Nekaj minut pred deveto uro v sredo zvečer je predsednik luksemburške vlade Jean Claude Juncker znova stopil na govorniški oder parlamenta. Za nagovor mu je pripadalo pol ure, toda že po nekaj minutah je premier, ki je vodil krmilo vlade kar 18 let, najavil, da se bo naslednji dan napotil v prostore nadvojvode in mu predlagal, naj razpusti parlament in razpiše predčasne volitve.
Še popoldne je Jean Claude Juncker pred poslanci vehementno zanikal, kar mu je očitala parlamentarna preiskovalna komisija, mediji in celo koalicijski partner njegove konservativne stranke. Tajna služba male državice, vsega skupaj pet ducatov uslužbencev, je premierju kot njihovemu vrhovnemu nadrejenemu ušla z vajeti in od leta 2000 najmanj petkrat nelegalno prisluškovala, med drugim celo predsedniku vlade in s tem svojemu najvišjemu šefu.
Nekdanji šef tajne službe Marco Mille je pred pogovorom s predsednikom vlade namestil prisluškovalno napravo v svojo ročno uro, Juncker pa ga tudi po tistem, ko je odkril, da mu je prisluškoval, ni odstavil. Parlamentarna preiskovalna komisija je ta teden ugotovila, da je predsednik vlade politično odgovoren za nelegalna prisluškovanja, zlorabo službenih vozil in podkupovanje v vrstah uslužbencev tajne službe, opozicija in nazadnje tudi socialdemokratski koalicijski partner Junckerjevih krščanskih socialistov pa sta zahtevala, da Juncker odstopi in razpiše predčasne volitve.
Helmut Kohl ga je klical Junior
»Ni mi vroče zaradi prisluškovalne afere, če se bom potil, se bom zato, ker je pasje vroče,« je v svojem tipično ironičnem tonu Juncker v sredo nagovoril poslance in priznal, da je delal napake, ker se mu tajna služba ni zdela najbolj pomembna stvar v državi in zaradi številnih drugih obveznosti ni našel časa, da bi jo držal za vrat. Vendar pa ni storil ničesar nezakonitega in pravočasno je obveščal tako svoje ministre kot tudi parlamentarno komisijo za nadzor tajnih služb, je dejal 58-letni politik in pravnik, ki ni nikoli nastopil predvidene odvetniške službe, ker je preveč ljubil politiko.
Njegova pot v tej ljubezni niti približno še ni končana. Že včeraj je najavil, da bo znova kandidiral na predčasnih volitvah. Še višje pa segajo njegove ambicije tam, kjer so mu njegove zadolžitve kradle čas, da bi lahko svoje naloge popolno opravil doma.
Konec novembra prihodnje leto poteče mandat predsedniku evropskega sveta Hermanu van Rompuyu. Za položaj, ki ga je ustvarila lizbonska pogodba, je bil Juncker skupaj z nekdanjim britanskim premierjem Tonyjem Blairom v igri že leta 2009. Kdo mu je v resnici prekrižal načrte – Juncker je tedaj sam dejal, da si želi te pozicije – si viri niso enotni. Nekateri za to krivijo tedanjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, drugi zagotavljajo, da je šel Junckerjev evropski federalizem v nos nemški kanclerki Angeli Merkel. Prav tako jeseni prihodnje leto končuje svoj mandat predsednik evropske komisije José Manuel Barroso. »Ne bom se spremenil ne glede na to, v kakšni funkciji bom deloval,« je ta teden dejal Juncker in poznavalci trdijo, da se je že postavil v startno pozicijo za vrh izvršne moči v evropski navezi.
»Der Alt-Europäer« je portret Junckerja včeraj naslovil nemški časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung in zapisal, da je mogoče dvomiti, ali bi Evropska unija lahko delovala brez politikov, kot je Jean Claude Juncker. Je eden redkih, ki se še zna vživeti v stare ideale, zaradi katerih je nastala Evropska unija. Ob kritikah, ki jih je lani žela podelitev Nobelove nagrade za mir Evropski uniji, je dejal: »Kdor dvomi o Evropi in kdor nad njo obupuje, naj obišče katerega od vojaških grobišč.«
Juncker je evropski politik iz njenih najpomembnejših in najbolj uspešnih časov, bil je eden od ustanoviteljev skupne denarne valute in pomemben soavtor maastrichtske pogodbe. Helmut Kohl ga je klical Junior. Njegova pot v politiko se je bržkone zarisala že v otroštvu. Rojen 9. decembra 1954 v kraju Redange je večino otroštva preživel v mestecu Belvaux na jugu Luksemburga. Njegov oče je delal v železarni in deloval pri krščanskih sindikatih. Njegov stric je bil župan v kraju Ettelbrück. Njegov oče je bil za časa druge svetovne vojne prisilno mobiliziran v nemško vojsko, nekaj članov Junckerjeve družine je izgubilo življenje v nemških koncentracijskih taboriščih.
Kako lahko bolha zdraži leva
Po osnovni šoli je odšel v internat belgijske samostanske šole Clairefontaine, maturo je opravil na liceju Michel Rodange v Luksemburgu. Pravo je študiral na univerzi v Strasbourgu in tam leta 1979 tudi diplomiral. Star komaj 28 let je leta 1982 postal državni sekretar za delo in socialno varnost, dve leti kasneje je bil prvič izvoljen v parlament. Po volitvah leta 1989 je postal minister za delo in finance, hkrati pa guverner Luksemburga pri Svetovni banki. V tej funkciji je Juncker deloval do leta 1995 in tako pomembno prispeval k nastanku maastrichtske pogodbe. Potem ko je Jacques Santer postal predsednik evropske komisije, je Juncker postal predsednik vlade, finančni minister ter hkrati predstavnik Luksemburga pri Mednarodnem denarnem skladu.
Zaradi dobrega znanja tujih jezikov, med drugim tekoče govori nemško in francosko, je pogosto stopil v vlogo posrednika, tako leta 1996 med francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom in nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom, ko je pomembno pripomogel k dublinskemu kompromisu o paktu stabilnosti in rasti. 10. septembra 2004 je bil Juncker prvič imenovan za prvega predsednika območja evra. Na tem položaju je po večkratnih podaljšanjih ostal vse do januarja letos, ko ga je nasledil nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem. Na čelu evrske skupine si je Juncker prislužil tudi vzdevek, po katerem ga evropska javnost najbolje pozna. Mr. Euru je Luksemburg domovina in v Evropi je doma, se na njegov račun šalijo mediji, a na domovino Juncker tudi v Bruslju ni pozabil.
»Vsakdo ve, da lahko le bolha zdraži leva do norosti in ne obrnjeno,« je politik polmilijonske države opisal razmerja med velikimi in malimi v Evropi. In to načelo uspešno uporabljal, ko je krmaril med njimi v Bruslju. Povsem mimogrede, a ne po naključju je tudi sedež reševalnega evrskega sklada pristal v Luksemburgu. V domovini je zato Juncker med ljudmi priljubljen, na večer, ko ga je v parlamentu odnesla vohunska afera, bi ga, kot je ugotovila javnomnenjska raziskava, znova volilo več kot 60 odstotkov vprašanih.