Veliko. Najbolj alarmantne točke nam je uspelo sanirati, vendar gre proces počasneje, kot smo pričakovali. Ne zadošča vedenje, kje hočemo imeti nove direktorje uradov, temveč je treba tudi z obstoječimi kadri nekaj postoriti. Kanglerstvo razumem tudi kot opis preteklih praks, ko so na občini izvajali projekte, ki so bili zasebno koristni. To pa je močno prepleteno z mestno upravo in javnimi podjetji. Zato potrebujejo ta podjetja vodstva, ki ne bodo skrbela za to zasebno korist in bodo pomagala pri rezanju krakov hobotnice.
Se na občini počutite nadzorovane?Na informacijskem področju so razmere na občini milo rečeno čudne, saj še zmeraj ne vemo, kako sistem sploh deluje. Informatiki ne vedo niti tega, kako so računalniki povezani s posameznimi poslovnimi procesi.
Lahko brezskrbno uporabljate elektronsko pošto na naslovu zupan@maribor.si?Na ta naslov samo prejemam pošto. Prek službenega računalnika pa še nisem posloval. To vam najbrž dovolj pove, kakšne so razmere.
Na zadnji seji mestnega sveta vas je pričakal hladen tuš, saj ste že bili prepričani, da ste sklenili dogovor z mestnimi svetniki, nato pa so ti požrli besedo in so kljub vašemu nasprotovanju imenovali štiri bodoče člane sveta zavoda Mariborskih lekarn, ki so po vašem prepričanju neustrezni. Ali je bil takšen razplet posledica vaše politične naivnosti?Pokazal je na nesmiselnost nevolitev mestnega sveta in na upravičenost zahteve po njihovem odstopu. Z mestnim svetom ne morem politično kupčkati, temveč se lahko z njim pogovarjam zgolj na podlagi argumentov. Na sestanku s predstavniki svetniških skupin smo ugotovili, da obstaja neka srednja pot, ki se potem ni zgodila. Če je to politično naivno, ne vem.
Razplet vsekakor nekoliko spominja na spodletelo Jankovićevo oblikovanje vladne koalicije. Tedaj so mu očitali politično neizkušenost.Pri Jankoviću je bilo drugače, ker je imel večino in je hotel biti operativen na »direktorski« način, ki se razlikuje od politične operativnosti. Jaz formalno nimam v mestnem svetu niti enega svetnika. V urejenih družbah naj bi beseda nekaj veljala. Meni so jo svetniki sprva dali, pred začetkom seje pa mi je predstavnik SDS prišel povedat, da se ne morejo držati tega, s čimer so se prej strinjali. Zakaj, ne vem.
Ampak vam bi moralo biti jasno, da niti Slovenija niti Maribor nista nekaj, kar bi se dalo opisati kot »urejen svet«.Ne morem izhajati iz predpostavke, da delujem v neurejenem svetu.
Ste se z napovedjo ponovne kandidature za položaj župana in imenovanjem liste dokončno preobrazili iz vstajniškega župana v običajnega politika?Že s tem, ko sem postal župan, sem stopil v politične čevlje. Jasno je, da moram imeti svoje ljudi v mestnem svetu. Vendar tega ne bom storil s stranko, temveč z listo, ki ima drugačen status.
Ali se bo z državno pomočjo, ki vam jo je zagotovila vlada – pričakovali ste sicer desetkrat višji znesek – dalo kaj učinkovitega postoriti, da se potegne Maribor iz krize?Absolutno. Že zdaj pomagamo celjskemu podjetniku, ki ima že več kot 15 let podjetje v Bosni in Hercegovini in bi ga rad preselil v Maribor. Njegova želja je prejemati subvencijo za zaposlenega. In vladni denar to omogoča.
Ali resno mislite, da bodo Maribor rešili podjetniki, ki jih zanima samo državna subvencija?Ta primer je samo ena izmed možnosti.
Ne bi bilo s tem denarjem bolje iskati rešitve, kako v Mariboru zadržati najbolj perspektivne kadre, denimo študente mariborske fakultete za elektrotehniko (FERI), ki so na svetovnem tekmovanju Imagine Cup zasedli drugo mesto?Absolutno. Naša želja, je da bi evropski denar iz sedanje finančne perspektive, ki je bil med drugim namenjen za sofinanciranje izgradnje brvi čez Dravo, preusmerili na posebno proračunsko postavko za odpiranje novih delovnih mest in dvig konkurenčnosti. Od vlade tudi pričakujemo zeleno luč za ustanovitev razvojnega sklada s sredstvi evropske investicijske banke. Tako bi se skupni znesek vladne pomoči še dodatno povišal. Če bi se s tem denarjem ustvarilo 200, 300 novih delovnih mest, bi to bil že konkreten učinek.
Kako bi opisali stanje v mestnih financah?Ne vem, kakšen izraz bi uporabil. So pa razmere v Mariboru resne. Letos bo prihodkov za približno štiri milijone evrov manj, kot smo pričakovali. Če bi hoteli celovito sanirati ceste, bi potrebovali dodatnih 21 milijonov evrov. Za toliko se ne moremo zadolžiti. Ko je bil v Mariboru na obisku župan Ljubljane, sem ga vprašal, kako so organizirani na področju gospodarstva. Ni me razumel. »Mi se z gospodarstvom ne ukvarjamo,« mi je odvrnil gospod Janković. Ljubljana je vitalna.
Kako podhranjene mestne finance uravnotežiti s pričakovanji številnih deležnikov v mestu, ki od vas pričakujejo ali celo zahtevajo izvedbo večmilijonskih investicij, kot je na primer nova Umetnostna galerija Maribor (UGM)?Tukaj mi veliko pomagajo antropološke izkušnje, ki sem si jih nabral v času, ko sem služboval na Univerzi v Mariboru. Treba je jasno pogledati, kakšen je prvi korak, ki ga je treba storiti. V primeru UGM se je v preteklosti veliko korakalo sem ter tja in se na tak način porabilo skoraj tri milijone evrov. Direktorica UGM misli, da bi lahko še naprej tako korakala, jaz pa sem jo ustavil. Zdaj bomo najprej razčistili prvi korak. Podobna je zgodba s Kulturnim centrom Pekarna. Projekt se da udejanjiti, vendar sem zaznal, da imajo uporabniki drugačne ideje od tistih, ki so opisane v gradbenem dovoljenju. Zato sem hotel vse nesporazume razčistiti na začetku, da kasneje ne bi prišlo do nepotrebnih zapletov, ki bi škodili projektu.
Vas Dušan Šešok, predsednik uprave Iskre Sistemov, še kliče?Ne. Spoznal je, da so radarji izgubljena zgodba. Sem pa slišal, da je skušal do-seči, da bi predsednica vlade Alenka Bratušek intervenirala zanj, a je dobil od nje košarico.
Radarji še stojijo.Res je, Iskri Sistemom smo poslali že dva poziva, naj jih odstranijo. Zdaj bo prometna inšpekcija povedala svoje.
Kakor koli, demontaža ne bo enostavna, saj je veliko tehnologije vgrajene v cestišče.To drži. Mogoče pa bomo te naprave doživljali kot simbolne artefakte in bi jih neki umetnik izkoristil za umetniško inštalacijo, ki bi postala turistična atrakcija, kot nekoč akcija 1000 medvedov po Berlinu.
Pred nedavnim je bila mariborska delegacija na obisku na Kitajskem, menda ste tam iskali strateškega partnerja za prezadolženo farmacevtsko družbo Marifarm. Ste bili uspešni?Naša delegacija je iskala priložnosti na področju farmacije in da bi se uspešno zgodbo Tam Durabus, ki je ta čas največja kitajska investicija v Sloveniji, še razširilo. Iščemo pač možnosti za ustvarjanje dodane vrednosti in novih delovnih mest. Od njih živi proračun. Tega se je prejšnja občinska ekipa premalo zavedala.
Maribor se je že od nekdaj mentalno hranil s konfliktom s prestolnico, samo spomnite se Kanglerjevih protestnih pisem in izjav. Na nedavnem mariborskem obisku je Zorana Jankovića zadelo več protestniških jajc. Kako vi doživljate odnos z Ljubljano?Omenjeno srečanje z gospodom Jankovićem je bilo zelo operativno. Županski kolega ne vidi samo Ljubljane, temveč se zaveda, da imamo vse mestne občine iste potrebe. Maribor potrebuje tak pragmatični pristop v odnosu do Ljubljane, ne pa da tarna. A ne zato, ker ni razlogov za toženje, v vertikalnem sistemu oblasti je tisti, ki je nižji na lestvici, zmeraj j...a stranka.
Se strinjate z vladnim načrtom krčenja števila občin?Drobljenje države je bilo upor močni centraliziranosti Slovenije. Poleg tega je naša tradicionalna politična kultura vaška kultura manjših naselbin, ki se med seboj razlikujejo, kjer te prebutajo v vsakem primeru, če prijazno pozdraviš ali pa ne. Moj predlog na Skupnosti občin Slovenije je bil ta, da bi se župani pragmatično povezovali, da imamo skupne vodovode, knjižnice, kanalizacijo, s čimer bi postali nekakšne teritorialne enote.
Kako dolgo bo Maribor plačeval finančni in moralni davek zaradi šestih let Franca Kanglerja?Maribor ne plačuje cene samo zaradi predhodnika, mesto plačuje svoj dolg že od časa po drugi svetovni vojni, ko je bil najprej kriv zaradi nemštva. Na podlagi irskih izkušenj bi utegnila obveljati napoved, da se bi lahko razmere v Mariboru bistveno spremenile v roku pet do deset let. Ampak je treba najprej nekaj postoriti. Prekiniti je treba z zapuščino preteklega župana in rektorja, ki sta z javno institucijo ravnala kot z zasebnim podjetjem. Če nam bo to uspelo, bo čez deset let še slepcu jasno, da živi v drugačnem mestu kot zdaj.
