Alojz Ihan

Po Ihanu bi morali prerezati popkovino med državo in bolnišnicami, v zdravstvo pa vpeljati konkurenco. Za zdravje ljudi bi bilo medtem dobro, meni, da bi dogajanje v državi nehali jemati skrajno osebno. In malo manj osebno bi lahko jemali tudi sami sebe, se nasmehne.

Bolj kot hudo je smešno, da se mora in sploh želi minister z javnostjo vred ukvarjati s poslovno tehnikalijo plačevanja računov med nekim dobaviteljem in bolnišnico. Pa kje živimo? Jutri bo v kaki ambulanti zmanjkalo vece papirja, in bodo spet vlada letela na kup. Zato bom kratek. Ta drama z dobavitelji ni kriza zdravstvenega sistema, ampak gledališka predstava. Ker naše zdravstvo pač ni samostojen sistem, ampak del državne birokracije, ki je po definiciji neumrljiva, ne glede na koristi za ljudi. Na žalost zdravstvo pojmujemo kot državno lastništvo zavodov namesto kot javno službo, ki omogoča vsem ljudem enak dostop do dogovorjenih zdravstvenih storitev. Posledica zmede je, da gre denar, ki ga plačujemo za zdravstvo, v premajhni meri za zdravljenje ljudi, vse preveč pa za neučinkovito ekonomiko bolnišnic, od investicij do nabav in zaposlovanja. Naše zdravstvo je torej, na veselje vseh njegovih pijavk, namenjeno brezrezervnemu pokrivanju izgub državnih bolnišnic, namesto da bi bilo javni sistem, katerega edini cilj je z javnim denarjem organizirati racionalno in učinkovito zdravljenje vseh ljudi, kdorkoli ga že izvaja, državni, privatni ali tuji zdravnik. Če bi imeli zdravstvo kot javni sistem, ki bi bil zmožen samostojno strokovno, finančno in organizacijsko preživeti, se danes ne bi bali, da nam bo vzdih ministra o izgubi državne bolnišnice že naslednji dan odpihnil protezo iz ust.

Kritičen sem, ker se kot cilj zdravstvene politike stalno poudarja financiranje državnih zavodov namesto zdravstvene oskrbe ljudi. Vsak minister se nenehno ukvarja s smešnimi tehnikalijami, kakšen aparat naj kupi določeni bolnišnici, in koliko prizidkov. Namesto da bi vsaka bolnišnica, državna ali zasebna, sama in pod enakimi pogoji gospodarila, seveda iz zaslužka, pridobljenega z učinkovitim zdravljenjem bolnikov, in kupila večjo aparaturo takrat, ko bi ji investicija obetala večjo kvaliteto in manjše stroške v bodoče. Bolnišnic tako tudi ne bi prignali v današnjo situacijo, ko se namesto z razvojem storitev, ki bi jim prinašale več bolnikov in več zaslužka, ukvarjajo s preživetjem na način, da se branijo bolnikov, ne zaposlujejo novih zdravnikov in omejujejo preiskave zaradi nižanja stroškov, samo da bo za plače. Kaj ni to skrajna perverzija sistema, da skrbi le še za preživetje državnih institucij, njegov namen, zdravje ljudi, pa postane stranska stvar?

Zato sem kritičen do avtokratskega, birokratskega načina vodenja zdravstva, ki zaradi političnega obvladovanja ne želi vzpostaviti avtonomne javne službe s takimi pravili, ki silijo vse udeležene, bolnike, zdravnike in ustanove, da v skrbi za lastne koristi krepijo tudi učinkovitost sistema. Da na primer bolniku zaradi lastne koristi ni vseeno, kakšen račun za njegovo zdravljenje izstavi bolnišnica sistemu, in da zdravniku zaradi usode lastnega delovnega mesta ni vseeno, kako drago je dobavitelj zaračunal zdravilo ali protezo. Dober sistem je tisti, ki motivira k razmišljanju vsakega posameznika. Le pri nas vlada splošni družbeni strah pred uporabo zasebne pameti, to postaja že unikatna slovenska norost. A na koncu ima vsak le svojo zasebno glavo, bolnik ali zdravnik, direktor državne ali zasebne ambulante. In s svojo zasebno glavo želi najboljše sebi. In ker državne glave ne obstajajo, je smiselno izkoristiti pamet zasebnih glav, da v okviru jasnih pravil najdejo optimalne rešitve.

Naša temeljna sistemska zabloda izhaja iz prastare formule, da je zdravstvo poraba, ki se jo obvlada z rezanjem ponudbe, da nastane vrsta. Vrsta v čakalnici je naš način rezanja stroškov, ker eni obupajo, drugi umrejo, tretji odidejo mimo sistema, in stroški so manjši. Recept za vrste pa je omejevanje na manj koncesij, kot je bolnikov. A stranski učinki te perverzne birokratske zvijače niso prizadeli le številnih bolnikov, ampak so bili še bolj rušilni za razvoj in konkurenčnost našega zdravstvenega trga. Če bi za sto bolnikov podelili na primer 130 koncesij, bi bile koncesije zgolj nekakšno dovoljenje za delo, medtem ko bi se za resnično pridobitev bolnikov morali izvajalci potruditi s kakovostjo in konkurenčnostjo. In bi se kar sami, brez ministrskih dekretov, začeli na vso moč truditi za pridobitev zaupanja bolnikov, in kmalu bi bile zdravstvene storitve precej boljše in celo cenejše.

In zakaj ni tako preprost ukrep nikomur prišel na misel? Zato, ker temeljni namen našega sistema ni zdravje ljudi, ampak vzdrževanje državnih bolnišnic. Tem potreba po konkurenčnosti vsaj na začetku ne bi godila, čeprav bi jim kasneje močno koristila in jim celo dala obilo veselja z resničnimi strokovnimi izzivi namesto sedanjega brozganja po birokraciji. In ministri, ki so bili zdravniki, so si razvajenost in jamrarijo bolnišnic pač vzeli k srcu. Ampak po mojem mnenju je šlo pri preprečevanju zdravstvenega trga za še bolj perverzen birokratski motiv – strah, da bi se hipno povečali stroški zaradi bolnikov, ki so jih v preteklosti iz sistema prikrito izločile vrste. Če je zaradi vrst od stotih bolnikov na koncu v sistem samo prišlo 70, bi ob vzpostavitvi tržnega zanimanja za bolnike sistem pač moral dodatno pogoltniti še tistih 30 »izbrisanih« bolnikov, kar bi bilo tudi edino prav. Ampak politični birokrat bi to takoj videl kot minus v svoji finančni piramidi in kot svoj neuspeh. To je moja razlaga, zakaj pri nas ni vpeljan zdravstveni trg, ki nima zveze s privatnim ali državnim zdravstvom, ampak zgolj s potrebo po racionalnosti in vsaj gospodinjski odgovornosti zdravstvenih izvajalcev do svojega dela.

Pri zobozdravstvu je šlo v bistvu za tiho načrtovani razpad javne službe brez javne razprave. Zato so po letu 1990 zobozdravstvene novosti v stroki prenehali umeščati med javne storitve. Na ta način je zdravstvena birokracija veselo zamejila stroške na plačevanje starih, strokovno vedno manj verodostojnih metod, zobozdravnikom pa je to nekaj časa pravzaprav ustrezalo, ker so s koncesijo imeli nase vezane paciente, ki so jim dodatno in precej drago prodajali samoplačniške storitve. Pacient, ki je že bil na stolu, je ob novici o novem, boljšem, a samoplačniškem materialu pač stisnil zobe, če ni šlo, pa vsaj zagrgral, da naj bo. In so bili vsi zadovoljni. Dokler niso koncesionarski zobozdravniki ugotovili, da jih je hiperudobni položaj, ko so na državne koncesijske limanice lovili samoplačniške paciente, pretirano uspaval pri konkurenčnosti v primerjavi s čistimi samoplačniškimi ordinacijami. Tisto, kar človek dobi za zobozdravstvene koncesije, je postalo tako zastarelo, da se mnogim pacientom ni več zdelo vredno ostati pri svojem koncesionarju, in so začeli hoditi k zobozdravniku povsem samoplačniško, veliko tudi čez mejo, ker so tam pač cenejši.

Podobna nevarnost grozi tudi našim bolnišnicam, ki so zamudile dve desetletji učenja konkurenčnosti za bolnika na zdravstvenem trgu. Zdaj, ko se bodo meje odprle, bodo birokrati po naši znani navadi gotovo poskušali čim bolj monopolizirati in tako ali drugače zamejiti prehajanje pacientov čez mejo. Ampak dolgoročno to ne bo rešitev. Takoj ko se bodo pri nas pojavile tuje zavarovalnice, bodo hladno izbirale, ali naj bolnika pošljejo v Ljubljano, Maribor, Trst, Celovec. Zato je nujno, da se šolanje tržnosti začne čim prej. Da se ne bo zgodil podoben pogrom kot pri naših monopoliziranih gradbincih, ki so se po vzpostavitvi trga sesuli v prah.

Racionalnost ustanove pomeni dolgoletne intelektualne napore številnih zaposlenih in tisoče napornih izboljšav kot posledica dolgotrajnega šolanja na konkurenčnem trgu. To nima zveze z lastništvom. Brez konkurence in organiziranega trga ni napredka, ni dobička in vračanja v sistem, ker se vse porabi in ponikne. Seveda bi z uvedbo trga od državnih bolnišnic pričakoval, da bodo kot neprofitne ustanove dobiček vlagale v razvoj in se strokovno bolj uveljavljale kakor zasebne klinike, ki morajo lastnikom povrniti vložek.

Nekateri kolegi med zdravniki opozarjajo, da ob odprtju zdravstvenega trga obstaja načrt za hiter propad in nato poceni privatizacijo državnih bolnišnic. Osebno se mi zdi bolj realen strah, da bodo s političnim izigravanjem trga naše bolnišnice še naprej prisilno životarile in ob pomanjkanju sredstev zniževale strokovno raven, kar bodo občutili predvsem bolniki. Kako daleč je že ta proces, pa brez trga v resnici ni mogoče ugotoviti, saj v Sloveniji praktično nimamo rednega pretoka pacientov iz tujine in na tuje. To bo šele razkrilo, kje smo. Zato sem previden tudi pri lastnih občutkih, da so bolniki z resnejšimi boleznimi korektno oskrbljeni. Mislim, da še vedno nimamo slabega sistema za bolnike, bolj se bojim, da naše bolnišnice, ko bo šlo za posel na odprtem trgu, v očeh tujih zavarovalnic ne bodo tako konkurenčne, kot bi želeli.

Sistem vavčerjev mi služi kot skrajno jasen primer, da mora biti inovativnost zdravstvenih ustanov usmerjena v tržno konkurenčnost pri zdravljenju bolnikov in ne konkurenčnost pri lobiranju, monopoliziranju, ograjevanju vrtičkov. Morda je kak drug sistem še boljši, ampak vsekakor mora iti za konkurenčnost in za pacienta v središču. Dokler sistem namensko ustvarja čakalne vrste in zmanjšuje ponudbo, pacienti ne morejo izbirati. Spomnimo se, kako smo morali v Jugoslaviji vzeti avto tiste barve, ki je pač bila na voljo. Če je oče kupil fička, smo šele, ko je prišel z njim domov, videli, ali je rdeč, moder ali bel.

Veliko oddelkov ne pomeni, da imamo trg, ampak da imamo prevelike kapacitete. Ki niso odvisne od dela, ampak od lobiranja. Zdrava rast je le tista, ki živi iz ustvarjenih prihodkov. Nihče ne bo iz vaškega kioska takoj naredil gostilne za petsto gostov. Naj torej bolnišnica kupi novo napravo, če bo z njo v povprečju ceneje zdravila 2500 pacientov namesto dosedanjih 1500. In če je seveda prepričana v tistih dodatnih tisoč pacientov. Dokler pa ne bo prisiljena delati vsaj takih gospodinjskih, če že ne gospodarskih kalkulacij, bo ostala neodgovorna požiralka in izsiljevalka državnega investicijskega denarja, od tod pa je le korak do klasične korupcije.

Iniciativa se zavzema, da ZZZS s pripojeno Vzajemno postane ena od zavarovalnic na prostem trgu, ki bi morala konkurirati z drugimi zavarovalnicami. Meni se sicer zdi škoda ZZZS siliti v tržni zavarovalniški posel, ker verjetno nimajo znanja niti izkušenj za bitko s tujimi zavarovalnicami. ZZZS se mi zdi bolj produktivno izkoristiti za pripojitev k državni upravi, njihovi strokovnjaki namreč marsikaj vedo o zdravstvenih izvajalcih, stroških, analizah in bi kot del države znali upravljati zdravstveni trg. Strokovnjaki ZZZS bi tudi zapolnili velik del lukenj pri znanju in kadrih ministrstva za zdravje. Zaradi pomanjkanja ljudi namreč ministrstvo strokovno ne obvlada skoraj ničesar, hkrati pa ima pooblastila za obvladovanje vsake podrobnosti v zdravstvu, od zidarije do nabave protez in toaletnega papirja. Če bi se ministrstvo za zdravje združilo z organi ZZZS, bi bile odločitve preglednejše, sistem pa bi imel moč odločanja na podlagi argumentov. Ob tem bi morali seveda pretrgati incestno popkovino med ministrstvom za zdravje in bolnišnicami. Ne moreš biti hkrati lastnik bolnišnice in jo tržno stiskati za čim nižjo ceno storitev, to je shizofreno.

Domače zavarovalnice, ki danes ponujajo dopolnilno zavarovanje, se v novem sistemu, bodimo realni, ne bodo zmožne »narediti« in prevzeti trga. Prav tako je malo verjetno, da bi v Sloveniji vzniknila kakšna nova »naša«. Ne zato, ker bi ne našli še kakega novega Zidarja, pač pa za take podvige ni več denarja. Z odprtjem trga bodo v Slovenijo najverjetneje prišle tuje zdravstvene zavarovalnice, ki imajo več moči, znanja in izkušenj od naših. In jim bo dokaj vseeno, ali pacienta pošljejo na srčno operacijo v slovensko, hrvaško, avstrijsko ali slovaško kliniko.

Klasične zdravniške organizacije so imele občutek, da ima v oblastnih strukturah vpliv vsaj nekaj zdravnikov in da je s pogajanji in tihim lobiranjem mogoče doseči sporazum. Mlajše generacije zdravnikov so se medtem soočale z novimi situacijami, kot so brezposelnost in težave pri izbiri želene specializacije, hkrati pa se je v tujini odpiral trg za diplomante medicinskih fakultet. Pri mlajših se je nehalo tudi sporazumevanje s politiko na institucionalni ravni, saj mu ne zaupajo. Njihova stališča so zato svobodnejša, z ulico pa skušajo pač preveriti, kako ta pristop deluje. Klasičnim zdravniškim organizacijam se nasprotno zdi, da ulica ni pravi način, da zdravnikom jemlje avtoriteto in dostojanstvo. Stališča mlajših zdravnikov in vodstev klasičnih organizacij, kot je Zdravniška zbornica Slovenije, pa so kljub temu zelo blizu. Vsi bi radi delali v stimulativnem okolju in se ukvarjali s pacienti namesto z birokracijo.

Najprej bo treba rešiti temeljno zmedo, ki se imenuje seznam javnih zdravstvenih storitev in seznam ostalih, ne-javnih zdravstvenih storitev, ki jih javna blagajna ne financira. Tisto, kar spada med javne storitve, mora biti po definiciji tako in tako dostopno vsem, in jih bo torej samo norec plačeval kot samoplačniške. Definirajmo torej, prosim, sezname storitev, ki jih opravlja samoplačniški ortoped ali revmatolog ali ginekolog in po definiciji ne morejo biti iste, kot jih opravlja javna služba. Ker če jih zares opravlja, zanje ne bo samoplačniškega zanimanja. Naj se torej seznami ne-javnih storitev vendarle že obesijo na stene samoplačniških ambulant! Vse drugo, kar je na seznamu javne službe, pa mora javni sistem sproti absorbirati in podelati, ali pa lažemo, da imamo javni sistem. To je naša osnovna hipokrizija, tradicija odrivanja ljudi z navideznimi pravicami in vrstami.

Zaradi prikrivanja te resnice politika poudarja nasprotje med javnim in zasebnim, kar je logični absurd. Zasebno je nasprotje državnemu, javno pa je nasprotje samoplačništvu. Javno službo lahko enakovredno opravi zasebnik ali državni izvajalec, tisti, ki je pač bolj konkurenčen. In tudi ne-javne, samoplačniške storitve opravljajo tako zasebniki kot državni zavodi. In ni problem, če so dejavnosti jasno opredeljene. Problem je, ker javni sistem obljubi določene storitve, potem pa ljudi, ki bi jih želeli, odrine v vrste. To pa ljudi sili v panično reševanje in iskanje lukenj skozi zaprta vrata javnega sistema. Skratka, v korupcijo.

Ampak naj ostanem pri realnem stanju: če prek samoplačniške ambulante prideš mimo običajne »javne« vrste v javni sistem, je to klasična korupcija. Ne glede na to, ali gre za zasebno samoplačniško ambulanto ali za samoplačniško ambulanto državnega UKC. Zato je narobe govoriti o mešanju javnega in zasebnega, pač pa bi morali govoriti o mešanju javnega in ne-javnega, torej samoplačniškega zdravstva. Take prakse bi bilo treba preganjati kot klasično korupcijo, pa naj jih izvaja zasebni popoldanski zdravnik ali državna ustanova.

Če pa zdravnik dela dopoldne v javnem sistemu in popoldne enake posege za samoplačnike in ne spravlja samoplačniških pacientov koruptivno preko vrst v javni sistem, ne vidim problema v zdravniku, ampak v sistemu. Kako je mogoče, da obstaja interes samoplačnikov za nekaj, kar ima dolžnost zagotoviti javna služba? Zaradi tega bi morali odstopati ministri, namesto da se spravljajo na zaposlitve zdravnikov. Ne poznam razvite države, kjer zdravniki ne bi imeli dvojnih, trojnih ali četvernih statusov. Mnogokrat iz raznih osebnih nuj. Zaposlitve pač ne ležijo na cesti. Človek na primer ne dobi polne zaposlitve na univerzi, čeprav ga delo tam veseli, in se sporazume za četrtinski ali polovični čas na univerzitetni kliniki, ostalo pa oddela v kakšni bližnji bolnišnici ali ambulanti. Ljudje imajo različne potrebe in zakaj jih na silo omejevati, če povsod, kjer delajo, spoštujejo pravila.

Za en dan bi bilo vse to res preveč, ampak v resnici ste opisali mojih trideset let, ko pa se že kaj nabere. Res stalno nekaj delam, in sem hvaležen, da imam za to priložnost, glavna strast pa mi je ubesediti vse, kar mi vzdraži občutke in postavlja uganke. Potem je moj odziv pisanje, predavanja, znanstveni članki in knjige, pojasnjevanja diagnostičnih rezultatov bolnikom in kolegom zdravnikom na bolnišničnih konzilijih, pa vpletanja v družbene debate, kot je ta intervju. Hkrati pa je mnogotera dejavnost najboljši recept proti izgorelosti. Ta se ne pojavi zaradi preveč dela, ampak zaradi zožitve človeka na en sam problem v življenju, ki s tem postane ves njegov svet. Izgorelost je shiranje, ko človek sam sebe skrči na ukvarjanje z eno samo življenjsko težavo. Potem zaradi premalo življenjskih impulzov ugaša volja, v paniki pa se ljudje pred dokončnim zlomom pogosto pretirano zaženejo v delo in tam iščejo vzburjenje, drogo. Nekaj časa jim gre krasno in zaradi veselja, da so našli rešitev, porežejo še zadnje prijateljske in intimne stike, dokler ne ostanejo intimno povsem sami, in ko droga sčasoma popusti, skušajo v svoj delovni fanatizem vpreči še sodelavce. Ti seveda nič ne razumejo, sledita razočaranje nad sodelavci in nad delom ter popolno sesutje, ker hipno ugasne interes za delo, ki jim je edini preostali vir adrenalina. Če se torej človek preveč ukvarja z eno samo stvarjo, od življenja dobi premalo raznolikih impulzov, ki bi ga razširjali in s tem ohranjali kot osebnost. To je izgorelost.

Pri študijah poskušamo ujeti korelacijo med izgorelostjo ter kombinacijo stresnih in spolnih hormonov ter adrenalina. Ti hormoni odražajo, v kakšnem odnosu moči smo do sebe in okolice, kdaj smo aktivni in kdaj preidemo v neenergičnost, ko človek ne zna več poskrbeti niti zase, kaj šele za odnose z drugimi. Nasprotno pa ima v drugačnem hormonskem stanju človek občutek smisla in moči ter je dejaven pri upravljanju sebe in okolice. Zaradi zamudnosti hormonskih meritev smo začeli zadnja leta presojati energetsko stanje vegetativnega živčevja z metodo holterskega EKG. Pri tem nam človekovo srce služi kot senzor, preko katerega prepoznavamo prevlado adrenalinskega živčevja, ki nas dela aktivne do okolja, in njemu nasprotnega parasimpatičnega živčevja, ki omogoča regeneracijo telesa, obnovo sluznic, kože, krvi. Vsak od teh dveh živčnih sistemov mora za določen čas podnevi in ponoči opravljati svojo funkcijo, da ne nastanejo motnje kot posledica neopravljenega dela. To so lahko motnje spanja, odpornosti, gibanja, spomina ali energičnosti. Ker ljudje med preiskavami vodijo tudi dnevnik, opazimo vpliv posameznih dejavnosti na njihovo aktivacijo in regeneracijo. Ugotovimo, kako na človeka na primer vplivajo šport, počitek, delo, družba…

V zadnjem letu se mi je na tem področju zgodil zanimiv projekt, pri katerem sodelujem s strokovnjaki ljubljanske fakultete za šport, graške fakultete za psihologijo, klinike Mayo iz ZDA, mariborske Fakultete za računalništvo in podjetja Mikropis. Ti so namesto dragega holterskega EKG za merjenje aktivnosti srca razvili sistem, ko je vse potrebne informacije mogoče pridobiti že iz meritev, ki jih opravijo običajni športni pasovi za merjenje srčnega utripa, kar si lahko privošči vsak. Sistem trenutno testiramo na anestezioloških specializantih na kliniki Mayo, ki so skoraj nečloveško obremenjeni, zato lahko dobro opazimo parametre stresa, utrujenosti, spanja, energičnosti, preobremenjenosti in nezanesljivosti.

Namen teh študij je, da človek sam zazna in pred nastankom težav doseže telesno ravnovesje, ki ga potrebuje. Tako si lahko pomaga, še preden se pokažejo znaki kroničnega stresa, kot na primer, da se začne manj gibati, pretrga stike s prijatelji, opusti ukvarjanje s hobiji… To se zgodi, ko se čedalje bolj osredotoča samo še na vir stresa. Ljudje smo v tem paradoksni. Vse »normalne« živali se izognejo težavi, ljudje pa se začnemo v stresu fanatično ukvarjati prav s tistim, kar nas ogroža, in zanemarimo vse drugo, kar bi nas polnilo in veselilo.

No ja, mislili smo, da je to kriza, a zdaj kaže, da je to novo stanje stvari, ki bo trajalo. Menim, da se bomo morali v našem okolju še zlasti naučiti racionalnosti, nekateri bi temu rekli družbena zadržanost in hladnost. V Sloveniji se veliko preveč angažiramo pri problemih, ki nas osebno ne zadevajo. V tujini ne vidiš, da si kdo jemlje besede politika zelo k srcu, nas pa to silno vznemirja in je tema neskončnih debat. Kot da ne živimo svojega življenja. Proces depersonalizacije družbe bo pri nas še moral steči. Zdaj ogromno psihične energije porabimo za nekaj, kar nima učinka.

Seveda bi bilo bolje, da bi ljudje imeli do sebe bolj objektivističen odnos. Razumemo, da moramo koleno pozdraviti, če se vanj udarimo, in da moramo nadomestiti izbiti zob, sicer bomo škrbasti. Veliko težje pa priznamo, da moramo popraviti neracionalna vedenja, kadar jih pri sebi prepoznamo. Če nekdo vsak večer kompulzivno prazni hladilnik, je to enako nevarno za nastanek infarkta, kot če bi imel genetsko motnjo presnove maščob. Zakaj bi bila odstranitev take škodljive navade kaj drugega kot na primer operacija nohta, ki se zagnoji?

Telesne težave so pogosto vhod v psihološke težave. Ljudje potrebujejo glavobol, telesno izčrpanost ali ponavljajoče se prehlade, da bi si priznali, da tako ne morejo več delovati. To je seveda zelo neracionalno, a pri stigmatizaciji psiholoških in vedenjskih težav v naši družbi lažje prenesemo telesno bolezen. Naš kolektivizem zahteva od posameznika popolno čustveno in vedenjsko podreditev kolektivu, da nas ta pusti na miru. Zato se tako zelo ustrašimo lastnih psiholoških težav, kajti s telesnimi se imamo pravico osebno ukvarjati, psiho pa se čutimo dolžni podrejati kolektivu, in če gre psiha mimo naše volje, se bojimo, da nas bo kolektiv zavrgel. Zato psihološke težave skrivamo.

V zahodni družbi so zdravniki poklicno sicer dokaj cenjena skupina, simbolno pa nimajo več kakšne posebne vloge. Pri nas pa zaradi povezanosti z zdravstvenim sistemom, ko imamo zdravnike-ministre in zdravnike-direktorje bolnišnic, anomalije zdravstvenega sistema ljudje povezujejo z delovanjem zdravnikov. Razmere so napete, jeza pa se prenaša tudi na tiste, ki delajo v ambulantah. Zdravniki smo zato na precej slabem glasu, čeprav zdravstvenega sistema, ki je vzrok slabe volje, še zdaleč ne oblikujemo mi, ampak politika.