Delo, smisel življenja?

Delu zavezana nacija

Nekaj metrov naprej sem se o tem lahko prepričal tudi sam. Na drugem koncu ograjenega delovišča, ki je na pločniku še vedno puščalo dovolj prostora za srečanje dveh pešcev, je stal njegov kolega, ki mi je z »liziko« povsem resno sporočal samoumevno – da lahko grem mimo. Ko sem šel mimo njega, se mi je v utripajoče lučke odeti delavec spoštljivo priklonil. Kljub še vedno kakim 30 stopinjam in visoki vlagi v zraku, iščoč stereotipne prizore nikjer nisem opazil delavca, ki bi opirajoč se na lopato (in po možnosti »zgoraj brez«) in s cigareto v ustnem kotičku pogledoval naokoli, kdaj bo mimo prišla kaka mladenka. Šest delavcev, dva na pločniku, štirje pa na cesti, je vneto usmerjalo promet – če se osamljenim pešcem in avtom sploh sme tako reči. Kakih deset jih je medtem zavzeto delalo.

Ko sem naslednje jutro, ko je Tokio že vrvel, hotel še enkrat izkusiti navidezno urgentnost nenavadne situacije in preveriti, ali je bila delovna vnema julijske noči lastnost zgolj tiste skupine »nohšihtarjev« ali pa je to splošna značilnost, je bilo v tisti ulici vse tako kot običajno. Nič utripajočih luči, nič panike, le vsakdanji vrvež. Na nočno dogajanje je spominjala le za odtenek drugačna barva nekaj kvadratnih metrov svežega asfalta.

Na Zahodu Japonce radi vidimo kot skrivnostne, nenavadne tujce. Seveda vsakdo ne pristaja na tovrstno interpretacijo, a posploševanju in iskanju nacionalnih stereotipov, ki domnevno urejajo predalčke v glavi, se večina težko izogne. Po tej stereotipni podobi torej je življenje običajnega Japonca osredinjeno okrog službe; je poslušen in ubogljiv, globoko spoštuje avtoriteto nadrejenega, zato pa je razmeroma neizviren in neiniciativen. Ko pozno zvečer, po deset in več urah dela, zaklene pisarno, gre s sodelavci še v gostilno krepit skupinski duh; za povprečnega Japonca to pomeni nekaj ur pitja, običajno pod taktirko šefa, morda tudi karaoke, nato pa okoli polnoči ujame zadnji vlak proti obrobju megalopolisa, kjer v tesnem stanovanju že spita njegova žena in otrok. Naslednji dan vajo ponovi.

Četudi potrditve teh podob na ulicah japonskih mest najdemo vsak večer, velja navedeno osvetliti v luči statističnih podatkov. Japonci so na začetku kariere praviloma upravičeni do desetih dni dopusta, nato pa številka z leti zaposlitve postopoma narašča, do skupno okoli 20 dni. A vseeno Japonci ne izkoristijo vsega dopusta; ocenjuje se, da si vzamejo približno polovico zakonsko določenih dni. Raziskava o delovni sili, ki jo je objavilo ministrstvo za notranje zadeve in komunikacije, je pokazala, da kar petina zaposlenih v svojih najbolj produktivnih letih, tj. med poznimi dvajsetimi in zgodnjimi štiridesetimi, dela več kot 60 ur na teden.

Od kod silovita delovna vnema?

Razlogov za tako delovno vnemo je več, med pomembnejšimi velja izpostaviti družbeni pritisk: kaj bodo rekli sodelavci, če bom izkoristil ves dopust ali pa če grem domov prej kot drugi; o tem, da bi kdo odšel domov pred nadrejenim, se sploh ne razmišlja. Redkokdo si drzne dajati vtis, da mu je kaj drugega bolj pomembno kot služba. A Zahodnjaki, ki delajo na Japonskem, dodajajo, da so njihovi japonski kolegi manj učinkoviti kot oni sami; morda že res, da so Japonci dolgo v službi, kar pa še ne pomeni, da tudi toliko več delajo. S temi ugotovitvami, ki resda ne veljajo za vso delovno silo, se strinjajo tudi japonski raziskovalci. Na nekem spletnem forumu se je med gaijini, tujci na Japonskem, vnela burna razprava o tem, kako da domačini določeno delovno nalogo raje opravljajo dlje in ustvarjajo vtis zaposlenosti, kot da bi slučajno ostali brez dela. In morda odšli domov pred nadrejenim. A vendar bi bilo razlaganje odnosa do dela zgolj skozi prizmo lojalnosti do avtoritete in družbenega pritiska preveč površno.

Del odgovorov se najverjetneje skriva tudi v izročilu in etiki japonske družbe. Od rojstva Japonske je bila dežela pod vplivom budističnih in konfucionističnih miselnih tokov, ki so se mešali s šintoizmom, prvobitnim verovanjem Japoncev, ki pa ga ne gre razumeti kot religije v klasičnem pomenu besede. Šintoizem izhaja iz razlage, da je cesar potomec boginje Amaterasu, zaradi česar naj bi bila Japonska dežela bogov (shšinkoku). V prvi ustavi iz leta 604, ki jo je osnoval »božji naslednik«, princ Šotoku, je uvodoma zapisano, da je treba ceniti družbeno harmonijo in se izogibati sporom. Podrejeni naj si nikoli ne drzne ne izpolnjevati navodil suverena, saj je on kot nebesa, ki ne morejo obstati, če jih kvišku ne držijo vazali. Ko podrejeni izpolnjujejo zahteve, nadrejeni pa modro vladajo, se o zadevah razpravlja mirno in tiho, in takrat bodo v družbi prevladali pravilni pogledi.

Zapovedi kodeksa bushido (pot bojevnikov), ki je sprva urejal odnose v kasti samurajev, so se po navedbah Lehmanna (1982) v drugi polovici 19. stoletja, po ukinitvi reda samurajev, prevedle v širše družbene smernice. Tudi pripovedi iz tistega časa temeljijo na načelu lojalnosti do nadrejenega in doslednem spoštovanju družbenih norm. Med najbolj znanimi velja omeniti 47 roninov (ronin je izraz za samuraja, ki je ostal brez gospodarja). Gospodar samurajev je moral, ker je prekršil neko pravilo, za kar je imel sicer tudi po tedanjih zakonih povsem opravičljiv razlog, storiti obredni samomor. Posledično je odgovornost padla na ramena roninov, saj so morali oprati gospodarjevo ime. Ko so po skoraj dveh letih vztrajnega zasledovanja zanje edinega cilja, tj. ubiti tistega, ki je ponižal njihovega pokojnega gospodarja, vendarle izpolnili svojo moralno obvezo do gospodarja, so z umorom hkrati tudi prekršili zakon. Da bodo z umorom prešli zakonske okvire, so sicer že vnaprej vedeli, a jih to ni odvrnilo, da svoje primarne naloge ne bi izpolnili. Rešitev iz moralne in zakonske zagate je bila jasna in ena sama: da storijo skupinski samomor. Le tako so lahko izpolnili obe poslanstvi, tisto do gospodarja in tisto do zakona, ki so ga prekršili. Ta pripoved, ki temelji na resničnih dogodkih, je med otroki in tudi v širši družbi izjemno priljubljena.

Japonska se je od 19. stoletja do danes, še posebej pa po restavraciji cesarske družine Meidži leta 1868, s čimer se je končalo obdobje samoizolacije pred svetom, precej spremenila, a vendar nekatere temeljne premise ostajajo. Zgovoren je primer nekega uradnika, ki je urejal logistične zadeve mojega bivanja na Japonskem. Med urejanjem zadev se mu je pripetila precej nepomembna administrativna napaka, ki je bila zlahka odpravljena že naslednji dan. Zgolj manjša površnost torej. V naslednjih petih elektronskih sporočilih se je opravičeval zaradi svoje, kot je pisal, »otroške in neodpustljive napake«, čeprav sem mu vsakič znova napisal, da se ni vredno obremenjevati, saj napaka ni imela nikakršnih posledic. Ko sva se potem po nekaj tednih srečala v Tokiu in sem že zdavnaj pozabil na to »kardinalno napako«, se je usul nov plaz opravičil, v zahvalo, da sem opravičilo sprejel, pa mi je podaril knjigo. Ker so se bližali praznični dnevi, ko ni mogel dostopati do službene elektronske pošte, mi je dal zasebni naslov in povrh še telefonsko številko, rekoč, naj ga kontaktiram kadarkoli, če bi imel kakršnokoli težavo ali vprašanje. Tudi sredi noči, je pribil.

Podobno zavzetost je opaziti na univerzah. Nekajkrat smo razpravo potegnili krepko čez osmo zvečer, ko se je seminar uradno končal. Temu je običajno sledila še večerja, kjer se je razprava nadaljevala ob nemajhnih količinah piva in sakeja, na urne kazalce pa se je začelo gledati tik pred polnočjo, ko odpeljejo zadnji vlaki. Na moje vprašanje, ali so taki delovno-družabni dnevi in večeri pogosti, se je eden od profesorjev zasmejal in odgovoril, da prav vsak dan res ne »delajo« do polnoči, ko pa imajo gosta iz tujine, z veseljem opravijo »nadure«. Za marsikaterega profesorja delo predstavlja ikigai, razlog, zaradi katerega živimo. Ob tovrstni zavzetosti profesorjev, ki ustvarjajo odličen izobraževalni sistem, od študentov pa veliko pričakujejo, do vrhunskih akademskih ter kasneje tudi drugih rezultatov (ekonomskih, tehnoloških idr.) ni daleč.

Pasti (prevelike) zavzetosti

Prometno vozlišče Šindžuku v Tokiu je najprometnejše križišče na svetu. Čezenj se vsakodnevno prelije več kot 3,5 milijona potnikov. Če kje, je peto dimenzijo v praksi mogoče izkusiti tu: do minute natančno se zgoraj, spodaj, po diagonalah in še kje križajo poti hitrih vlakov shinkansen, primestnega prometa, podzemne železnice, avtobusov, kolesarjev, pešcev. A rutinsko hitenje reke ljudi skoraj vsakodnevno, resda za le nekaj sekund, »zmoti« obvestilo na zaslonih, ki napovedujejo prihode in odhode: jinshin jiko. Obvestilo napoveduje, da bodo vlaki na določeni progi zamujali kake pol ure; približno toliko je potrebno, da se vzpostavi »normalno stanje«. Izraz jinshin jiko se lahko prevede kot človeška nesreča. Skoraj v vseh primerih označuje samomor.

Sociologi in psihologi ugotavljajo, da so vzroki samomorov pogosto povezani s službo in družbenimi pričakovanji. Okoli 30 tisoč Japoncev in Japonk si vzame življenje vsako leto, kar deželo vzhajajočega sonca uvršča v svetovni vrh; največ samomorov, ugotavlja Kawanishi (2008), storijo moški srednjih let. A zlovešče obvestilo hiteče zmoti za nekaj trenutkov, toliko, da razmislijo, ali je bolje počakati ali pa se proti cilju odpraviti po alternativni poti. Do zanesljivih podatkov je težko priti, a ocenjuje se, da na širšem območju Tokia na tirih vsako leto konča dvesto do petsto ljudi. Taki dogodki so del vsakdana. Neznosna lahkost (sprejemanja) umiranja. Nekateri raziskovalci menijo, da je tovrsten način samomora, ki vsaj začasno prekine dirko, tudi krik vse manj občutljivi družbi, naj premisli kulturne koncepte in težo družbenih pričakovanj.

Tu se še druge težave sodobne Japonske, na primer prostovoljna samoizolacija (hikikomori), ko se pretežno mladostniki za več mesecev ali celo let zaprejo v sobo in povsem prekinejo stik s svetom. Od mladih se tu izjemno veliko pričakuje. Sprehod po univerzitetni knjižnici v soboto okoli devete zvečer preseneti, saj je knjižnica polna. Lepo je videti prizadevnost in trdo delo. A morda kaj pove tudi to, da vsaj kaka petina študioznih spi v kakem fotelju ali pa kar na mizi, z glavo na knjigah ali na prekrižanih rokah. In vendar jim nihče, če izpita ne opravijo, ne bo mogel očitati, da niso preživeli dolgih ur v knjižnici.

***

Enega izmed profesorjev sem nedavno prosil, naj strne vtise o svojem prvem obisku Evrope. »Odšel sem kot dvajsetletnik, v Provanso, na tečaj francoščine. Stanoval sem pri neki družini. Prve dni sem bil povsem iz sebe. Skoraj vsak dan okoli petih je bila vsa družina doma. Skupaj smo pojedli kosilo. Nato pa se pogovarjali, pogovarjali in pogovarjali. Nekega dne vsaj četrt ure o tem, v katero trgovino bomo šli kupit marmelado. In še nadaljnjih deset minut, katero vrsto marmelade!« Ugovarjal sem, da tudi na stari celini taki prizori izginjajo, ter ga skušal pomiriti, da ob prihodnjih obiskih pri kakem Evropejcu verjetno ne bo več trpel takega stresa. »Vem,« je odvrnil. »A zanimivo je, da sem se v nekaj tednih ležernega ritma povsem navadil. Še več, postalo mi je celo všeč. Nato sem se vrnil na Japonsko.«