Če danes pogledamo nazaj, lahko v nekaterih odtenkih že opazimo, da so se Sigur Ros ponekod že razslojevali od izvorne ideje, ki so jo spontano gojili do albuma Valtari. Njihov postrock je v podtonih vse bolj izgubljal predpono post- in – zlasti v zaključnih »live« sekvencah – postajal vse bolj prvinski, skoraj zeppelinovski. Potrebna je bila samo še notranja spodbuda – in ta je prišla z odhodom klaviaturista Kjartana Sveinssona, ki se bo posvetil skladanju filmskih partitur, kot člana žirije pa ga že lahko srečate na letošnjem Motovunskem filmskem festivalu. Odsotnost ezoterika je preostala trojka hitro izkoristila in sprostila svoje rockerske nagone. V manj kot letu dni – prejšnji album so pacali in lepili skoraj šest let – so zložili devet novih skladb, kjer se »nevsiljivo« prepletata agresivna napetost in (še vedno) hipnotična lepota, ki pa je tokrat veliko čvrstejša, kot smo je bili vajeni. Vse od uvodne Brennisteinn do odjavne elegije Var tako Kveikur buči od rockerske mogočnosti, hrupnih kitarskih zaves in polomljenih ritmov, ki jih prekinjajo – kako neverjetno se sliši, kajne? – nekatere »urejene« melodije, ki iz molovskih akordov brstijo do distorziranih vrhuncev in afektirane pompoznosti; iz njih potem pleh godba (Hrafntinna), vokoder (Yfirborð) ali godala (Bláþráður) izpeljejo rapsodijo proti navidezni tišini. Vsi, ki ste na tem mestu pomislili, da gre za klišeizirano rabo dinamike, ste v zmoti. Aktualna poetika Sigur Ros je resda na trenutke (pre)agresivna, vendar ji uspeva ohraniti dostojanstvo in položaj zunaj meja cenene patetike. Celo Jonsijev vokal je tokrat bolj »zemeljski«, četudi se rabi falzeta ne odpoveduje.
Sigur Ros s Kveikur niso izdali svoje specifične umetniške identitete, prav tako ji niso kakor koli vzeli zaščitenega geografskega porekla. Preprosto so spoznali, da so prejšnjo matrico že docela izrabili, zato so bile spremembe nujne, da bi poiskali nov smisel. Ali so s to mini preobrazbo dobili nove poslušalce, zaenkrat ni znano. Morda so znova angažirali fane Radiohead ter jim dodali še odjemalce industriala in krožke okoli benda Placebo. Kakšen odgovor več bomo morda imeli v torek, ko bodo v okviru No Borders Music Festivala nastopili v nam bližnjem Trbižu.