V eni noči odšlo 50 mladih
V neki noči leta 1948 je s trebuhom za kruhom čez mejo v Italijo in nato naprej po svetu odšlo 50 mladih Robidiščanov. »To je bil začetek konca, v eni sami noči je odšla moč in vitalnost,« razloži geografinja. Tiste, ki so ostali, so zasliševali. »To je del zgodovine, ki jo od ljudi tukaj ne boš slišal, potlačili so jo,« doda. Leta 1910 je v kraju živelo 230 ljudi, leta 1980 se je v vasi rodil zadnji otrok, samostojno Slovenijo je dočakalo 19 pristnih Robidiščanov, zimo na prelomu tisočletja pa vsega 5 ljudi. Robidiščani in njihovi potomci so danes razdeljeni po vseh kontinentih sveta, veliko jih je »za hlebec kruha, dve čokolati,« kot o tukajšnjih ljudeh poje Vlado Kreslin, odšlo delat v belgijske rudnike. Umiranju vasi je piko na i dodal potres leta 1976. Poškodoval je velik del vaškega jedra. Nikoli ga niso obnavljali, ampak enostavno porušili. Bagrov sem gor na 650 metrov visoko teraso po tedanji ozki kamniti cesti načrtovalci prostora niso pošiljali. Menili so, da nima smisla, saj da se bo vas tako ali tako podrla sama vase.
Črne številke minevanja je prekinila Vida Škvor, Robidiščanka, ki je dolgo delala v Breginju, a se od tu nikoli ni zares odselila. Izza štedilnika prinese domače štruklje. Ko je po arhivih zbirala podatke za etnološki zbornik o vasi, je naletela na časopisne članke, iz katerih je razbrati celo zadovoljstvo, da se vas ne bo obnavljala. »Robidišče je vedno nosilo pečat povojnega izseljevanja, zato je bilo tudi v razvojnih načrtih šikanirano in manj upoštevano. A nihče ni bil kriv za izseljevanje, to se je pač zgodilo. Ljudje niso vedeli kaj narediti, bili sta cona A in cona B, veliko mešanih zakonov, ujeti so bili s treh strani in ljudje so pač odšli. V enem članku so bili prav zadovoljni, da je prav, da te vasi propadejo, da ne bo dela z njimi,« pripoveduje Škvorova. »To moraš v srcu nositi, pa malo moraš biti – kot pravijo – usekan,« po svoje pove, zakaj je ostala. »Tukaj se ljudje še vedno prepirajo za zemljo. To je pozitivno, to je ljubezen do kraja,« pripomni nekje vmes med pogovorom in pogleda po zaraščenem hribu navzgor.
Srca izseljencev so ostajala med robidami
A nekje pri predvidenem neustavljivem trendu propada je vendarle šlo nekaj narobe. Čeravno kraj nikoli ni ponujal oprijemljivega upanja za svetlejšo prihodnost, je s svojo pojavnostjo močno vplival na tiste, ki so ga zapuščali. Vsa leta so se vračali v izpraznjene in že na pol podrte hiše. Poštar je v vas redno prinašal pisma spominov, razglednice in fotografije razseljenih sovaščanov. Njihovo srce je ostalo med robidami Robidišča in tudi zaradi srca je vas danes zopet živa. Čez poletje se kadi iz dimnikov 14 hiš, v vasi stalno živi 10 prebivalcev. Sobotno dopoldne so prepletali otroški smeh, zdomci na počitnicah, turisti iz Italije, kolesarji, gosta iz Kranja. Staša je pričakovala dve družini s Češke. Že drugo leto se sem vračata za 14 dni. Pri sosedovih je hiša dobila nove »škure« in ograjo na »gajnku«, za vas značilen kamen pa znova dobiva sijaj, ki mu ga lahko dajo le nešteti koraki, ki gredo čezenj. Na kamnitih pročeljih hiš visijo fotografije, ki pripovedujejo zgodbe o vasi. Vrata Vančeve domačije so obiskovalcem vedno odprta. Življenje te tristo let stare domačije je zastalo v sedemdesetih letih in danes skorajda nedotaknjena z izjemno črno kuhinjo priča o tem, kako so tukaj živeli nekdaj. »Hecno je, ko se ravno v teh kriznih časih ti kraji prebujajo,« pravi Staša med sprehodom skozi vas.
Ločnica med propadajočim in prenavljajočim sicer še vedno ostaja. Problematika zakonodaje, spomni Staša. »Ljudje so odšli po vsem svetu in se niso spraševali, komu bodo kaj zapustili. Črna kuhinja ima 12 lastnikov po čisto vseh kontinentih, razen Afrike.«
Preboj s prenočišči in gostinsko ponudbo
Vas se je začela prebujati že sredi devetdesetih let, ko je začel njen »nezakonski mož« Simon Škvor v vasi prirejati tabore, poletja pa je s prireditvami obujalo kulturno društvo Stol. A pravi preboj je vas doživela leta 2010, ko se je odprlo več prenočišč, ko je kraj gostom ponudili hrano in pijačo, je prepričana sogovornica.
Po spletu okoliščin se je pred 14. leti v vas vrnil Igor Cencič, eden zadnjih, ki se je še rodil v domači hiši. Iz nič je začel prenavljati svojo domačijo in prihodnost videl v ovčjereji in ekološki ponudbi. Danes s sopotnico Pavlo Brilej goste sprejemata na Turistični ekokmetiji Robidišče. »Včasih ga vprašam, zakaj je šel še v turizem, ko je že tako dovolj vsega. A dejansko je videl celoto in to se nam danes obrestuje,« pripoveduje Brilejeva, ki se je Igorju na robu Slovenije pridružila pred nekaj leti. Pred domačijo se medtem zbirajo kolesarji in gostje iz Italije, iz kuhinje pa ob opoldanskem zvonjenju, ki ga veter prinese z zvonika v bližnjem Breginju, diši po domačem. Gostom ponujata domač kozji in kravji sir, ovčje jogurte, skuto, Pavla pa Igorjevo mlečno ponudbo dopolnjuje s sadovi vrta, ki ga ima nad vasjo. Izziv so ji divja zelišča. Našli jih boste v njenih njokih s čemaževo omako in skuto, v koprivovi juhi, mineštri… Vrt ji pomagajo urejati prostovoljci od vsepovsod. »Ko prihajajo, nikoli ne pričakujejo, da bodo naleteli na tako lepoto,« pove.
Da je priložnosti in izzivov še veliko, je prepričana tudi Staša. Iz kampa nižje ob Nadiži gostje k njim prihajajo po zabojčke sveže zelenjave, vsak konec tedna, ko se z družino vrača v Logatec, z zabojčki sveže zelenjave oskrbi tudi Logačane. »To je dokaz, da je marsikaj mogoče in da so tukaj še veliki neizkoriščeni potenciali,« pravi Staša.
Turizem, ki vasi daje
Verjame v trajnostni razvoj turizma, v turizem, ki vasi nekaj da in ji nekaj pusti. Domačini ne smejo imeti občutka, da jim obiskovalci vas ugrabljajo. Razmere so jim predolgo le jemale. Največ so kraju pustili številni prostovoljci, ki so prihajali z vsega sveta. Na raziskovalnem geografskem taboru so popisali znamenitosti ob pešpoteh in kolesarskih poteh, že drugo leto zapored so se junija v vasi zbrali študentje lesnega oblikovanja in kamnoseštva. Na delavnici Woodstone so v zameno za kosilo ali sladico domačinom restavrirali stare predmete in vasi izdelali otroška igrala.
»S tem mlajši generaciji prenašamo znanje, spretnosti, veščine in vrednote,« pravi Staša. Ob slovesu so mladi na koncu vasi, tam kjer so Robidiščani prestopali »neprestopljivo« mejo v Italijo in od tam naprej odhajali v svet, postavili v les izklesan napis »Le kam ste vsi odšli?« In Kreslin poje: »Glej, vlak se vije iz Benečije, stran, na tuje! Polja zelena, nepokošena, kdaj spet? Kdaj, še kdaj?« Čez polje, z najbolj zahodnega roba Slovenije je tistega sobotnega dopoldneva prihajala gospa s posodo solate in dišečim luštrekom za v juho. V Robidišče prihaja 40 let. Zmaje z glavo, da je le še vprašanje časa, ko bo zopet šlo vse samo še navzdol. Do poslednjega konca. Staša jo prepričuje, da prihodnost ni črna.