»Ljubici, včeraj sem vama povedal pravljico o tem, kako je Amerika velika, demokratična in poštena država. Pravil sem vama o tem, kako na tisoče naših delovnih mož in žena dneve in noči zbira informacije o tem, kaj se dogaja po svetu, kdo komu telefonira ali piše po spletu. Pa ne, da bi komu hoteli škodovati, ampak če zaradi alzheimerja ljudje kaj pozabijo, imajo to lepo varno spravljeno pri nas. Povedal sem vama tudi lepo uspavanko o tem, kako so ZDA osvobodile Irak hudobca Sadama Huseina. Iračani zdaj živijo v miru in slogi, le z njihovimi avtomobili mora biti nekaj hudo narobe, saj vsak dan kakšnega raznese in je pri tem ubitih 30 ljudi. Tudi otrok. Po mojem eksplodirajo zato, ker gre za slabe kitajske ponaredke ameriških avtov.
Danes pa vama bom povedal čudovito pravljico o hotelu Guantanamo na prelepem karibskem otoku Kuba. Tam imajo ZDA sprejemni center za pripadnike muslimanske vere, ki bi lahko škodili otročičkom, kot sta vedve. Tega pa Amerika ne sme dovoliti. Pripeljali smo jih z vseh koncev sveta in jim omogočili udobje, kakršnega v življenju niso imeli, saj na toplejšem in varnejšem kraju nikoli niso bili. Čuva jih na stotine naših vojakov, obdani so z bodečo žico, zebe jih ne, saj je včasih tudi več kot 40 stopinj, a za hlajenje je poskrbljeno. Največkrat jih vojaki kar skozi ograjo škropijo z ledeno vodo iz cevi ali pa jih položijo na desko, zvežejo, da ne bi padli z nje in si kaj naredili, čez glavo jim položijo cunjo in potem nanje uro in več zlivajo vodo. Temu prebivalci Guantanama v hecu pravijo deskanje.
A kot v vsaki pravljici je tudi v tej kakšen grdi volk ali Osama bin Laden. Stošestinšestdesetim, ki so jih verjetno neurejene družinske razmere ali napačna verska vzgoja zapeljale na pota terorizma, ponujamo prijetno bivališče, a sto jih zdaj noče jesti. Saj vesta, kolikokrat sem vama za mizo zabičal, da se ne zmrdujta glede kosila in da je treba pojesti vse na krožniku, tam pa jih sto zavrača hrano, ki jim jo zagotavljajo pridni ameriški davkoplačevalci. Ampak, Amerika je humana država, srce se ji trga, ko vidi, da nekdo že dva meseca ne je in ogroža svoje življenje, zato sem ukazal, da jih pitajo na silo. Lepo jih zvežejo, skozi nos jim vse tja do želodca potisnejo dolgo cev in po njej dovajajo hrano. Lahko celo izbirajo: kuskus, halva, kebab, falafli. To bi morali videti, punčki moji, kako so po takšnem obedu zadovoljni, da jim solze radostnice polzijo po licih. Prej bomo dovolili, da na ulicah Detroita od lakote umre kakšen brezposeln delavec, kot pa da nam ljubi gost iz Arabije odide k Mohamedu praznega želodca.
So tudi takšni, punčki moji, ki vajinega očija zmerjajo, da drži te ljudi več kot deset let zaprte brez sojenja. To so bedaki, ki ne razumejo ameriškega gostoljubja in človekoljubja. Lahko bi jim sodili. In kaj, če katerega spoznajo krivega za terorizem. Morali ga bomo scvreti na električnem stolu. Šele takrat bi nas popljuvali. A razumeta? Če pa jih razglasimo za nedolžne, jih moramo izpustiti. Kam pa naj gredo, ubožci? V Libanon, Jemen, Afganistan, kjer bo njihovo življenje ogroženo že minuto po izstopu iz letala? Pa še odškodnino bodo zahtevali, ker so nezadovoljni s polpenzionom v Guantanamu. Zmerjajo nas tudi, da smo tam zažgali nekaj Koranov, a je bilo to samo za njihovo dobro, kajti tiste grabljice od arabskih črk strašno škodijo vidu. Dobrota je sirota, punčki moji, a to ZDA ne bo odvrnilo od humanega poslanstva. Bodita veseli, da živita v takšni državi. Tako, dovolj je za danes. Grd si kot muslimanski brat, zdaj pa hitro spat!«