Z gozdnimi požari se je srečeval tudi kot vodja službe za varstvo gozdov na Zavodu za gozdove Slovenije, kjer se je leta 2007 presedel na direktorski stolček in ostal na njem do lanskega oktobra. V minulem letu je Jakša sodeloval pri 19 gasilskih posredovanjih, letos pa je opravil obnovitveni tečaj za nosilca dihalnega aparata, ki sodi med telesno najzahtevnejše. Kljub najvišjemu gasilskemu položaju, ki ga je zasedel 25. maja, želi še vedno ostati tudi operativni gasilec.

Sezona požarov je pred vrati. So malomarno odvrženi cigaretni ogorki najpogostejši vzroki požarov?

Ne, največ požarov, ki jih lahko dokažemo, povzročijo Slovenske železnice (SŽ). Zavornjaki se ob spuščanju težkih vlakovnih kompozicij proti Kopru pregrevajo do te mere, da razžarjene delce odmetava na vse strani, in to povzroča gozdne požare. Cigaretni ogorki so težje dokazljivi. Približno polovico vseh vzrokov lahko dokažemo, od tega jih 97 odstotkov povzroči človek. Predvsem gre za malomarnost.

Sodijo vžigi, ki jih povzročijo vlaki SŽ, tudi v rubriko malomarnost?

Seveda. Če bi imeli pri SŽ voljo in denar, bi postavili protipožarne objekte, ki bi zavarovali odmetavanje teh žarečih delcev. Lahko bi tudi bolje pregledovali kompozicije. Veliko se sicer pogovarjamo, ampak ker skoraj nikoli ne pride do odškodninskih zahtevkov za povzročeno škodo in posredovanje, je morda ceneje ne ukrepati.

V kolikšni meri je pri požarih pomembna preventiva?

Preventiva in ozaveščenost ljudi sta – glede požarov v naravi – ključnega pomena. Pomembna je tudi ustrezna protipožarna infrastruktura v naravi. Se pravi, da so gozdne prometnice ustrezno ograjene, prevozne in vzdrževane. Na terenu moramo imeti tudi zbiralnike vode. To so stvari, ki omogočajo gasilcem, da čim hitreje opravijo svoje delo in da je posledično škoda čim manjša. Kar pa zadeva šole in druge podobne objekte, so zelo pomembni požarni javljalniki, ustrezne napeljave in seveda tudi gradnja. Ob neurjih velikokrat beremo, da veter razkriva strehe šol. Očitno je, da se pri gradnji šol gleda le na ceno, medtem ko za zagotavljanje preventivnih ukrepov po navadi zmanjka denarja. To se nam maščuje ob naravnih ujmah ali požarih. Gasilsko posredovanje v primeru požara v osnovni šoli Stara Cerkev v občini Kočevje je bilo hitro, vendar pa so gasilce o požaru obvestili, ko se je ta že razširil.

Takšnih primerov, ko starejša poslopja nimajo sistemov za odkrivanje in gašenje požara, je menda po Sloveniji veliko. Je to resna težava?

Seveda. Zavedati se moramo, da lahko v prvih minutah pogasimo požar z manjšo enoto in majhno količino gasilnih sredstev. Ko pa pride do požarnega preskoka in se ogenj razširi, se postavi vprašanje, koliko lahko sploh še storimo. Ker je treba tedaj uporabiti tudi ogromne količine vode, se lahko v spodnjih prostorih objekta povzroči dodatno škodo, ki je lahko enaka tisti, ki bi jo povzročil ogenj. Če bi upoštevali predpise, bi izpostavili tudi veliko manj gasilcev, ki tvegajo svoje zdravje in življenje, da rešujejo malomarnost drugih. Da ne govorimo o varnosti učencev. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi se dogodek v Kočevju zgodil, ko so bile učilnice polne.

Ali varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami v Sloveniji namenjamo dovolj pozornosti?

Lahko bi rekel, da je in da je ne. V Sloveniji načeloma gasilske enote niso slabo opremljene. Ker pa podnebne spremembe prinašajo vedno več naravnih nesreč, bo treba dati še večji poudarek usposabljanju enot in tudi opremi. Lokalne skupnosti – kot nosilci javne gasilske službe – bodo morale zagotovo več vlagati v ta namen.

Marsikomu se zdi samoumevno, da ob požarih ali drugih nesrečah od nekod prihrumijo rdeča vozila in z njimi neustrašni možje v uniformah ter s čeladami na glavi, ki nesebično rešujejo ljudi in njihovo imetje. Marsikdo pa ne ve, da je pri nas zelo malo poklicnih gasilcev in da gasilstvo temelji na prostovoljcih, ki za svoje delo niso plačani.

To izhaja iz tradicije. Avstro-Ogrska je že pred približno 150 leti začela razvijati prostovoljno gasilstvo kot takratno požarno brambo in v Sloveniji se je to dodobra razvilo. Prav iz Gasilskega društva Ljubljana mesto, ki je bilo ustanovljeno leta 1870 in iz katerega izhajam, se je leta 1922 razvila poklicna enota, ki jo zdaj poznamo kot Gasilsko brigado Ljubljana. V večjih mestih se je pokazala potreba po poklicnih gasilcih, vendar pa varnost in intervencijsko-operativna sposobnost temeljita na prostovoljcih. Trenutno imamo okoli 150.000 članov, od tega je 45.000 operativnih gasilcev, ki redno opravljajo posredovanja. Prostovoljni gasilci pa ne dajemo samo brezplačno na razpolago svojega prostega časa. Velikokrat s svojim prostovoljnim delom zberemo tudi denar, tako za vzdrževanje kot za nakup novih vozil in opreme.

Ali ne bi morale po zakonu o gasilstvu pogoje za vaše delo zagotoviti lokalne skupnosti?

Seveda, ampak vse je odvisno od finančnih sposobnosti posamezne lokalne skupnosti. Po drugi strani je veliko odvisno tudi od občinskih svetnikov in župana, od tega, kakšno je njihovo razumevanje gasilske službe. Kjer so težave velike in kjer so svetniki in župani tudi sami gasilci, je razumevanje bistveno večje. To je naša realnost.

Iz ust politikov se pogosto sliši, kako ste prostovoljni gasilci slovensko nacionalno bogastvo, statusa prostovoljnega gasilca pa vam v vseh teh letih še vedno niso primerno uredili. Obljube ste poslušali tudi na svoji nedavni inavguraciji v Kopru.

Predsednik republike je obljubil, da bo uporabil svojo moralno avtoriteto, predsednica vlade pa je tudi v nagovoru poudarila, da se bo zavzela za ureditev statusa. Seveda je obljuba eno, uresničitev pa drugo. Osebno jima iskreno verjamem, kot organizacija pa ju bomo spomnili na dane obljube in poskušali najti ustrezno rešitev.

V gasilski zvezi ste že pred časom predlagali spremembo davčne zakonodaje, in sicer v smeri, da bi imel delodajalec v primeru zaposlitve gasilca določene olajšave – kot pri zaposlitvi invalida ali iskalca prve zaposlitve. Kje se zapleta?

Težko rečem. Prvič, sem šele tri tedne na položaju, po drugi strani država v krizi vedno potrebuje denar, tretji problem pa je, da bomo morali tudi sami zgraditi sistem evidenc in verodostojnosti, da ne bi prihajalo do zlorab. Čisto vsak, ki je samo dopisni član gasilskega društva, res ni upravičen do statusa. Ta mora biti namenjen predvsem tistim, ki se udeležujejo vaj in opravljajo delo pri posredovanjih. Aktivno delo mora biti merilo za dodeljevanje določenih bonitet.

Javno gasilsko službo tvorite skupaj s poklicnimi gasilci, ki pa jih je vsega 600. Se znanje prostovoljcev in »profesionalcev« v čem razlikuje?

Zagotovo so profesionalci, ki opravijo šolo za poklicnega gasilca, bolj pogosto v stiku z intervencijo. Vendar imamo tudi prostovoljci zahtevno in raznoliko izobraževanje ter ob posredovanju popolnoma enake naloge, obveznosti in odgovornosti. Naša organizacija teži k temu, da sta izobraževanje in usposabljanje na visoki ravni ter stalni. Bolj kot je gasilec usposobljen, večja je njegova učinkovitost in manjša je možnost, da bo treba zaradi napak reševati še njega.

Glede na javnomnenjske raziskave vlivate ljudem največje zaupanje med vsemi uniformiranci…

Ne samo med uniformiranci. Najvišjo stopnjo zaupanja uživamo med posameznimi poklici oziroma družbenimi skupinami. To je velika obveza. Največje zadovoljstvo in po navadi edino plačilo pa so solze in hvaležni pogledi ter stiski rok ljudi, ki jim pomagamo.

Vaš »naborniški« sistem deluje kar dobro, tako da se menda ni treba bati za prihodnost gasilstva.

Treba je ločiti med urbanim okoljem, ki mladim ponuja ogromno dejavnosti, in podeželjem, kjer je gasilstvo še vedno ena najvišjih vrednot. V urbanih okoljih bo morda potrebna tudi kakšna sociološka študija, da vidimo, kaj je tisto, kar moramo mladim ponuditi, da bomo pri njih ohranjali motiv. Kajti v nasprotnem primeru lahko pride do tega, da bodo imele posamezne enote generacijske luknje, ki jih zlepa ne bomo mogli zapolniti. Na splošno pa se ni treba bati za prihodnost gasilstva.

Je reševanje mačk iz krošenj dreves mit iz filmov ali resnično prihaja tudi do tovrstnih pozivov?

Tudi take pozive dobimo. O mački, ki sama ne zna z drevesa, imam sicer svoje mnenje. Če pa ujamemo papagaja, ki je starejši gospe pobegnil na drevo, smo spet naredili neko dobro delo. Menim pa – in upam, da bom to dosegel! – da bi bilo treba posredovanje, ki je plod namernih dejanj ali hude malomarnosti, ljudem tudi zaračunati.

Intervju gasilci