Po spletu je te dni zaokrožil skrivaj posneti video pobalinskega madžarskega voznika, nekega norca, ki se je kot kak mozoljavi srednješolec zapletel v prepir s postavnim mejnim policistom in njegovima strogima kolegoma in tako dolgo izzival in žalil, da je slovenskemu policistu počil film in je stopil do službenega vozila, izvlekel pas z lisicami in pištolo ter se začel peteliniti, preklinjati in groziti, mali gostilniški prepir na meji pa končal z zdaj že zgodovinskim stavkom: »Ovo je Slovenija, bre!«
Če bi v Sloveniji danes imeli mlade, moderne marketinške strokovnjake, kot so bili nekoč, ko je bila Slovenija mlada in moderna, bi se že prodajali nalepke, vžigalniki, obeski, torbe in majice s sloganom »Ovo je Slovenija, bre«. Jumbo plakati s temi besedami bi stali ob cestah in poteh, zidovi slovenskih mest bi bili popisani s temi grafiti, mlajši in bolj leni bi pisali samo »O. J. S. B.«, Zoran Predin in Lačni Franz pa bi posnela kultno Zdravljico: »Nazadnje še, prijat'lji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat'li, ker dobro v srcu mislimo, dokaj dni naj živi bog, kar nas dobrih jeeeee... bemtiboga, ovo je Slovenija, bre!«
»Ovo je Slovenija, bre!« – te štiri besede zajamejo vso sodobno slovensko zgodovino.
Pred natanko tridesetimi leti, poleti 1983, sta se Gospodarska zbornica Socialistične Republike Slovenije in slovenska Turistična zveza odločili preoblikovati podobo alpske republike in strateško osmisliti njen turistični razvoj, izdelavo prospekta pa zaupati marketinškemu studiu ČGP Delo. Tako je nastal znameniti logotip zelene Slovenije z lipovim listom in še bolj znameniti slogan »Slovenija, moja dežela«. Za tisti čas je bilo to povsem nekaj novega v socialističnem marketingu, pa tudi v razmišljanju dotlej nedostopne in zaprte, protestantsko preračunljive, stroge, sive, mrke in resne Slovenije, ki se je nenadoma predstavila s svojo vedro, zeleno, sončno platjo.
S tem sloganom se je začela zgodovina slovenske državnosti: pet let pozneje so pred vojaškim sodiščem Jugoslovanske ljudske armade v Ljubljani demonstranti s »Slovenijo, mojo deželo« na transparentih zahtevali svobodo za Janšo, Borštnerja, Tasića in Zavrla, s to učinkovito, kratko deklaracijo neodvisnosti so zaustavili tudi Miloševićevo velikosrbsko karavano, ko se je iz Beograda napotila v Ljubljano organizirat »miting resnice«. Prijateljska, odprta, moderna in evropska »Slovenija, moja dežela« je bila odgovor na njihov sovražni, bahavi in primitivni »Ovo je Srbija, bre«.
Potem je Slovenija postala samostojna država in se spremenila v popolno nasprotje tistega, kar sta simbolizirala lipov list in »moja dežela«: vedra, zelena in sončna Slovenija je postala konservativno, utesnjeno nacionalistično blutt-und-boden-gnezdo s psevdozgodovinsko mitologijo, nacionalnimi svetinjami in cenenim domoljubnim kičem, njene meje pa so zavzeli zafrustrirani mrkogledi uniformiranci, strah in trepet dovčerajšnjih balkanskih bratov.
Natanko trideset let potem, ko so oblikovalci in copywriterji marketinškega studia ČGP Dela s sloganom »Slovenija, moja dežela« položili temeljni kamen samostojni državi, je bilo treba spet strateško preoblikovati njeno slabo podobo. Poleti 2013 je tako prav na njeni državni meji nastal nov slogan: »Ovo je Slovenija, bre.«
V teh časih je to povsem nekaj novega v državno-korporativnem marketingu, pa tudi v razmišljanju še včeraj nedostopne in zaprte, nacionalistične, sovražne, mrke in primitivne Slovenije, ki se je nenadoma predstavila s svojim dostopnim, odprtim, prijateljskim in modernim obrazom, obrazom dobrega policista, ki se na hrvaški meji z madžarskim turistom pogovarja v nemščini, preklinja pa v brezhibni srbščini: »Jebemtiboga, ovo je Slovenija, bre!«
Redko naletimo na tako genialen marketinški strel v črno: v samo štirih besedah je precizno zajet značaj nove Slovenije. »Ovo je Slovenija, bre« pomeni tako »Ovo je Slovenija, bolan« kot »Asti gospu, ovo je Slovenija«: nova, odprta Slovenija ni več »moja dežela«, ampak naša, skupna, tako slovenska kot srbska, hrvaška, bosanska, črnogorska in vsakogaršnja. To ni več ozkosrčna, nacionalistična državica, v kateri vas bodo pričakali desničarski huligani z geslom »To je Slovenija«, temveč široka, multikulturna arkadija vseh narodov, ver in ras.
Namesto da bi rekel »Dobrodošli v evropski Sloveniji, dragi prijatelji, počutite se kot doma, moja dežela je tudi vaša dežela«, vam bo mejni policist tako samo na kratko, gostoljubno rekel: »Ovo je Slovenija, bre!«
Pred dvajsetimi leti, tik pred vojno v Bosni in Hercegovini, je v Sarajevu – saj se spomnite – nastal verjetno najbolj znani štokavski grafit vseh časov. Neki hujskač je ponoči na poslopje sarajevske Pošte z velikimi črnimi črkami napisal »To je Srbija!«, neznani genij pa mu je naslednji dan z avtosprejem odgovoril: »To je pošta, bedak.«
In če bi v Sloveniji danes imeli mlade, moderne marketinške strokovnjake, bi se gotovo našel kdo, ki bi na slogan »Ovo je Slovenija, bre!« odgovoril: »To je Srbija, bedak.«