Novega, četrtega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca se po ekonomski usmeritvi ne da povsem natančno opredeliti, saj je v svoji pestri profesionalni karieri v različnih obdobjih zagovarjal tako »neoliberalna« ekonomska stališča kot tudi nacionalni interes. Morda ga je ob nespornem strokovnem znanju tudi zato z odprtimi rokami sprejela politika, ki mu je v državnem zboru s 77 glasovi za in le sedmimi proti aprila letos že kot prvemu kandidatu namenila daleč največjo podporo med vsemi dosedanjimi guvernerji centralne banke, vključno z Markom Kranjcem, pred leti »kompromisnim kandidatom«.
Bdenje nad reševalnim paketom
Zapuščino slednjega zamegljuje uničujoč vpliv krize na bančni sistem, a kljub temu strokovnjaki s kritiko njegovega dela ne skoparijo – od prepočasnega ukrepanja pri prvih znamenjih krize, ko so analitiki ob dvoodstotnem obsegu slabih terjatev prezrli potencialne nevarnosti, do preveč ostrih kapitalskih zahtev, ko se je obseg slabih terjatev eksplozivno povečal. Za banke, ki so morale vračati posojila, hkrati pa bile soočene s povečevanjem kapitalskih zahtev, kar je bržkone le še poglobilo kreditni krč in povečalo težave podjetij, centralna banka pod Kranjčevim vodstvom po mnenju številnih ni imela dovolj posluha. Banka Slovenije je bila poleg tega preveč pasivna pri reševanju podjetij, katerih stečaji so dodatno obremenili banke, ki so v svojih bilancah skrivale negativna presenečenja. Ko so iz omar začeli padati še okostnjaki, od afere Hypo do prikritih poslov Nove KBM na Hrvaškem, je bil to za mnoge dovolj jasen pokazatelj slabega nadzora bančnega sistema. Jazbec je kljub temu previden in svojega predhodnika ne želi črniti. V zadnjih dneh je večkrat uporabil analogijo s prometnimi nesrečami, za katere ne moremo in ne smemo vselej kriviti policije. Po njegovem mnenju velja podobno tudi za centralno banko, ki ne more nadzirati vseh transakcij in preprečiti vseh »potencialnih nesreč«. Mnogi menijo, da je trenutna kriza posledica pomanjkanja nadzora nad finančnimi institucijami, vendar ne samo doma, tudi v tujini. »Zato so nekatere obtožbe usmerjene proti Banki Slovenije neutemeljene,« je prepričan Jazbec, ki bo zdaj bdel nad največjim reševalnim paketom za banke v slovenski zgodovini.
Okostenela institucija
Raziskovalni del centralne banke naj bi pod Kranjčevim vodstvom povsem zamrl, prav krepitev analitskega oddelka pa naj bi bila ena glavnih prednostnih nalog njegovega naslednika. »Želim ohraniti delo predhodnikov in okrepiti vlogo Banke Slovenije kot kredibilne institucije, ki zaposluje najboljše strokovnjake,« napoveduje Jazbec. A poznavalci opozarjajo, da je Banka Slovenije okostenela institucija, znotraj katere bi lahko imel Jazbec veliko opozicijo. Ob prihodu naj bi ga tako na mizi že čakalo nekaj odpovedi, poslavljali naj bi se tudi pomembnejši kadri centralne banke. Jazbec naj bi medtem na drugi strani tudi sam iskal nove sodelavce. Ali bo pri tem uspešen, je težko ugibati, je pa neizpodbitno dejstvo, da je iz preteklih izkušenj vajen dela v okolju, kjer ga obkrožajo predvsem nasprotna mnenja. Že med letoma 2003 in 2008, ko je sedel v svetu Banke Slovenije pod vodstvom Mitje Gasparija, naj bi bil tako v svojih pogledih na monetarno politiko izredno osamljen. Ob odhodu je priznal, da je ta organ zapustil tudi zaradi »različnih mnenj, ki so normalen del delovanja takšne ustanove, kot je Banka Slovenije«.
To ni bilo prvič, da se je Jazbec razšel z drugače mislečimi. Kot nekdanji član in soustanovitelj Slovenskega makroekonomskega foruma (SMF) se je z ekonomisti mlajše generacije tako razšel že pred približno desetletjem. Po besedah nekdanjega kolega se je Jazbec manj izpostavljal javnosti, na presenečenje marsikaterega znanca pa začel celo zagovarjati nacionalni interes. Na drugi strani so Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec in Mićo Mrkaić, člani SMF, bolj agresivno zastopali svoja liberalna stališča. Jazbec naj bi ravnovesja in kompromise začel iskati po incidentu, ko so mu neznanci leta 2002 razbili pisarno. To je odigralo pomembno vlogo kasneje v njegovi karieri, saj si je s tem na široko odprl vrata do funkcije guvernerja Banke Slovenije, ki je povsem odvisna od politične podpore. Leta 2008 mu tega še ni uspelo doseči in ob nasprotovanju nekaterih političnih strank, predvsem pa pokojnega predsednika Janeza Drnovška, mu pri komaj 37 letih ni uspelo postati prvi bankir Slovenije.
Vrnitev v preteklost
Tokrat je bila njegova kandidatura precej bolj uspešna, tudi zato, ker ga lahko po strokovnosti in praktičnem znanju iz oči v oči gleda le malo slovenskih monetarnih ekonomistov. Morda le Egon Zakrajšek, ki je že vrsto let desna roka Bena Bernankeja, prvega moža najvplivnejše svetovne centralne banke Federal Reserve, medtem ko ga Igor Masten prekaša po znanstvenih objavah in sposobnosti oblikovanja monetarnih modelov. Masten je bil sicer uradni predlagatelj Jazbeca za pozicijo guvernerja Banke Slovenije, pri čemer so odigrale pomembno vlogo tudi praktične izkušnje. Jazbec je v preteklosti delal tako za Svetovno banko kot Evropsko banko za obnovo in razvoj. Mednarodne izkušnje pa je nadalje bogatil v petletnem obdobju pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF), kjer je bil svetovalec najprej za Kosovo, v zadnjih letih pa za Surinam. Južnoameriška država z dobrega pol milijona prebivalcev je lani ustvarila štiriodstotno gospodarsko rast in si z uvedbo ter izvajanjem reform prislužila pohvalo IMF.
Profesionalna pot je Jazbeca medtem zopet pripeljala domov. In danes je s svojimi pogledi znova bliže ekonomistom, s katerimi je nekoč sodeloval. V pojasnjevanju svoje vizije za Banko Slovenije je izpostavil svojo naklonjenost privatizaciji bank in gospodarstva ter poudaril, da je slovenska politika v preteklosti večkrat dokazala, da ne zna učinkovito upravljati državnega premoženja. Kot eno najpomembnejših nalog je ob tem navedel vzpostavitev načina reševanja bank in v tem kontekstu tudi poglabljanje odnosa z državo in finančnim ministrom Urošem Čuferjem. Kot poseben izziv vidi prehod evropskega bančnega sistema pod enotnega nadzornika, ker se bo vloga Banke Slovenije tedaj še povečala, saj bo dobila moč soodločanja, podobno kot pri vstopu v območje evra.