Poolimpijska sezona je malenkost bolj sproščena kot prejšnja ali predprejšnja, ko se je bilo treba boriti za osvojitev kvote in lani za čim boljšo pripravljenost za nastop na olimpijskih igrah. To pomeni, da je bilo nekaj manj treninga in malo več tekmovanj. Koledar je bil sestavljen na malce drugačen način. Tudi po novih pravilih držim priključek z vrhom v disciplini 60 metrov leže, kar je bila pred začetkom sezone precejšnja neznanka za vse. To me veseli. Tudi zadnji treningi kažejo, da je forma v ležečem položaju dobra.
Kaj pa v trojnem položaju?Tu pa ne tako, kot bi si želel. Lahko računam na rutino in na izkušnje, kot se je to izkazalo na svetovnem pokalu v Granadi, kjer je strelišče izredno zahtevno in se mi je uspelo uvrstiti v finale. Toda mlajši tekmovalci pritiskajo s polno paro. Vse več je takšnih, ki se prvič uvrščajo na najvišja mesta, zato so možnosti nas starejših tekmovalcev vedno manjše.
Kakšni so cilji?Na 60 leže je cilj uvrstitev v finale, potem pa gre po novih pravilih vse od začetka. 20 strelov ustrelita samo najboljša dva, preostali manj. To je zelo nizko število strelov, kjer je treba biti izredno zbran. Ni prostora za napake. To seveda ni najlažje. Z velikokalibrsko puško na 300 metrov sem imel manj treningov kot običajno, tako da bi težko govoril o dobri pripravljenosti. Glede na to, da so discipline praktično enake in puške zelo podobne, je kljub vsemu dovolj vloženega dela in treningov, da bi lahko tudi tu ob dobrem dnevu posegel v boj za višje uvrstitve.
Ob sprejetju novih pravil ste bili do poteze Mednarodne strelske zveze izredno kritični. Ste zdaj že kaj spremenili mnenje?Pravila so sicer enaka za vse, v bistvu pa v samih koreninah zamenjajo princip, kako smo do sedaj dojemali, kdo je vrhunski športni strelec. Zdaj zelo veliko vlogo igra sreča. To verjetno ni bil namen vodstva Mednarodne strelske zveze, da bi ta šport postal cirkus. Žal je to, vsaj v trojnem položaju, vse skupaj bolj podobno ravno temu – cirkusu. Strelci in trenerji smo še vedno nezadovoljni. Obetale naj bi se nekatere spremembe, a politika skrivnostnega obnašanja in skrivanja informacij Mednarodne strelske zveze ostaja nespremenjena. V Granadi naj bi se sestali in razpravljali o spremembah, a javne informacije ni. Enostavno nam očitno ne preostane drugega, kot da se sprijaznimo z usodo.
Po nastopu na sredozemskih igrah ste dejali, da se v vročih in predvsem vlažnih razmerah ne znajdete najbolje. Se ne bojite česa podobnega tudi v Osijeku?Osijek je glede tega problematičen. Ne tako visoka vročina, toda izjemno visoka vlažnost. Zaradi tega je veliko tudi komarjev. To seveda odvrača stopnjo koncentracije. Vsaj pri meni, verjamem pa, da tudi pri nekaterih drugih tekmovalcih. Nekateri pa to lažje prenašajo. Upam, da nam bo vreme naklonjeno in da vročina ne bo tako stiskala kot pred štirimi leti, ko smo imeli deset dni stalno temperaturo okoli 35 stopinj Celzija ob izjemni vlažnosti. Bili so čisti monsunski pogoji. Upam, da ne bomo tako nesrečni in da se to ne bo ponovilo.
Na prvem evropskem prvenstvu ste nastopili daljnega leta 1980. Od takrat je preteklo že 33 let. Kako še vedno ohranjate visoko stopnjo motivacije? Kaj vas žene naprej?To je postal moj način življenja. Hkrati seveda tudi služba. Ne samo, da to počnem z veseljem in ljubeznijo, od tega tudi živim. Treba pa je dočakati tudi upokojitev. (smeh) Če jo bom lahko na tak način, da bom vsaj blizu svetovnega vrha vsaj še nekaj prihodnjih let, bom seveda izjemno vesel.
