Seveda se mora kritika koncerta prvenstveno ukvarjati z glasbo, ki jo je slišala, a treba je priznati, da je v resnici edina, a toliko bolj resna pripomba, povezana prav z nezbranostjo občinstva, neučakanostjo, mirno bom tvegal tudi izraz: glasbeno in koncertno neizobraženostjo. Če bi bilo te več, bi bilo mogoče opaziti, kako sta umetnika, naša izjemna pevska umetnika Bernarda in Marcos Fink, vendarle zelo pozorno sestavila svoj spored: od duetov trojke »velikih« skladateljev samospeva 19. stoletja (Brahms, Schubert, Wolf) k prerezu slovenskih samospevov in nato k samospevom njune »druge« domovine, Argentine. Pri tem nikakor nismo imeli opraviti s preprosto izbiro »the best of« – umetnika sta se nam skozi prerez pesmi predvsem osebnostno odpirala. Tako so v nemškem repertoarju prevladovali dvospevi, forma, pri kateri je v izmenjavanju in nato tudi kontrapunktiranju prišel do izraza sestrsko-bratski odnos pevcev, nato pa sta s slovenskimi in argentinskimi samospevi jasno naznačila obe svoji domovini in v končnih skupnih dodatkih pokazala, da je domovina predvsem tam, kjer sta družina in srce, da torej ne gre ne za geografski in ne za politični pojem.
Pevsko podajanje obeh pevcev je v svoji vokalni kultiviranosti in seveda tudi interpretacijski vživetosti močno vzdignjeno nad tisto, kar nam ponujajo domači operni »koncerti«. Bernardo Fink odlikuje izjemno izenačen ambitus, ki pa je zgolj izhodišče za vokalna barvanja in ponekod tudi nenavadno razživetost. Podobna velja tudi za brata Marcosa, katerega glas se sicer ne odlikuje z višinami, zato pa toliko bolj s sonorno polnostjo, v kateri je dovolj prostora za močna barvna razlikovanja (impresivna je bila barva prilagoditev samospevu Piazzole). Izrazni in muzikantski višek sta pevca v prvem delu dosegla z Brahmsovimi Štirimi dueti, v katerih sta iz skladateljevega minucioznega drobnjakarskega dela z motivi izluščila nenavadno živo, skoraj kontrapunktično igro, nato pa sta v nadaljevanju s preprostostjo, ki se izogiba navajeni patetiki in ki v ospredje postavlja notranje bistvo, samostojno odpela še Lajovčeva bisera ter se nato popolnoma prilagodila svetu argentinskega samospeva, ki ga seveda napaja več ritmičnega diha. Brez omembe ne more ostati tudi pianist Anthony Spiri, ki se zdi pravi kralj spremljanja: nikoli ne sili v ospredje, a je njegovo pianistično jasnost, ritmično klenost in barvno toplino ves čas mogoče dejavno zaznavati.