Za to gre. Da kultura, umetnost nista finančno in vsebinsko odvisni od enega državnega resorja in vira. Kar prav gotovo velja tudi za druga področja. Te dni glavno čtivo, z moje strani večkrat omenjeni predlog Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017, sicer govori o povezovanju po določenih področjih ali projektih z ostalimi ministrstvi. Morda moja skepsa, cinizem v tem vidita zgolj enostransko željo po povezovanju, za vsak odnos pa sta potrebna dva. Vedo na ostalih ministrstvih, za izobraževanje, zunanje zadeve, finance, da dokument obstaja, da so notri želje in načrti, ki prečijo ostala resorna področja? So se usedli, dogovorili, na podlagi ponudbe, potreb in povpraševanja, se pravi tudi na neki statistični in ekonomski osnovi, uredili presečišča, sestavili spisek, določili finančne deleže in sestavili časovnico? Morda so, ne vem, nisem zasledila poročil in izjav o povezovanjih, pogajanjih in ni bilo foto termina za podpis dokumenta s strani več ministrov. Morda nekje nekoč so sedeli za mizo in se potihem zmenili. Tudi v redu. Toda dvomim. Strateški dokument naj bi počel natančno to: strateško, natančno, tako rekoč v nekaj alinejah določil prioritete za neko časovno obdobje. Za to ni potrebnih 119 strani.
V Sloveniji obstaja Strategija razvoja Slovenije do leta 2020, sveže končana, usklajevana in morda že v Bruslju. Ta strategija (nastajala je pod okriljem ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo) je dokument, ki dokazuje, da je moj dvom upravičen. Resda so predstavniki ministrstva za kulturo sodelovali pri Strategiji razvoja Slovenije, toda področje kulture ni v sozvočju s predlogom NPK. Natačneje: SRS omenja zgolj in samo kulturne in kreativne industrije, ki so tudi v NPK. Prav tako se naš strateški kulturni kup papirja ne ozira na termine Strategije razvoja Slovenije in tudi z evropskimi strategijami, ki segajo tja do leta 2020, ni v sozvočju. Naš NPK bo, če bo sprejet, trajal do leta 2017. Predvideva pa veliko denarja iz evropskih razpisov, skladov. Veliko reformnih poudarkov, s čimer se predlog NPK kiti, je povezanih z evropskimi sredstvi. Že tu nekaj ne štima.
Seveda, narejen je bil na hitro in z željo, da NPK kot glavnemu strateškemu inštrumentu vrne ugled in ga pozicionira kot gibalo vsega kulturnega in umetniškega dogajanja. Z NPK-ji je bilo vedno burno, med sabo so se zelo razlikovali. Nekateri so bili delo esejistov, filozofov, drugi so nastajali pod taktirko kulturnopolitičnih strategov. Toda z današnje pozicije ne vidim prav nobenega smisla ugotavljati, kateri je bil boljši. Ker reform, bistvenih razlik niso prinesli zato, ker bodisi niso bili sprejeti ali pa jih niso izvajali v polni meri. Se je poznalo pri kakšni obnovi kulturne dediščine in še kje, toda to ni strategija, tu gre zgolj za sanacijo hiš in trenutnih stanj. Miran Zupanič je lepo poudaril, da »ko je decembra 2011 nehal veljati Nacionalni program za kulturo 2008, se ni zgodilo nič. Kulturno kolesje ni obstalo.« (Mladina, 5. julija 2013)
Kulturno kolesje resda ni obstalo, se pa je vmes spremenilo, kar je normalno, načele so ga tudi varčevalne ne-strategije, pokojninske reforme in s tem povezane davčne posledice. Denar za plače in vzdrževanje hiš, kamor te plače romajo, je prevladujoča postavka v kulturi. Vse se zajeda v tisto, zaradi česar smo tu – v program. Strateški dokumenti seveda niso namenjeni temu, da bdijo nad bolj administrativnimi ukrepi, za to imamo ali bi lahko imeli manj strateške zakone, uredbe... pa vendar: nič kaj dosti se ni spremenilo, ko NPK-ja nismo imeli. Mimogrede: nisem zasledila ne članka, kaj šele daljše medijske objave, ki bi različne NPK-je med sabo primerjala, ugotavljala njihovo smiselnost, uresničevanje. Kaj je, recimo, različne kulturne ministre in obe ministrici povezovalo, kje so si bili diametralno nasprotni, kako reformni ali pa tudi ne so bili NPK-ji. Kar pove veliko o medijih in teži NPK-jev.
Kakorkoli že, naj gre za strateški dokument ali kaj manj strateškega, bi si želela, da nam pustijo ne samo životariti, ampak kvalitetno preživeti. Ne samo zaradi nas, ki smo vpeti v procese kulture in umetnosti, temveč, da to področje končno postane eden vodilnih plejerjev v državi. V času totalnega razkroja (brutalni labodji spev prav gotovo še sledi) vrednot, javnih financ, vsesplošne primitivizacije družbe nas oplemeniti in reši malo kaj: solidarnost, drugačen način razmišljanja, povezovanja in delovanja, skratka, korenita sprememba paradigme. Umetnost in kultura sta tu pomembni. Že samo z načini delovanja in predvsem mišljenja. Končujem, kjer sem začela, pri Benoitu Paumierju, ki v istem intervjuju pravi: »Neka raziskava je pokazala, da se v Veliki Britaniji od leta 2008 povečuje število zaposlenih v kulturi, medtem ko upada na drugih področjih. Kultura je torej pomemben ekonomski sektor, ki temelji na ustvarjalnosti in narašča bolj kot vse drugo v ekonomiji. Je sektor prihodnosti.«