Etiopijo mnogi poznajo kot afriško državo, ki sodi med najrevnejše na svetu. Večinoma puščavsko podnebje z visokimi temperaturami in malo dežja se zdi vse prej kot primerno za šport, toda prav v tej skromno razviti industrijski državi, katere BDP na prebivalca je okoli 1200 ameriških dolarjev, se je rodil eden najboljših atletov vseh časov. Za dvakratnega olimpijskega in štirikratnega svetovnega prvaka na 10.000 metrov, Haileja Gebrselassieja, so slišali vsi, ki jim je atletika blizu. In čeprav na hrbtu nosi že štiri križe, še vedno teče. No, tokrat se v soju luči ni našel zavoljo kakšnega odmevnega dosežka, temveč odločitve, s katero je prek twitterja presenetil ves svet – da bo vstopil v politiko. »Res je, želim si leta 2015 priti v parlament in tudi na tak način pomagati domovini, da bi še hitreje napredovala,« je sporočil.
Da želi domovini res pomagati, mu lahko verjamemo, saj je v mladostniških letih tudi sam občutil revščino. Kot eden izmed skupno desetih otrok v skromnem naselju Asella na višini 2500 metrov nad morjem je moral očetu in mami s trdim delom na majhni kmetiji pomagati, da so preživeli. Tek pa se mu je zdel najbolj naraven način, da je vsakodnevno premagoval razdaljo med njihovo kmetijo in šolo. »Odkar se spomnim, sem pomagal staršem, s tem ko sem hodil po vodo v bližnjo reko. Če dobro pomislim, sem začel teči in posledično trenirati, ko sem imel vsega dve leti,« se spominja temnopolti atlet, od nekdaj vajen, da gre v posteljo že ob desetih zvečer. Kmalu je spoznal, da je to, da so revni, njegova prednost, saj je ugotavljal, da tisti, ki imajo več dobrin, niso tako zagnani za tek, kot je bil sam. »Večina naših najboljših atletov je bila z revnih vasi in ne iz razvitih mest.« Njegov vzornik je bil legendarni etiopski tekač Miruts Yifter, dvojni zmagovalec na olimpijskih igrah leta 1980 v Moskvi. »Sanjal sem, da bi bil kot on.«
Prvega resnega tekmovalnega teka se dobro spominja, kot 14-letni mladenič pa je s silovitim ritmom presenetil za glavo večje tekmece in – zmagal. Nadaljevanje atleta, ki je od nekdaj rad poslušal domačo glasbo, navdušil pa ga je tudi hit Scatman, je bilo silovito. Prvo olimpijsko zlato kolajno je osvojil v Atlanti leta 1996, štiri leta kasneje v Sydneyu pa poslal šele tretji v zgodovini, ki mu je uspelo ubraniti naslov. Toda to nista teka, ki se ju najraje spominja. »Leta 1995 sem na mitingu v Zürichu postavil nov svetovni rekord na 5000 metrov in starega izboljšal za 11 sekund. Bilo je neverjetno,« pravi oče sina in treh hčera, za katerega je dan brez treninga podoben dnevu brez hranjenja, med njegovimi številnimi nasveti pa je tudi naslednji: »Če nekomu nekaj obljubiš, obljubo tudi izpolni.« Njegovi najljubši mesti za tek sta Hengelo na Nizozemskem in Berlin v Nemčiji, najboljše vzdušje pa znajo po njegovem mnenju pričarati Britanci: »Eno leto sem tekel v Crystal Palaceu in stadion je bil poln etiopskih navijačev. Bilo je neverjetno.«
Življenja brez teka si ne predstavlja, zato ne čudi, da pravi, da bo tekel, vse dokler ne bo umrl, saj mu izzivov kljub starosti ne manjka. Od nekdaj pa mu je pomembno, da navdihuje ljudi. »Ljudi učim, kako naj postanejo uspešni. Kot prvo morajo biti disciplinirani, kot drugo se morajo zavezati k cilju in kot tretje morajo trdo delati,« svetuje, saj je prepričan, da ljudje pogosto nekaj obljubijo, da bodo na primer nehali kaditi ali popivati, tri dni kasneje pa obljubo prelomijo. »Zmagati je potrebno zase,« še pojasnjuje.
Ko zmaguje za Etiopijo, zmaguje s ponosom, saj se zaveda, da njegovo državo vsi povezujejo zgolj z revščino. »Ne znamo delati letal ali avtomobilov, toda trudimo se. Ko zrušim kak svetovni rekord, me veseli, da se o moji domovini govori tudi kot o nečem pozitivnem.« Če ga boste srečali, boste gotovo presenečeni zaradi njegovega stasa, saj v višino meri le 1,65 metra in tehta 56 kilogramov, a mu to na maratonu pomaga, da ruši rekorde. Kot ga je pred petimi leti v Berlinu, ko je postavil rekordno znamko 2,03:59, ki je veljala tri leta. Le malokdo ve, da ima težave z astmo, zato se je tudi zavoljo onesnaženega zraka odpovedal nastopu na maratonu na olimpijskih igrah v Pekingu, a mu je bilo žal: »Zrak je bil čistejši, kot sem pričakoval.« O koncu njegove kariere je bil že večkrat govor, sploh pred tremi leti, ko zavoljo vnetega kolena ni pritekel do konca na maratonu v New Yorku, vedno pa je rekel, da si po koncu kariere želi aktivno vstopiti v politiko. Očitno je dan, ko bo tekel svoj zadnji profesionalni tek, vse bližje...