»Zelo sem zadovoljen, saj sem dosegel svoj najboljši tek vseh časov na 200 metrov. Že na teku na 100 metrov sem videl, da sem v odlični formi. Enostavno sem si rekel, da moram izkoristiti odlične razmere, ki so vladale na stadionu. Tudi veter je bil izredno ugoden,« se je po odličnem uspehu na sobotnem 8. atletskem memorialu Matica Šušteršiča in Patrika Cvetana v Ljubljani smejalo sprinterju Janu Žumru. Poleg osebnega rekorda je izpolnil tudi normo za nastop na svetovnem prvenstvu v Moskvi, kar mu je dalo veliko motivacije za nadaljnje delo.
Zanimivo je, da ima Žumer najboljšo sezono na 200 metrov letos, pri 31 letih. S sprintom se je resno začel ukvarjati leta 2006, saj je prej skakal v daljino. »Tek na 200 metrov je bil pri meni vedno malo na stranskem tiru, saj ne gre za čisti sprint, temveč tudi že za taktično disciplino,« pravi. 100 metrov mu je uspelo izpiliti, čeprav ima pogosto težave s startom. Nato se je odločil, da bo začel resneje trenirati tudi tek na 200 metrov. V zadnjih nekaj letih je imel nekaj dobrih rezultatov, toda nikoli do zdaj mu ni uspelo teči optimalno. »Kot kaže, sta pomembna tudi zrelost in vztrajnost,« pripomni.
Pravi, da so si treningi za sprint na 100 ali 200 metrov zelo podobni. »Morda je pri slednjem malo več daljših tekov, a gre kljub temu za hitrostno vzdržljivost. Delati je treba tudi na startu, čeprav na tem ni toliko poudarka.« Pomembna je še tehnika teka v krivini, drugače pa ni velike razlike. »Še vedno je ključna hitrost.«
V karieri je imel Žumer kar nekaj težav s poškodbami. Po sezoni 2007/08, ki je bila sprintersko ena njegovih najboljših, je imel težave z vezmi za koleni. »Enostavno mi ni uspelo pri polni hitrosti zdržati brez bolečine,« se spominja. Sčasoma se je telo prilagodilo, gibalni vzorec pa se je pokvaril. »Potreboval sem dve leti, da smo sploh ugotovili, kaj je narobe, kaj to povzroča in kako se tega znebiti. Sezona pa hitro mine, sploh če se ubadaš s poškodbami. Tako jih je minilo kar nekaj.« Letos je dokončno začel poslušati svoje telo. Dela po občutku, malo manj je čiste surove moči, zato se počuti bolje.
Kljub poškodbam ni nikoli razmišljal, da bi končal športno pot. »Še vedno so bili rezultati na 100 in 200 metrov takšni, da so mi dajali upanje.« Če ne bi imel podpore staršev, ki sta profesorja na ljubljanski univerzi, bi bil verjetno primoram že končati kariero, pravi. Letos ni imel nobene pogodbe z Atletsko zvezo Slovenije, zato je priprave opravljal na svoje stroške.
Z atletiko se je v družini Žumer začela prva ukvarjati sestra Kristina. Jan je v stik z atletiko stopil na začetku srednje šole. V mladinskih časih mu je šlo dobro in takrat se je zavedel, da mora to izkoristiti. »Vedel pa sem, da se od tega ne da živeti, zato še enkrat poudarjam, da brez podpore staršev ne bi šlo. Če nisi v svetovni eliti, se od atletike ne da živeti.« Starši so ga ves čas podpirali. Poleg atletike tudi študira. »Počasi končujem strojno fakulteto. Sem že absolvent, do diplome mi manjka še nekaj izpitov.« Koliko časa se bo še ukvarjal z atletiko, bo še videl. Z dobrim rezultatom v soboto pravi, da so se mu odprle dodatne opcije, saj je videl, da še ni prepozno za doseganje vrhunske rezultatov. »Navdih sem dobil tudi od sestre Kristine, ki je lani pri 32 letih tekla osebni rekord na 200 metrov, letos pri 33 letih pa na 100 metrov. Očitno ni problem v starosti materiala.«
Zaradi podobne zgodbe mu nekakšen vzor predstavlja ameriški sprinter Tyson Gay. »Isti letnik je kot jaz. Bral sem nekaj njegovih člankov ravno na to temo, ker je imel težave s poškodbami. Dobiš navdih, ko vidiš zgodbo nekoga, ki se prav tako bojuje s poškodbami, pa se nato vrne v vrhunsko formo.« Predvsem so mu v spominu ostale Gayeve besede, da starejši ko si, bolj moraš poslušati svoje telo in nanj paziti.
Prva ljubezen člana Atletskega Društva Mass ni bil sprint na 100 in 200 metrov, temveč skok v daljino. »Bil sem kar uspešen. Na evropskem mladinskem prvenstvu sem bil drugi. Ko sem šel v člansko konkurenco, sem se tudi dobro kosal, a sem imel težave s poškodbami.« Predvsem z gležnjem. Po izpolnitvi norme za olimpijske igre v Atenah 2004, na katere potem ni šel zaradi raznih političnih odločitev, se mu je skok v daljino nekoliko zameril. »Izgovor je bil tudi slab gleženj. Ker sem ob treningu skoka v daljino vedno tudi sprintal, sem se nato odločil za prehod. Drugega mi niti ni preostalo. »Vsake toliko sem še poskušal s skokom v daljino, tudi popravljal osebne rekorde, ampak je težava z gležnjem ostala. Skakal sem lahko le na dveh tekmah v sezoni, preostalo pa sem se ubadal z bolečinami. Na koncu sem ostal pri sprintu.«
V ranih letih je bil njegov idol Gregor Cankar. A mu je kmalu postal enakovreden. »Carl Lewis in podobni pa niso več tekmovali, zato nisem imel več vzornikov.« Če bi lahko v daljino še vedno skakal, bi se še vedno kosal z elito. Gre za disciplino, kjer ne tekmuje veliko tekmovalcev. »Z osebnim rekordom 807 centimetrov bi običajno na velikih tekmovanjih posegal po kolajnah.« A gleženj tega ne dovoljuje več.