Čeprav se njeno pomanjkanje kaj hitro pokaže pri zdravju prebivalcev, pa preventiva, ki jo v kriznem času države pogosto krčijo, tudi v širši javnosti ni posebej priljubljena. Z vse več nezaupanja ljudje gledajo zlasti na cepljenje, obžaluje Sprenger, ki je strokovnjak za gripo. Čeprav ga ti trendi skrbijo, pa ni zagovornik obveznega cepljenja otrok.

Tuberkuloza, ki je v večjem delu Evrope veljala za izkoreninjeno bolezen, se v kriznem času vrača. Kaj se je zgodilo?

Zaradi ekonomske krize je več ljudi ranljivih, brez dela in nastanitve, vse pogostejša je zloraba alkohola... To so okoliščine, v katerih je ta bolezen verjetnejša. Ta bolezen je razmeroma pogosta v Romuniji, Bolgariji in baltskih državah. Tudi v nekaterih državah, kjer je tuberkuloza nasploh redka, pa se obolevanje povečuje v velikih mestih. To se na primer dogaja v Amsterdamu in Milanu. Za obvladovanje te bolezni je pomembno, da ima država dober zdravstveni sistem z dobro diagnostiko in zdravljenjem. Nove okoliščine pa zahtevajo, da se države bolj posvetijo tudi odkrivanju potencialnih bolnikov.

Kaj vse to pomeni za Slovenijo, ki je dokaj blizu italijanskega Milana?

Slovenija v tem trenutku nima težav s tuberkulozo. Italija res ni daleč, a ima vaša država, kolikor mi je znano, dovolj dober zdravstveni sistem. Moja ocena je, da je za zdaj vse pod nadzorom.

Tudi mesta, ki jih omenjate, so v državah z razvitimi zdravstvenimi sistemi. Kako se je kljub temu lahko tuberkuloza začela vračati?

Tudi v bogatih velikih mestih je lahko veliko revnih ljudi. Ko država tuberkuloze nekaj časa ne vidi, si ljudje mislijo, da tega ni več treba tako pozorno spremljati. Nekaj podobnega se je pred dvema desetletjema dogajalo ob porastu tuberkuloze v New Yorku. Zelo pomembno je, da ima država medicinske sestre, ki gredo med ljudi in vidijo tudi tiste, ki sami ne pridejo k zdravniku. Pomembno je tudi poskrbeti, da bolniki s tuberkulozo jemljejo zdravila sedem mesecev. Pri ljudeh, ki nimajo ustaljenega življenja, to ni kar samodejno, zato se je treba z njimi ukvarjati.

Je na vračanje tuberkuloze vplivalo tudi krčenje denarja za zdravstvo in socialo?

Sredstva za javno zdravje se v Evropi v času krize krčijo. V kombinaciji s povečevanjem števila revnih in ranljivih to povečuje možnost za naraščanje tuberkuloze. Menim, da lahko problem še pravočasno zajezimo, a moramo vlade prepričati, da v to investirajo. Velika mesta morajo na primer spremeniti pristop in paciente s tuberkulozo začeti aktivno iskati. Poskrbeti morajo za mobilne postaje, s katerimi gredo v predele, kjer je veliko ranljivih ljudi. Prositi jih morajo, naj vstopijo na te avtobuse in tam opravijo slikanje z rentgenom.

Katere so še druge nevarnosti, ki jih prinaša krčenje denarja za javno zdravje?

Če se na primer skrči denar za zdravljenje okuženih s HIV, se bo pri bolnikih razvil aids. To bo na koncu za državo še dražje, hkrati pa nezdravljena okužba s HIV povečuje verjetnost, da bo človek okužil še druge. V Sloveniji je to dobro urejeno, ni pa povsod – v baltskih državah imajo s financiranjem zdravil težave.

Število okuženih s HIV strmo narašča med zasvojenci v Grčiji. Vaša organizacija, ki ima status neodvisne agencije EU, tej državi svetuje, naj začne ukrepati, poskrbi za ustrezne programe in čiste igle. Na drugi strani ista EU Grčijo sili v varčevanje, ki spodjeda zdravstvo in socialo. Ali ni to skrajno nekonsistentno?

Problem je nekoliko bolj kompleksen. Zasvojenci so v Grčiji začeli uporabljati cenejše droge, ki si jih vbrizgavajo pogosteje kot prej – to povečuje verjetnost okužbe. Grška vlada skuša zdaj naraščanje okuženih s HIV zajeziti z zagotavljanjem čistih igel, a je problem zelo zahteven. Zasvojence je treba prepričati, naj te igle uporabljajo in naj se vključijo v programe, na primer metadonsko nadomestno terapijo. Problem pa je, ker je denarja za te programe premalo in so zato čakalne dobe dolge.

Česa se lahko druge države naučijo iz primera Grčije?

Nauk je, da je treba v javno zdravje vlagati, namesto da se denar za to krči. Žal preventiva načeloma ni priljubljena in ne prinaša političnih točk. Ljudje se veliko bolj razburjajo, če nekdo zapre bolnišnični oddelek, kot pa če reže preventivo. V Evropi pa je bolnišnic zelo veliko, ponekod tudi preveč. To, da ima že skoraj vsaka vas svojo bolnišnico, stane zelo veliko in bolnikom ne prinaša posebnih koristi, a jih politiki nočejo ukinjati.

Okužbe s HIV pa so v zadnjem desetletju naraščale tudi v Sloveniji. Lani je bilo na primer 45 na novo odkritih. Kaj bi lahko storili, da bi ustavili trend?

Glede na statistike je očitno, da se pri okoli 60 odstotkih okuženih HIV odkrije pozno oziroma prepozno. Situacije ne poznam podrobno, a dobil sem občutek, da bi bili lahko v vaši državi malo bolj odprti do homoseksualnosti. Moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi in so med na novo okuženimi pogosteje kot drugi, bi tako lažje razložili, kako pomembna sta uporaba kondomov in testiranje. Če se nekdo zaradi strahu pred stigmo boji iti na testiranje v bolnišnico, se bo temu verjetneje izogibal. Zagotoviti bi morali tudi dobro podporo za okužene, vključno s psihološko. Na Dunaju, ki ni daleč od vas, imajo na primer posebno hišo za pomoč in svetovanje o HIV, v katero lahko vkoraka kdor koli.

Epidemiologe v zadnjem času skrbi tudi novi bližnjevzhodni virus (mers). Kako velika je nevarnost, da bodo ljudje za njim množično obolevali?

To je za zdaj težko oceniti, skrbi pa nas predvsem to, da je doslej med obolelimi umrla kar polovica. Res pa smo v letu, odkar virus spremljamo, videli manj kot sto primerov, kar ni veliko. Zagotovo vemo, da je mogoč prenos s človeka na človeka, ne poznamo pa vira teh okužb. V Evropi mers podrobno spremljamo, ne vemo pa točno, kaj se dogaja v arabskem svetu. Skrbi nas, kaj se bo zgodilo ob romanju milijonov ljudi, tudi iz Evrope, v meko konec septembra. Do takrat želimo ugotoviti čim več, da bi lahko dali dobra priporočila ljudem, kako ravnati.

Javnost je na račun nove gripe do priporočil vaše stroke vse bolj skeptična. Tudi Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni je takrat opozarjal na nevarnosti, države so množično naročale cepiva, na koncu pa se črni scenariji niso uresničili. Bi danes ravnali kako drugače?

Takrat ECDC še nisem vodil, a poročila, ki jih je pripravljala ta organizacija, so bila po moji oceni zelo realna. Menim tudi, da je bilo opozarjanje utemeljeno in da je bilo treba izdelati cepivo za ta virus. Z vidika nadzora bolezni so države ravnale razumno, ko so cepivo naročale in uporabljale, saj ni bilo jasno, kaj se bo zgodilo. Seveda lahko danes za nazaj modrujemo, da vsi ti ukrepi niso bili potrebni, a bi sam v tistem trenutku ravnal popolnoma enako. Obžalujem pa, da je vse to zmanjšalo zaupanje ljudi v cepiva.

Delež starejših, ki so cepljeni proti gripi, je v Sloveniji med najnižjimi v Evropi. Sta za to odgovorna tudi zdravstvo in politika?

Na Nizozemskem, od koder prihajam, smo zdravstvene delavce poučili o komunikaciji s pacienti glede cepljenja proti gripi, hkrati pa smo imeli močno medijsko kampanjo. Glede na to, da imajo tudi v Sloveniji ljudje svoje splošne oziroma družinske zdravnike, bi ti lahko na cepljenje proti gripi osebno povabili ljudi iz rizičnih skupin, za katere je gripa bolj nevarna. Pošiljali bi jim lahko tudi opomnike, če se ne bi odzvali. Prav bi bilo tudi, da je cepljenje za te skupine zastonj. Dosledna komunikacija s pacienti skupaj z dostopnim cepljenjem deluje, res pa pokaže rezultate šele po nekaj letih. Ključno vprašanje je, ali je za to politična volja.

Menite, da se bo negativen odnos javnosti do cepljenja še širil?

Ne vem, me pa ti trendi skrbijo. V času, ko so ljudje videli grozljive posledice otroške paralize, so zahtevali čim hitrejšo izdelavo cepiva, potem pa so zanj s svojimi otroki stali v vrsti. Danes je na voljo cepivo proti virusom HPV, ki povzročajo raka materničnega vratu. Človek kar ne more verjeti, da je le 50 odstotkov evropskih deklet cepljenih proti tem virusom, res pa gre za zelo občutljivo področje. Mnogi starši se za cepljenje ne odločajo, ker pač ne verjamejo, da bodo njihove hčerke v kratkem začele spolno življenje. Poleg tega mnogi verjamejo skupinam, ki prek interneta širijo lažne govorice.

Slovensko ministrstvo za zdravje zadnje čase omenja možnost, da staršev, ki ne dovolijo cepljenja svojih otrok, ne bi več kaznovali kot doslej. Je boljše obvezno ali prostovoljno cepljenje?

Osebno sem do obveznega cepljenja nekoliko skeptičen. Menim, da je ljudi bolje prepričati z argumenti. Je pa žal včasih tako, da se ljudje nevarnosti zavedo šele, ko jo imajo pred sabo. V Avstriji je pred časom precej dojenčkov umrlo zaradi driske, zato so se starši množično odločali za cepljenje proti rotavirusom. Žal je hitro po tistem, ko dojenčki na račun cepljenja niso več tako pogosto obolevali in umirali, delež cepljenih znova upadel. Gre za paradoks cepljenja, ki mu uspeh ne gre na roko.