Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Vito Avguštin, Dnevnik
»Indijec na festivalu Piva in cvetja je tako izjemna kombinacija, da že sama po sebi ponuja dovolj gradiva za dobro zgodbo. Ashok je imel po eni strani smolo, ker je prišel v Laško ravno v času festivala, tako da mu ni preostalo v mestecu in okolici nič drugega kot ogled festivala, po drugi pa srečo, ker je spoznal znameniti pivovarski kraj v vsem njegovem pivskem blišču. Če lahko sodimo po obiskovalčevih vtisih, ki so se v kar precejšnji meri vrteli okoli glasbe, potem organizatorjem uspeva, da bi praznik piva počasi spremenili v festival, na katerem na različnih odrih ponujajo dobre in znane glasbenike, da bi bil to skratka družabni dogodek, na katerem bi se obiskovalci dobro počutili. Obenem pa seveda spili še kakšno pivo.
Če želijo organizatorji, da bi bila pivska fešta vsako leto bolj podobna festivalu, bodo morali vsekakor bolj poskrbeti tudi za tujce, ki jih je bilo letos baje kar precej. Mogoče bi tudi za njih pripravili nekaj več gradiva, ponudbe, programa, sporeda, vsebinskih napovednikov v katerem od tujih jezikov. Glede spletne strani – če je v okviru spletne strani Laškega označeno, da obstaja posebna stran o festivalu v štirih jezikih, to seveda tujcem ne pomaga kaj veliko, ker je ta informacija v slovenščini.
Sprevodnika na vlaku nista vredna daljše obravnave. Neprijaznost kar dvakrat na dveh vožnjah je pač enostavno nedopustna. Vsak potnik več, ki se pelje z našimi vlaki, pomeni konec koncev tudi nekaj več upanja za zaposlene pri železnici. Prijaznost gostiteljev je bila zato toliko bolj opazna, čeprav spet ne vseh tistih, ki pridejo enkrat na leto v Laško le zato, da bi kaj zaslužili. Prav vsak »šank«, pri katerem si lahko naročil hrano in pijačo – in teh »šankov« je bilo ogromno – je poleg piva ponujal meso na žaru s prilogo. Prav povsod so imeli torej paradižnik, papriko in sir, veliko njih tudi kajmak in še kaj. Pa nič. Odgovor »Nič nimamo za vegetarijance!« me v tem primeru spominja na gostišče, kjer prodajajo čaj z limono, nimajo pa limonade. Mimogrede, tudi na vseh podobnih prireditvah je navadno večina hrane meso na žaru, ponekod je to celo edina ponudba: čevapčiči, pleskavice, mogoče ponekod še kakšen kebab in to je to. Kolikor vem, na Oktoberfestu ne ponujajo v glavnem turške, srbske ali češke hrane.
Pravzaprav me je prijetno presenetila ponudba v TIC za ogled pivovarne in muzeja, saj sem bil prepričan, da v dneh festivala nimajo nikogar, ki bi skrbel še za to. Na koncu se je izkazalo, da je bil naš oglednik zelo zadovoljen. Pa še znamenito nefiltrirano pivo je odkril in mu nato kot rdeča nit pel hvalo bibličnih razsežnosti. Z oceno Ashoka, da se poleg festivala in večernih glasbenih dogodkov ni dogajalo kaj veliko, pa smo spet pri večnem problemu slovenskega turizma: ni dovolj nekaj pripraviti, treba je tudi povedati, kaj je pripravljeno. Če naštejem le nekaj dogodkov, ki sem jih poiskal po spletu: razstava gostilniške kulture, poulično slikanje, turnir ulične košarke, turnir v Jett ballu, Basket Party Bus – potujoči promotor letošnjega evropskega prvenstva v košarki, izdelki in pridelki podeželja, otroške igrice in prireditve za otroke, turnir v malem nogometu, tekmovanje za najmočnejšega Slovenca Martin Krpan, razstava ročnih del… Škoda, če jih Ashok ni opazil, jih ni še marsikdo.«
Drago Bulc, predsednik Društva turističnih novinarjev FIJET Slovenija
»Tokrat se bom v svojem komentarju omejil samo na dogajanje na vlaku in v turističnem biroju ter spletnih straneh.
Vsem Slovencem nam je znano, da imamo enega najslabših železniških sistemov v Evropi, ker pa z vlaki bolj redko potujemo, pa v glavnem ne vemo, kako slabo so naši vlaki prilagojeni turistom, ki po stari celini vse zaradi visokih cen pogonskih goriv vse bolj pogosto potujejo s tem javnim prevoznim sredstvom. Seveda ni nič nenavadnega, da sprevodnik z našim izvidnikom ni hotel govoriti angleško. Pa ne zaradi neprijaznosti, temveč skoraj zagotovo zaradi neznanja tega tujega jezika. Je pa res tudi to, da marsikje tudi v tujini na vlaku ne dajejo popustov in ni mogoče plačevati s tujo valuto ali kreditnimi karticami. Najbrž pa je žalostna resnica, da odpiralni čas blagajn ni prilagojen niti domačim, še manj tujim potnikom.
Glede turističnih informacijskih uradov z zadovoljstvom spremljam pohvale izvidnikov glede znanja angleškega in še kakšnega jezika. Slabše se odrežejo z informativnimi brošurami. Najslabše pa je kot kaže z večjezičnostjo spletnih strani in njihovo ažuriranostjo. Vidi se, da so spletne strani povečini financirali z evropskim ali državnim ter občinskim denarjem za oblikovanje spletnih strani. Za prevod je bilo denarja očitno premalo, ali pa naročniki niso imeli potrebe po prevajanju v tuje jezike. Najslabše pa je z dnevnim spreminjanjem podatkov, ki so najbolj pokvarljivo blago. Še slabše pa je v TIC s celovito ponudbo. Torej ustreznimi informacijami, možnostjo rezervacije prenočišča in organiziranjem raznih vodenj in ponudbo drugih storitev, po katerih povprašujejo turisti.
Danes, ko je večina popotnikov opremljena s pametnimi telefoni in tablicami, je dobra in ažurirana ponudba na spletnih straneh nujnost. Seveda ob vsej kritiki čast tistim izjemam, ki tudi na tem področju, kot npr. v Ljubljani, ne zaostajajo za svetovnimi trendi.«
Primož Žižek, direktor podjetja E- Laborat
»Za izhodišče prisotnosti turistične občine Laško na spletu smo vzeli spletno mesto Centra za šport, turizem, informiranje in kulturo Laško, ki med vsemi spletnimi mestmi, ki se ponudijo na Googlu, najbolj predstavlja predstavitveni portal “destinacijske” ponudbe. Med vsemi spletnimi mesti prav tu turisti lahko pridobijo relevantne in koristne informacije. Večjezikovne inačice tudi nakazujejo na resnost pristopa in motiv spletne podpore turističnemu gospodarstvu.
Spletno mesto se sicer sooča s klasičnimi slovenskimi spletnimi pomankljivostmi, ki se izražajo v kontradikcijah med nameni spletnega mesta, uporabljenimi tehnologijami in ne do konca premišljenimi vsebinskimi loki; takimi ki bi uporabnika čimbolj zanesljivo spodbudile k poglobljenemu pridobivanju informacij in idej oz. k nakupu na končnih prodajnih pristajalnih straneh ponudnikov programov, prenočišč itd. Za razliko od mnogih slovenskih mini destinacijskih portalov tokratno spletno mesto ponuja precej fotografskega gradiva, z opisi lokacij. Pri tem je pozitivno, da se spletno mesto osredotoča na ključne turistične informacije (Kje, kdo, kaj, zakaj itd.), hkrati pa precejšen del vsebin namenja doživetjem, kar je danes ključno za uspešno turistčino izkušnjo. Vsebinska strategija kaže na potencial, ki bi spletni nastop Laškega res lahko z nekaj smiselnimi nadgradnjami in jasnejšim definiranjem ciljev umestil med boljše vsebinske predstavitve pri nas. Tehnološki vidik omogoča nadgradnjo v bolj distribuiran pristop, kar pomeni večjo integracijo vsebin, ki jih ustvarjajo uporabniki, turisti sami. Najbolj pa bi snovalcem spletnega mesta priporočam izboljšanje jasne poslovne strategije in s tem povezano strategijo tipičnih uporabniških poti ter s tem bolj premišljeno in dodelano, Laškemu bolj primerno, vrhunsko turistično izkušnjo tudi na spletu.«