Splošna bolnišnica Izola ima v primerjavi s celotnim prihodkom glede na vse bolnišnice največ že zapadlih obveznosti do dobaviteljev, ki znašajo 13,79 odstotka vseh prihodkov oziroma dobrih sedem milijonov evrov. Pri tem jih je po podatkih ministrstva za zdravje v povprečju 88,90 odstotka že zapadlo v plačilo, a še niso bile poravnane. Največ je izolska bolnišnica dolžna Zavodu za transfuzijsko medicino, in sicer slaba dva milijona evrov, sledita ji Kemofarmacija, ki ji izolska bolnišnica dolguje dober milijon, in Johnson & Johnson, ki jim dolgujejo pol milijona. Zaradi slabega poslovanja in groženj z izvršbami bolnišnici grozi bankrot.
Energetska potratnost ni več izgovor
Direktor izolske bolnišnice Jani Dernič se izgovarja, da izolska bolnišnica ni edina, ki ima finančne težave in polovica splošnih bolnišnic v Sloveniji trenutno ne zmore poravnati obveznosti do dobaviteljev. »Razlog pa je v netransparentnem financiranju bolnišnic, še posebno splošnih, in dejstvu, da je virov premalo za vse programe,« pravi Dernič in dodaja, da je izolska bolnišnica tudi v neprivilegiranem položaju. Med drugim naj bi imela med vsemi bolnišnicami največji delež prihodka, ki ga ustvari z ambulantnim programom, ki pa je razmeroma slabo ocenjen. Poleg tega iz primarne službe k njim pošiljajo bolnike s premalo opravljenimi preiskavami, ki jih morajo nato opraviti v bolnišnici.
»Če gre za problem polovice slovenskih splošnih bolnišnic, potem je mogoče sklepati, da gre za sistemski problem. Tega pa ne morejo reševati splošne bolnišnice same. Demagoško je razpravljati o notranjih rezervah pri izvajalcih, rezerve so le v sistemu in ustrezni delitvi dela ter odgovornosti med izvajalci zdravstvenih storitev in smotrnejši organizaciji celotnega sistema,« je prepričan Dernič, ki se zavzema za sistemske rešitve. Kot enega glavnih vzrokov za izgubo so direktorji doslej navajali energetsko potratnost bolnišnice, a ta je sedaj odpravljena. A Dernič pravi, da učinki energetske sanacije samo blažijo našteta dejstva.
Izolska bolnišnica je po sklepu vlade aprila 2009 prejela izredna dodatna sredstva v višini 3,4 milijona evrov, kar jim je zagotovilo pozitivno poslovanje v letu 2009. Vendar so že leta 2010 ponovno poslovali z izgubo, ki se iz leta v leto povečuje, zato se je izolska bolnišnica zdaj spet znašla pred bankrotom.
»Dernič je eden od treh predstojnikov, ki predstavljajo bolnišnični lobi, ki leta in leta uničujejo to bolnišnico. Ko sem bil tam direktor, sem ugotovil, da ima skoraj vsak zaposleni zdravnik po pogodbi najetega še nekoga, ki dela namesto njega, zato je bil obseg stroškov dela iz naslova dohodkov ogromen. Poleg tega je imela bolnišnica kup kreditov za pregrešno drago opremo, ki bi jo lahko kupili bistveno ceneje. Jasno je, da so si nekateri pri teh poslih razdelili visoke provizije. Izolska bolnišnica je opravila tudi ogromno brezplačnega dela za zasebni srčni center Medicor in verjamem, da je tako še danes. Ker sem to želel prekiniti, so me začeli rušiti, in to jim je nato tudi uspelo,« pravi nekdanji direktor izolske bolnišnice Anton Kranjc, ki je bolnišnico spravil iz rdečih številk. »Nastavil sem vse stvari, da bi bolnišnica lahko poslovala pozitivno tudi v prihodnje in bila energetsko samozadostna, vendar so jo spet potisnili na rob,« razlaga Kranjc v prepričanju, da želi skupina posameznikov bolnišnico spraviti na kant, da bi jo potem lažje sprivatizirali, prevzel pa naj bi jo prav Medicor. Meni, da tak scenarij najbrž podpira tudi zdajšnji minister za zdravje Tomaž Gantar.
Minister Gantar molči
Na zdravstvenem ministrstvu pojasnjujejo, da Gantar dogajanja v izolski bolnišnici ne želi komentirati, ker je zanjo odgovoren svet zavoda. Gantar bolnišnico dobro pozna, saj je bil tam tudi sam dolga leta direktor. Ker ni najbolj zadovoljen s trenutnim stanjem, je že konec lanskega leta razmišljal o morebitni razrešitvi Derniča in se vmes celo dogovarjal, da bi vodenje bolnišnice prevzel nekdanji istrabenzovec Srečko Kenda, vendar tega nato ni izpeljal.
Na ministrstvu še pojasnjujejo, da so bila izolski bolnišnici dodatna sredstva v letu 2009 dodeljena pod pogojem, da bolnišnica izdela sanacijski program in zagotovi vnaprej uravnoteženo poslovanje. To je izolska bolnišnica po navedbah ministrstva tudi storila, pripravila je tudi sanacijski program, vendar njegova izvedba po ugotovitvah ministrstva ne zagotavlja ciljev sanacije. Kot izhaja iz podatkov, ki so jih bolnišnice dolžne posredovati ministrstvu, finančni načrt za izolsko bolnišnico, ki je bil sprejet aprila 2013, razkriva, da so se glede na načrtovane prihodke povišale vse vrste stroškov, najbolj pa stroški blaga, materiala in storitev. Odstopanje od načrtovanih odhodkov v povprečju dosega 34,87 odstotka.
