Etnologinja dr. Mojca Ravnik je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sodelovala pri pripravi načrta obnove solinskih hiš in odprtja Muzeja solinarstva. Muzej je bil ideja dr. Miroslava Pahorja, ustanovitelja in prvega ravnatelja Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu. Desetletja je opazoval propadanje solinarske krajine v Fontaniggah, kjer so leta 1967 opustili pridelavo soli na srednjeveški način.

»Spomnim se, da so bili predvsem starejši solinarji na začetku skeptični do našega dela,« pripoveduje upokojena etnologinja in znanstvena svetnica SAZU. A ko so Muzej solinarstva leta 1991 odprli, so mnogim privrele solze na oči. »Od zaprtja solin desetletja niso vstopili v Fontanigge, ker jim je bilo tako hudo. Njihova življenja so bila nekdaj popolnoma povezana s solinami. Zato nam je toliko pomenilo, ko je kak solinar šel z nami v Fontanigge in nam med ruševinami pripovedoval o hiši, kjer so bivali, o svojem življenju. Pričevanja je posnel dr. Naško Križnar, tako da imamo lepo video dokumentacijo.«

V osemdesetih letih je državni zavod, na katerem je bila zaposlena, skrbel tako za naravno kot kulturno dediščino. To in pa tesno sodelovanje s Pomorskim muzejem je bilo ključno za uspešen in lep začetek zgodbe o Muzeju solinarstva. Izjemno vlogo pri življenju, ki ga je raziskovalcem uspelo vtisniti v muzej, je imela tudi pokojna etnologinja Zora Žagar, ki je do leta 2007 delala v Pomorskem muzeju.

Skrbno varovana paška skrivnost

»Zora Žagar si je kot etnologinja srčno želela med solinarje, spraševati in preučiti, kako so živeli, kako in kje, kdaj so delali. Večkrat je rekla: Bom, tudi v arhive in domače zbirke bom šla, a najprej moramo poskrbeti, da to, kar imamo, popolnoma ne propade. Vedela je, da je najprej treba postaviti Muzej solinarstva,« se spominja Mojca Ravnik. Pravi, da je Muzej solinarstva spomenik identitete celovitega Piranskega zaliva, skupne kulturne dediščine, ki ne pozna državnih meja. »Solinarske hiše so zgrajene iz sivega in belega kamna. Sivi je bil iz slovenske okolice, beli je prišel iz Savudrije.«

Sodelovanje je bilo del Sečoveljskih solin od samih začetkov. S Paga so tamkajšnji solinarji v 14. stoletju prinesli znanje o petoli, ki je zagotovila, da je bila pridelana sol bela.

»Petola je mikrobna preproga, nekajmilimetrska plast na dnu kristalizacijskih bazenov,« razloži Neli Glavaš na Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer končuje doktorat o kemijskih lastnostih petole. Prav petola, je zapisala Zora Žagar, je tista, zaradi katere so solinarji, ki so delali na starih solinah, pravili, da se »sol dela pozimi«. Tedaj so najprej odstranili zgornjo plast iz kristalizacijskih bazenov, dno utrdili in ga nato prekrili s svežo morsko vodo in »suhim« blatom... To je preprečilo, da bi se sol poleti mešala z morskim blatom in izgubila belino.

Na Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo so lani jeseni tudi ob podpori upraviteljev Krajinskega parka Sečoveljske soline organizirali prvo mednarodno znanstveno srečanje pod naslovom Sečoveljske soline kot znanstvenoraziskovalni in izobraževalni bazen. Po izjemnem odzivu različnih strokovnjakov upajo, da bo srečanje postalo tradicionalno.

»Zavedanje, kako pomembno in edinstveno je solinsko okolje v jadranskem in širšem prostoru, se zlagoma krepi,« pravi prof. dr. Lovrenc Lipej. »Hkrati tudi bolje razumemo, kako ranljivo je to območje. To, kar imamo v Sečoveljskih solinah, je nekaj zares izjemnega.« Na Morski biološki postaji preučuje vpliv klimatskih sprememb na življenje ptic v solinah. »Za ptice so soline eldorado. Krajinski park Sečoveljske soline je edinstveno okolje v celotnem Mediteranu. Je ekstremno okolje, tako za rastline, živali kot ljudi. A če bi opustili človeške posege, bi prišlo do zaraščanja, če bi se povečala prisotnost sladke vode, bi nastalo sladkovodno močvirje... Solinarska prisotnost je pravšnja in trajnostna. Brez človeka to območje preprosto ne bi bilo, kar je,« razlaga dr. Lipej.

Aprila 2001 sta Krajinski park Sečoveljske soline in Muzej solinarstva postala spomenika državnega pomena. Leta 2004 je Muzej solinarstva prejel nagrado Europa nostra, medaljo EU za prizadevanja pri ohranjanju kulturne dediščine. Leto prej je slovenska vlada podjetju Soline, d.o.o., podelila tri koncesije, s katerimi so nanj za 20 let prešle pravice pridelave soli in upravljanja vodnega režima na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline ter pravica do upravljanja parka.

Podjetje Soline je leta 1999 ustanovila Droga Portorož, leta 2002 so ga prodali Mobitelu in je zato danes v 100-odstotni lasti Telekoma. Vrednost osnovnega kapitala je leta 2012 znašala dobrih 4 milijone evrov, leta 2011 pa so poslovali z 210.013 evri dobička.

Mag. Andrej Sovinc je vodja Krajinskega parka in namestnik direktorja podjetja Soline. Dela tudi kot asistent na oddelku za biodiverziteto Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem.

Krajinski park, ki ga vodi, je sestavljen iz dveh po kopnem nepovezanih delov, delujočih solin na Leri in opuščenih solin na Fontaniggah. Upravna stavba stoji na levi strani solin, kjer sol še vedno pridelujejo ročno na tradicionalen način, a upoštevajoč posodobitve, ki jih je avstro-ogrska oblast vpeljala na začetku 20. stoletja. Andrej Sovinc je prepričan, da so »soline ena redkih oblik trajnostne rabe v Mediteranu, ki jih še ni načela sodobna miselnost. Končni izdelek, sol, bi lahko v solinah dobili tudi na druge načine. Lahko bi pozabili na nasipe, postavili tovarno in z elektrolizo pridobivali sol. A s tem bi bila krajina in sedanje naravne razmere izgubljene za vselej. Imeli bi le še eno v vrsti degradiranih okolij.« Tako pa se število redkih vrst ptic in rastja povečuje, pravi.

Finančno izumiranje muzeja

A vendar so se v zadnjem desetletju v odnos med upravljalcema Krajinskega parka in Muzeja solinarstva zajedle razpoke zamer in razočaranja.

Uredba o Krajinskem parku Sečoveljske soline namreč Muzeju solinarstva nalaga, da skrbi za ohranjanje premične kulturne dediščine, torej za ureditev, vzdrževanje in obnovo objektov, kakor tudi solnih polj, ki so del živega muzeja na prostem. Muzej tudi skrbi za vodni sistem na teh poljih, saj je med njegovimi nalogami tudi predstavitev pridobivanja soli po srednjeveških postopkih. Kljub ločeni upravljavski pravici, ki pripada Muzeju solinarstva na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline, pa je slovenska vlada z načrtom upravljanja 2011–2021 določila, da naloga demonstracije pridelave soli na srednjeveški način preide na podjetje Soline. To pa pomeni, da Muzeju solinarstva ne bo več pripadla sol, pridelana na srednjeveški način, kar jim je v preteklosti prinašalo del sredstev za vzdrževanje in delovanje muzeja. In čeprav je Andrej Sovinc po eni strani prepričan, da je srednjeveški način pridelave soli predrag, da bi lahko bil ekonomsko zanimiv, razloži zamisel, ki jo imajo: »Ideja je, da bi pridobili novo blagovno znamko, denimo Srednjeveška sol, pod katero bi lahko teh nekaj deset ton soli, ki se je bo pridelalo pri Muzeju solinarstva, plasirali na trg, tudi z višjo ceno. Sol bi bila dejansko narejena po postopku, starem sedemsto let, tako da bi imela resnično dodatno vrednost.«

Podjetje Soline je že leta 2007 Muzeju solinarstva preprečilo, da bi kot muzejski spominek ponujali v vrečke zapakirano muzejsko sol, ki so jo poželi kot del demonstracij srednjeveške pridelave soli v okviru živega muzeja. Od lani Muzej solinarstva tudi ne more več pridobivati sredstev z vstopninami, ki jih sedaj pobirajo le na vstopu v Krajinski park. Andrej Sovinc razlaga, da so se dogovorili, da upad prihodkov muzeja krije ministrstvo za kmetijstvo in okolje, a v muzeju opozarjajo, da je vsota, ki jo bodo letos prejeli od ministrstva, za več kot pol nižja, kot so z vstopninami zaslužili v najboljših letih 2005, 2006, 2008 in 2009.

Karikaturist in nekdanji poslanec stranke Zares Franco Juri je letošnjega februarja kot direktor prevzel vodenje Pomorskega muzeja. Opozarja, da jim je v Muzeju solinarstva onemogočeno, da bi bili finančno čim bolj samostojni, in da resno razmišljajo, da bodo morali omejiti delo Muzeja solinarstva. »To pa bi lahko zmanjšalo naše možnosti pri kandidiranju za vpis Sečoveljskih solin na seznam svetovne dediščine Unesca, za kar pripravljamo prijavo,« razlaga Franco Juri. V Muzeju solinarstva si želijo obnoviti in dodati vsebine še v druge solinarske hiše ob kanalu Giassi, ki na eni strani obmejuje vplivno območje muzeja.

Po drugi strani Andrej Sovinc ne vidi smisla v obnovi solinarskih hiš, niti zaščiti ikonskih ruševin. »Obnova hiš, če se jih ne uporablja, nima smisla. Ker propadajo. Agresivno slano okolje, močni vetrovi, ostre zime. Muzej daje vanje neke vsebine, in to je ena od možnosti, čeprav vidimo, da je uspeh skromen, ker tudi te hiše vseeno kar hitro propadajo.« Hkrati svari, da bi zaradi pritiskov kapitala lahko obnova hiš vodila v nastanek le še enega ekskluzivnega turističnega naselja. Tudi možnost, da bi se Lero povezalo s Fontaniggami po kopnem, po njegovih besedah ni jasna. »Treba je dobro premisliti, ker vidimo, da se ljudem ne da hoditi niti en kilometer, kolikor je od zapornice do sem,« pripoveduje. Maja letos so odprli terme na prostem, kjer ponujajo zdraviliške storitve, ki temeljijo na stranskih produktih solin, solinskem blatu in slanici. Terme so dostopne po morju ali po kopnem, saj se nahajajo sredi Lere. »Do odprtih term se lahko pride z barko ali z električnim vozilom, tako da ne obremenjujemo okolja in ne motimo delovnega procesa. Da ne bi prevoz gostov do term in nazaj motil ali prizadel solinarjev, ki morajo delati v vročini, torej zaradi spoštovanja do ljudi, ki delajo na solinah v Leri, smo uredili tudi drugo pot, po kateri vozi ta naš 'papamobil',« razlaga Andrej Sovinc.

Vendar pa na pomen solinarskih hišk opozarjajo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine v Piranu. »Solinske hiše so pomembne kot del večje celote. Kajti soline Fontanigge so strokovno ovrednotene kot kulturni spomenik državnega pomena, čeprav uradno še niso pridobile tega statusa,« razlaga Eda Benčič Mohar, ki je za ta del parka pripravila tudi konservatorski program in sodelovala pri obnovi hiš, ki pripadajo Muzeju solinarstva. »Na kanale in cavane se navezujejo solna polja različnih oblik in velikosti, ob kanalih pa so nanizane solinske hiše, in ti zadnji primeri slikovitih 'solinskih' ulic pričajo o značilnem solinarskem naselju, edinem ohranjenem na območju severnega Jadrana. Solna polja, čeprav so ohranjena le še v obrisih, omogočajo tudi spoznavanje delovanja starih solin in nam lahko olajšajo razvozlati nekoč dodelan sistem pretakanja morske vode od glavnega kanala do konca procesa pridelovanja soli.«

Nekdo je pojedel češnjo

Izjemen uspeh podjetja Soline pri trženju piranske soli po svetu in promociji Krajinskega parka Sečoveljske soline Andrej Sovinc povezuje tudi z dosedanjimi lastniki. Pravi, da jih obljubljena privatizacija njihovega lastnika skrbi in da upajo, da bi bila mogoča predhodna prodaja podjetja Soline, tako da ne bi bili prodani skupaj z matičnim podjetjem Telekom. Na finančnem ministrstvu pravijo, da bo privatizacija tekla postopoma in da bodo načrte jeseni pripravili pri Slovenski odškodninski družbi. Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje razlagajo, da lastništvo koncesionarja ne spremeni obveznosti iz koncesijske pogodbe, ki je bila sklenjena za 20 let, z možnostjo podaljšanja za dodatnih 10 let. Na ministrstvu za kulturo pravijo, da ministrstvo »že ves čas sledi in bo tudi v prihodnje sledilo cilju omogočanja in podpiranja dejavnosti in ravnanj, s katerimi se zagotavlja, da se prepoznane kulturne vrednote Sečoveljskih solin celostno ohranjajo in razvijajo. To pomeni tudi, da je treba zagotavljati, da bo Pomorski muzej Sergej Mašera Piran še naprej izvajal dejavnosti, ki so potrebne za opravljanje nalog v zvezi z varstvom solinarske kulturne dediščine in muzejske dejavnosti.«

A kustos Pomorskega muzeja Flavij Bonin, ki tudi sam prihaja iz solinarske družine in od samih začetkov sodeluje pri delu Muzeja solinarstva, opozarja, da je živost muzeja na odprtem zadnjih deset let vse bolj ogrožena. »Ponovna oživitev Muzeja solinarstva je stvar dobre volje med ministrstvi. Tega ne moremo reševati na lokalni, medosebni ravni, ampak potrebujemo celostno rešitev. Drugače smo ves čas na udaru možnih problemov in odvisni od dobre volje vseh sodelujočih. Če rešitev ni jasna in sprejeta na ravni države, potem se lahko interpretacija pravic in obveznosti spremeni, kakor hitro se vplete kdo nov.«

Maja Repina je študentka in prostovoljka, ki letos ponovno sodeluje na mednarodnem prostovoljnem taboru. Nedaleč stran od jate galebov in velikih belih čapelj v Fontaniggah razloži, da je bilo sodelovanje pri žetvi soli za prostovoljce vedno nekaj, česar so se najbolj veselili. »To je bila vedno češnja na vrhu nepozabne kupe.«

Koordinator letošnjega tabora, ki ga Pomorski muzej skupaj z zavodom Voluntariat organizira vse od leta 1999, je absolvent Turistice in sodelavec muzeja Peter Guštin. »To, da prostovoljci ne morejo pobirati soli, zagotovo odvzame del izkušnje tabora, ki je bil zasnovan z namenom, da se pobira sol, s tem pomaga solinarju in muzeju, ki je javni neprofitni zavod. Hkrati gre za enkratno doživetje, saj gre za edine soline, kjer je bilo tako delo še živo,« razlaga. Opisuje, kako je dogodek, ki je mnogim pomenil nekaj lepega in pozitivnega, prerasel v občutek izgube in grenkobe za sodelavce Pomorskega muzeja. Prostovoljci sedaj pomagajo pri vzdrževanju in obnovi hišk. »To je še vedno dragoceno, mladi živijo deset dni brez elektrike v solinah. Tihi smo, trudimo se, da ne obremenjujemo okolja, živimo čim bolj ekološko,« razlaga ob sončni celici, s katero napajajo nekatere naprave. »Tudi če bi bile skupine prostovoljcev tu celo poletje, mislim, da ne bi bilo težav. Kajti sodelovanje med mladimi prostovoljci in solinarjem je bilo izjemno pozitivna izkušnja. Zanimivo je bilo tudi za obiskovalce. To je bila nosilna ideja živega Muzeja solinarstva. Delovali bi lahko s pomočjo prostovoljcev iz vse Evrope, ki bi se domov vračali obogateni s to dragoceno izkušnjo.«

Ukradlo se je priložnost, da prostovoljci skupaj s solinarjem pridelujejo muzejsko sol, kot so jo nekdaj Benečani. Prav bi bilo, da prizori s fotografij, ko mladi delajo skupaj s solinarjem Rinaldom Boninom, enim zadnjih, ki še obvladajo umetnost srednjeveške pridelave soli, spet oživijo.

Različni interesi so povzročili, da danes marsikdo ne želi več govoriti o najbolj unikatnem delu Slovenije, kjer je zraslo nekaj najlepših projektov zadnjih desetletij. V Krajinskem parku Sečoveljske soline, znotraj katerega živi tudi Muzej solinarstva, je ogromno priložnosti. A boj za to, da se zagotovi najboljše za vse, ki so s tem okoljem intimno povezani preko družinskih zgodovin in sedanjih življenj ter dela, ni vedno lep in romantičen. Vsi sogovorniki so poudarjali, da solin ne bi bilo, če ne bilo simbioze in soodvisnosti med ljudmi in naravo. Vsi so tudi opozarjali, da ideologija učinkovitosti in dobičkonosnosti ne sme prevladati nad ohranjanjem bogastva in edinstvenosti naravne ter kulturne dediščine. Odgovornost, da se to zagotovi, je na plečih države, širše skupnosti in vseh neposredno vpletenih. Pregovor, da pametnejši odneha, ni več ne legitimno ne pametno vodilo.