Zdaj smo priče egiptovskemu poletju. Nemogoče je vedeti, kako se bo zaključilo to poglavje v zgodbi, ki seveda nima konca. Kljub temu bom tvegal interpretacijo. Ker ta interpretacija zadeva razliko, ki jo vidim med pomladjo 2011 in poletjem 2013, bom najprej posegel dve leti nazaj.
Dogodke v Tuniziji in Egiptu v prvih mesecih leta 2011 sem takrat videl (in o tem pisal tudi v kolumni na tem mestu) kot vrnitev ljudstva na politično prizorišče. Egipt in Tunizija sta veljala za zgledni državi. Izbrisano in utišano je bilo v interesu naših investicij in poslov ter naših predstav o varnosti in stabilnosti na Bližnjem vzhodu. Domači diktatorji so skrbeli za red po našem okusu. V tistih poznih zimskih dneh je to ljudstvo, ki uradno ni obstajalo, pokazalo svojo silno moč, zavzelo središče političnega prizorišča, zrušilo domačo diktaturo, za trenutek ustavilo lokalno reprodukcijo globalnega plenilskega in zatiralskega sistema ter terjalo dostojnejše življenje zase in za prihodnje generacije.
Ker je šlo za ljudsko vstajo, za izraz in uveljavitev ljudske volje, se je takrat kar ponujala misel, da je šlo tudi za rehabilitacijo demokracije. Letos poleti se je zgodilo nekaj drugega: ljudska vstaja je s pomočjo vojske dosegla odstranitev demokratično izvoljenega predsednika. Smemo reči, da je tokrat ljudstvo vstalo proti demokraciji? Da smo priče ljudski vstaji proti demokraciji? Mar ni to protislovje?
Ne, ni. Pogledati moramo, kaj se je zgodilo z demokracijo v preteklih letih. Arabska pomlad je tako demokratični zahodni svet kot izraelsko obveščevalno službo in arabske despote presenetila. Od pomladi 2011 do danes si je ta današnja sveta aliansa na različne načine prizadevala nevtralizirati globalni demokratični potencial egiptovske ljudske vstaje in arabske pomladi vobče. Libija, Sirija, Bahrajn so zgled najbolj grobih posegov. Demokratične oblasti so vzpostavile vseobsežni nadzor nad prebivalstvom in okrepile odpornost demokratičnih institucij proti vplivu državljanov. Utrdile so neodvisnost in neodgovornost oblasti pred ljudstvom in iz demokracije naredile neke vrste gensko spremenjeni organizem, ki uspeva toliko lepše, kolikor bolj po ljudstvu trosiš monsantovski Roundup.
Ključna za razumevanje transformacije demokracije, ki jo je inavgurirala »vojna proti terorizmu«, intenzivirala pa se je leta 2011 kot odgovor na ponovni politični nastop ljudstva, sta dva momenta v konstituciji oblasti. Prvi je, da volitve izgubljajo pomen in legitimnost. Mogoče jih je kupiti. Usmerjati in manipulirati se jih da tako učinkovito, da je ponarejanje rezultatov vse manj potrebno. Le izjemoma utegnejo volilni izidi zmotiti politični establišment. V Evropi se vlade nastavljajo in sestavljajo tudi brez volitev. Drugi moment je, da je postalo samoumevno, da izvoljena oblast, brž ko je inavgurirana, deluje ne oziraje se na volilne obljube in na interese svojih volilcev, kaj šele ljudstva ali države, praviloma pa proti njim.
Volitve so torej iz konstitutivnega momenta demokratične oblasti postale samolegitimacija od ljudstva neodvisne oblasti. Ljudstvo je zreducirano – in za zdaj pristaja – na ritualno vlogo pri samoreprodukciji političnih elit. Najčistejši izraz te nove demokracije je nekaj, čemur bi lahko rekli »dronska« demokracija: daleč od oči javnosti in kakršnega koli nadzora ljudstva, ki ga o teh zadevah ne na splošno ne v specifičnih primerih nihče ni nikdar ničesar vprašal, anonimne skupine ljudi na podlagi tajnih informacij in nam neznanih ali tujih interesov odločajo o življenju in smrti ljudi. Oblast, ki to počne, je v neki instanci demokratično izvoljena, ampak ljudstvo s tem početjem nima nobene zveze in niti najmanjšega vpliva nanj. To je model. Kaj so različni programi za »reševanje krize« ali »varčevalni ukrepi« drugega kot »droni«, ki jih pošiljajo nad nas ali evrokrati ali domači oblastniki? Tudi ti odločajo o našem življenju (in smrti) popolnoma mimo nas in proti nam.
Oblast, ki jo je odneslo egiptovsko poletje, še ni dosegla sublimnih višav dronske demokracije. Je pa z dronskimi demokrati imela skupno to, da si je mandat, ki ga je dobila na (izsiljenih) volitvah, razlagala kot dovolilnico, da dela, kar hoče. Delala je v svojem interesu, interes Muslimanske bratovščine je postavila nad interes ljudstva ali države, izključevala je vse druge skupine, sama pa vladala nekompetentno, lagala, izsilila sebi všečno spremembo ustave, si prilaščala diktatorska pooblastila, podrejala sodstvo, grozila novinarjem in zatirala svobodo medijev, uporabljala sektaški jezik, ki je polariziral družbo v dva sovražna in izključujoča se tabora, ter se posluževala političnega nasilja, ki so ga prostih rok izvajali skrajneži iz njenih vrst. To je zgodba, ki jo (razen zadnje točke) poznamo tudi iz prve roke. Močna komponenta v Turčiji in Egiptu je verska prežetost družbe.
Ko postane demokracija to, da delajo z nami, kar hočejo, mi kot državljani pa nimamo nobenih učinkovitih sredstev več, s katerimi bi lahko vplivali na svojo (skupno) usodo, ko ni več na voljo demokratičnih instrumentov, s katerimi bi lahko krotili demokratično oblast in se branili pred njenimi ekscesi, nam bo preživetveni instinkt, če že ne politična pamet, narekoval, da se moramo postaviti proti demokraciji. Kaj če so nam Egipčani pokazali, kako je treba nastopiti proti »gensko spremenjeni« demokraciji? Kaj če so prvi prelomili z dolgo časa dominantno in hegemonsko tradicijo politične ideologije in ureditve, ki se je preobrazila v mašinerijo brezmejno grabežljive samovoljne oblasti z izrazitimi totalitarnimi težnjami? Če lahko v resnici govorimo o ljudski vstaji proti demokraciji, si moramo za začetek priznati, da smo miselno strašljivo nepripravljeni na spoprijem s svetom, ki se razpira pred nami. Neodgovorno pa bi bilo še naprej tolažiti se z domislico, da je demokracija najmanj slab politični sistem.