priložnost za širšo izmenjavo informacij iz prve roke o stanju, položaju tovrstnih študij in njihovih posegih v družbeni prostor drugje. Kakopak zastrižeš z ušesi, ko izveš, da imajo škotski tovariši za štiriletno raziskavo o zgodovini britanskega glasbenega sindikata na voljo pol milijona funtov in da njene izsledke sproti ažurirajo na spletni strani, se pravi brez znanih skrivalnic, ali da potekajo z javnimi sredstvi in razvejanim sistemom financiranja solidno podprte širše raziskave zgodovine popularnih godb v Španiji, Italiji in Argentini.
Kritična dopolnitev korenin
Héctor Fouce je kot gostitelj v imenu španske veje IASPM in član organizacijskega odbora kar dobro povzel nekaj značilnosti konference: veliko raziskav in referatov, ki so temeljili na »terenu«, na konkretnih etnografskih raziskavah; stalno in kritično spremljanje uporabe novih tehnologij (zlasti v povezavi z digitalnimi in internetnimi možnostmi izkoriščanja avtorskih pravic in boja proti njem), bolj izrecna povezava glasbe z družbenimi pretresi, ki so odraz krize; poglobljene zgodovinske raziskave slogov, glasbil, nacionalnih in transnacionalnih oblik (med temi je prednjačila izjemno zanimiva razprava »praktikov« o bobnarskem kompletu, kjer je, na primer, nekdanji bobnar skupine King Crimson Bill Brufford dobro analiziral ustvarjalno rabo bobnarja Maxa Roacha), dodajmo še vstavljanje glasbe v širšo analizo družbenih sprememb v (neo)liberalnih urbanih okoljih.
Za konec velja med glavnimi govorci konference omeniti malone poslovilno predavanje enega izmed ustanoviteljev IASPM, sociologa Simona Fritha, ki je kritično dopolnjeval svoja starejša dognanja o svojem prelomnem delu Performing Rites. Frith se bo to jesen upokojil in seveda je spomnil na to, da so se študiji popularne godbe tudi malo postarali in da jih bodo morali pomladiti mlajši, ki jih je bilo na konferenci precej, zlasti iz Španije, Latinske Amerike in Italije. Med polemičnimi toni je bil zlasti zanimiv njegov poudarek, da je glasba v nasprotju z romantičnimi pogledi obrtna spretnost, opozoril na dolgoletno zanemarjanje proučevanja plesa kot temeljne človekove dejavnosti ob glasbi, na to, da je treba v polje ponovno vključiti jazzovske študije, in med drugim igrivo postregel s tem, da bi morebiti združenje preimenovali v združenje za proučevanje zanimive godbe.
Petdnevno intenzivno srečanje raziskovalnih kolegov, ki so na srečo še vedno videti veselo »nekarierno«, je sicer potekalo v impozantnem, megalomanskem dvorcu tehnične univerze Oviedo, ki je bila spočeta kot sirotišnica v času Francove vladavine. Pogovor o glasbi je bil resen, a tudi zabaven, duhovit, ustvarjalen. Fino srečanje.