Kot je danes na ljubljanskih Žalah spomnil Stres, je Vovk preganjanje duhovnikov v povojni Jugoslaviji doživljal z osebno prizadetostjo, povrh pa je bil sam predmet najrazličnejših trpinčenj, ki so vrhunec dosegli 20. januarja 1952, ko so ga na železniški postaji v Novem mestu polili z bencinom in ožgali.
Vsako leto zaradi vere umre na tisoče kristjanov
S tega sveta se je poslovil razmeroma mlad pri 63. letih življenja in zgodnja smrt je vsekakor tudi posledica duševnega in telesnega trpljenja, ki mu ga je nalagala pastirska služba, je dejal.
V nadaljevanju se je Stres dotaknil preganjanja kristjanov tudi danes. »Vsako leto zaradi vere umre več deset tisoč kristjanov,« je dejal in dodal, da se to dogaja predvsem v deželah, kjer ne poznajo spoštovanja človekovih pravic.
Porast kristjanofobije
Poudaril je, da tudi v Evropi, ki je domovina sodobne ideje človekovih pravic, med katerimi ima verska svoboda središčno mesto, v zadnjih letih »opažamo močan porast kristjanofobije«.
»Četudi danes na veliko govorimo o človekovih pravicah, to še nikakor ni jamstvo, da jih res spoštujemo. Če jih bi, ne bi bilo pri nas toliko sovražnega govora in širjenja neresnic na račun katoličanov in Cerkve,« je prepričan Stres.
Oblast ne sme dajati potuhe
Opozoril je, da se bo vedno dogajalo, da se bodo nekateri »ljudje spozabili in da bodo šli v svojih izrazih čez mejo, ki so v demokratični in strpni družbi postavljene sovražnemu govoru«. Če kdaj do tega pride, to po njegovih besedah ni najbolj zaskrbljujoče.
Po njegovem mnenju je zaskrbljujoče, če oblastne ustanove in javno mnenje takim spodrsljajem dajejo potuho ali celo javno podporo. »To se dogaja tudi pri nas in mirno lahko rečemo, da so to usedline tistega stanja duha v slovenski družbi, katerega ena od najbolj vidnih žrtev je bil božji služabnik nadškof Anton Vovk,« je še dejal Stres.
Vovk se je rodil v isti hiši kot Prešeren
Anton Vovk se je rodil v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot 100 let prej pesnik France Prešeren. Kot kaplan je služboval v Metliki in v Tržiču, kjer je leta 1928 postal župnik. Leta 1940 je bil imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega kanonika. Od začetka okupacije je pomagal duhovnikom beguncem. Kot generalni vikar je junija 1945 prevzel vodstvo ljubljanske nadškofije. Po smrti škofa Rožmana je bil imenovan za ljubljanskega škofa, leta 1961 pa za nadškofa.
Komunistična oblast ga je psihično in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo, s čimer je nadškof Vovk dobil naziv Božji služabnik.
