– K... kako ste rekli? bo v trenutku prebledela tajnica hrvaškega zunanjega ministra. Brazil? Ne, ne, gospod Snowden, zmotili ste se, to je Hrvaška. Croatia... Prosim? ... Aja, mislite azil?
Zunanji minister Republike Hrvaške bo ob tej besedi v brezglavi paniki nemo obstal, krilil z rokami in kazal tajnici, da jih ni.
– Ja, ja... Poglejte, gospoda ministra trenutno ni tukaj. Pravzaprav je ravno danes zjutraj umrl, si bo tajnica obrisala čelo, medtem ko bo iz omare urada pomolela ministrova roka z dvignjenim palcem. – Ja, ja... Namestnik tudi. Cela vlada. Neka epidemija ali kaj, še ne vemo... Ne, samo prišel je v pisarno in naenkrat, puf, mu odpade glava. Pomislite!... Seveda, hvala, ker ste poklicali, gospod Snowden. In veliko sreče. Bye!
– Odpadla mi je glava?! bo na koncu iz omare pokukal osupli hrvaški šef diplomacije.
– To mi je najprej prišlo na misel, se bo v joku opravičevala tajnica na robu živčnega zloma.
Nekdanji uslužbenec Nacionalne varnostne agencije in Cie, ki je razkril, da oblasti v Washingtonu spremljajo elektronsko pošto in telefonske pogovore državljanov »najbolj svobodne države na svetu«, je tako postal ameriški državni sovražnik številka ena, najbolj iskani begunec na planetu ter strah in trepet svetovne diplomacije. Več tednov ujet na nikogaršnjem ozemlju v tranzitni coni moskovskega letališča Šeremetjevo Snowden neuspešno kliče svetovne politike, predsednike in kralje ter išče politični azil in zatočišče pred povsod prisotno Cio.
In vedno isto. Ali gospoda ministra ni, ali je gospod predsednik na počitnicah izključil mobitel, ali pa je njegovemu kraljevemu veličanstvu sinoči odpadla glava. Združenih držav se enako bojijo male, nepomembne državice kot Slovenija ali Irska in velike, močne sile kot Rusija ali Italija; Washingtonu se ne želita zameriti niti majhna, strahopetna Hrvaška niti velika, ponosna Nemčija.
Prejšnji teden sta v nemara najbolj sramotni epizodi sodobne svetovne diplomacije Portugalska in Francija letalu bolivijskega predsednika Eva Moralesa – ki se je vračal iz Moskve – prepovedali prelet nad svojim ozemljem zaradi suma, da »tihotapi« Edwarda Snowdna. Predsednik neke suverene države je bil tako rekoč ugrabljen in letalo je moralo pristati na dunajskem letališču, dokler nista policija in carina preverili, da se na krovu ne skriva ameriški begunec.
Slavni svobodni Zahod tako kar tekmuje v tem, kdo bo zlezel globlje v ameriško rit, vse zaradi človeka, ki brani samo Sveto pismo zahodne civilizacije, pravico do svobode govora in pravico javnosti do obveščenosti, nasproti stalinistični represiji države nad lastnimi državljani. Komaj petindvajset let potem, ko so iz istih razlogov tekmovale, katera bo dala azil kakemu pregnanemu sovjetskemu disidentu na letališču Šeremetjevo, te iste države nočejo sprejeti iz Moskve nekega preganjanega Američana, ki brani iste vrednote kot tedanji ruski disidenti.
Celo sam Aleksander Isajevič Solženicin, ko so ga zaradi razkritja grozljivosti stalinističnega režima leta 1974 deportirali iz ZSSR, se je na moskovskem letališču lahko vkrcal na letalo nemške Lufthanse, poletel v Frankfurt in končal v Združenih državah. Štirideset let pozneje taista slavna Nemčija podelana od strahu odreka azil človeku, ki je grozljivost stalinističnega režima razkril v taistih slavnih Združenih državah. ZDA so tako postale ZSSR našega časa, le da še hujša in še bolj nevarna: nikjer ni namreč Amerike našega časa. S Šeremetjeva ni več kam pobegniti.
Snowden pa še vedno, že cele tri tedne, poskuša zaprositi nekoga, naj ga sprejme. Polovico sveta je opustošila skrivnostna epidemija, zaradi katere ljudem odpadajo glave, druga polovica pa umira od strahu vsakič, ko zazvoni telefon.
– Urad ministra za zunanje zadeve Republike Slovenije, izvolite, boječe odgovarja sekretarka v poslopju na Prešernovi cesti, držeč telefonsko slušalko stran od ušesa. – O, to ste vi! Ja... ja, ja, seveda ga bomo sprejeli, Slovenija je bila vedno odprta država. Ja, ja. Gospod minister bo navdušen. Hvala lepa, nasvidenje, bye!
– Kdo je bil to, koga bomo sprejeli?!? A si ti normalna!?! pokuka izpod svoje mize minister Karl Erjavec, bled kot stena.
– Iz Washingtona so klicali, odgovori tajnica veselo. Sprašujejo, ali bi bili tako prijazni, da bi sprejeli še enega jetnika iz Guantanama.