Tereza Novak

»Ko smo dobili prve informacije o stiskah migrantskih delavcev, sta sodelavca Marina Uzelac in Franci Zlatar predlagala, da posredujemo. Takoj smo se povezali s ključnimi akterji, posebno s sindikati, mobilizirali prostovoljce, ki so z migranti delali že doslej, in šli na teren. Najprej smo obiskali samski dom v Mostah, da smo videli, kaj ljudje najbolj potrebujejo. Kmalu nato smo se odločili za sodelovanje s sindikati in za oblikovanje projekta, v sklopu katerega odpuščenim migrantskim delavcem zagotavljamo tudi pravno in zdravniško pomoč.«

Res je. Njihove izkušnje so neprecenljive, saj tako lažje pomagajo ljudem s podobno usodo. Zgodbe, ki sem jih tudi sama spoznala na terenu, so res tragične. Ljudje so delali tudi po 12 ur na dan in na koncu niso za svoje delo dobili niti centa, saj so šla njihova podjetja v stečaj. Doma pa imajo družine, za katere ne morejo več skrbeti.

Prvi pogovor z ogroženo osebo je namenjen razjasnitvi problema. Potem se po potrebi povežemo z različnimi organizacijami in ustanovami ter skupaj z njimi rešujemo primer. Prvi pogovor opravi zaposlena svetovalka, kasneje pa ga bodisi v celoti ali pa deloma preda v reševanje prostovoljcu ali več prostovoljcem, zagovornikom.

Hrano, oblačila in nekaj denarja. Povezali smo jih z organizacijami, ki bi jim lahko v tedanji stiski pomagale, tudi z ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Najprej smo delali v Ljubljani, potem ko je projekt že dobil finančno podporo, pa drugod po državi. Okrepili smo mrežo in se povezali tudi z drugimi potencialnimi delodajalci.

Zgodbe so bile ne samo tragične, temveč tudi zelo kompleksne. Naj omenim zgodbo bosanskega delavca. Med asfaltiranjem ljubljanske obvoznice je pri 32 stopinjah Celzija doživel možgansko kap in bil operiran. Njegov delodajalec poškodbe pri delu sploh ni prijavil, saj ni bilo zdrsa kamiona oziroma ni nastala drugačna materialna škoda. Ko je moški dobil odpoved, so mu nezakonito prekinili tudi bolniško, čeprav mu pripada, vse dokler za to obstajajo upravičeni razlogi. Zdravljenje so mu nato zagotovili v ambulanti za osebe brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, ki je pomagala tudi pri urgentnem reševanju prošnje za podaljšanje bivanja v Sloveniji na uradu za tujce in pri prošnji zavodu za zdravstveno zavarovanje, kjer naj bi invalidska komisija delavca obravnavala. Na oddelku za tujce smo med poizvedovanjem o poteku postopka za podaljšanje dovoljenja za bivanje naleteli na uradnico, ki je dajala zavajajoče izjave, na vprašanje, kdaj bo moški dobil odgovor po pošti, pa nam je grobo zabrusila: »Bo, ko bo.« Zavrnila je zahtevek za denarno nadomestilo, ki ga sicer priznava ZZRS in zahtevek za odpravnino ter kljub vlogi ambulante zahtevala plačilo komercialnega zdravstvenega zavarovanja za turiste, povrh vsega pa se je spustila še v tolmačenje zdravniškega mnenja glede zdravstvenega stanja in potreb bolnega delavca. Zato smo zagotovili pisno mnenje nevrokirurga, ki ga je operiral. Po vrsti zapletov smo nato vse pridobljene dokumente odnesli na upravno enoto in delavec je dobil za eno leto podaljšani vizum za bivanje. Brez zagovornikov tega delavec sam ne bi mogel rešiti, saj smo iz ustanov dobivali samo uradne odgovore, problem pa se je iz koraka v korak vse bolj zapletal. Zahvala gre gotovo vztrajnosti mojih sodelavcev.

Moški je bil še naprej brez denarja, prav tako je brez rednih dohodkov njegova družina. Denarna sredstva, ki jih sicer zagotavlja zavod za zaposlovanje, so namreč do podpisa sporazuma Slovenije z Bosno zamrznjena. Karitas je nato zagotovil plačilo enomesečne najemnine sobe v delavskem domu. Ker si moški ne more kuhati, smo se z Gostilno dela dogovorili, da mu pripravljajo hrano, obroke pa mu vozi oseba, ki sodeluje s centrom za zaposlitveno rehabilitacijo Centerkontura.

Težko rečemo natančno, verjetno nekaj tisoč, največ ogroženih je iz propadlih gradbenih velikanov, kot so Vegrad, SCT, Primorje.

Oblikovali smo zloženko s ključnimi informacijami, ki jih potrebujejo delavci migranti, predvsem pa s kontakti organizacij, na katere se lahko obrnejo v primeru izkoriščanja. Ravno ustrezna informiranost je izjemnega pomena. Na to, da ljudje ne vedo, kaj naj naredijo za lastno zaščito, so nas opozorili tudi sindikati in hitro smo se odzvali tako s povezovanjem različnih organizacij in ustanov kot tudi z vzpostavitvijo mreže zagovornikov, prostovoljcev. Tukaj smo našli sinergijo. Ljudje torej lahko sami poiščejo informacije, kako se ubraniti, da jih delodajalec ne bo izkoriščal, na kaj morajo biti pozorni pri sklepanju dogovorov, kje dobiti ključne pravne nasvete in podobno.

Sedaj zagotovo. Pred leti je izkoriščanje teh delavcev in množično propadanje podjetij udarilo kot strela z neba. Sedaj lahko učinkovito ponudimo delavcem migrantom informacije, kako ravnati v primeru izkoriščanja in kršitev njihovih pravic. Zavedati pa se je treba, da imamo omejena denarna sredstva, vendar upam, da nam bo nagrada ERSTE Fundacije omogočila še intenzivnejše delo na terenu.

V te dejavnosti se je od leta 2010, ko smo z njimi začeli, pa do danes vključevalo okoli sto prostovoljcev. Projekti, ki jih opravljamo, so zelo kompleksni in zaradi tega brez prostovoljcev res ne gre. Delujemo namreč na tak način, da želimo čim več ljudi informirati o tem, kaj se dogaja in jih ozavestiti, da pomagajo. Sicer pa z nami še pri drugih projektih sodeluje 336 prostovoljcev.

Res je. Spoznali smo namreč, da bi bilo še najbolje vzpostaviti tako imenovano malo šolo integracije, kar pomeni, da bi ti ljudje spoznali osnovne stvari, ki bi jim pomagale, da se v slovenskem družbenem prostoru lažje znajdejo. Tako bi jih opolnomočili v komunikaciji z ustanovami, ki jih potrebujejo. Pri tem delamo in iščemo prostovoljce, ki bi bili pripravljeni prevzeti te naloge. Migranti bodo lahko spoznali ključne urade, temeljne naloge, ki jih morajo narediti na primer za odprtje bančnega računa, kje poiskati zdravstveno pomoč in podobno. Prostovoljec bo torej v tako imenovani mali šoli prevzel migranta in ga v določenem času tudi usposobil za čim bolj samostojno življenje v novem družbenem okolju. S tem bomo dosegli tudi, da bodo prej sposobni biti samostojni in sposobni pomagati drugim, ki prav tako potrebujejo pomoč pri vključevanju v družbo.

Viri se krčijo, še posebno državni proračun in občinska sredstva, medtem ko je dela vedno več, saj se skušamo čim bolje odzivati na potrebe različnih skupin, kot so na primer tudi migrantski delavci. Vse več je ljudi, ki potrebujejo pomoč, tudi takih, ki sicer imajo službo, pa tako nizke plače, da jim ne zadoščajo za življenje. Nekaj denarja dobimo tudi s prodajo svojih storitev in izdelkov na trgu, kar bomo morali v prihodnje še okrepiti, saj hočemo čim več denarja usmeriti v izvajanje svojih socialnih programov.

Zelo sem ponosna na Slovensko filantropijo in verjetno sem prvič zares začutila, da nekdo ceni delo nevladnih organizacij. Predstavili so namreč vseh 35 finalistov in se nam vsakemu posebej zahvalili. Tega sicer nismo vajeni. Spoznala sem veliko organizacij iz jugovzhodne Evrope, ki delajo izjemne projekte, in v prihodnje bomo zagotovo sodelovali.