Izguba nacionalne suverenosti

Nadzorovana narava

Evropska naravovarstvena mreža Natura 2000 je skupni projekt vseh Evropejcev. Tudi drugi evropski narodi (države) so se odpovedali suverenosti nad deli svojih nacionalnih ozemelj. Toda države, ki jih imamo za vzor razvitih demokratičnih družb, so v naravovarstveno mrežo Natura 2000 prenesle razumno manjše deleže nacionalnih ozemelj, od 5,4 do 14,5 odstotka (Velika Britanija 5,4 odstotka, Nizozemska 7,8, Danska 8, Francija 8,5, Nemčija 9,3, Avstrija 10,7, Švedska 14, Italija 14,3, Finska 14,5 odstotka). Ali to pomeni, da so prebivalci teh držav naravovarstveno manj ozaveščeni? Vsekakor ne. V teh državah je stopnja okoljske in naravovarstvene zavesti visoka. Tudi sicer je zavzemanje za varstvo narave ena najbolj prepoznavnih značilnosti ekonomsko bolj razvitih družb.

Kaj se je posebnega primerilo Sloveniji? Ali je velik obseg območij Slovenije v Naturi 2000 le eden od zunanjih znakov anomalij političnega sistema, ki se razkrivajo v zadnjih letih? Lahko bi rekli, da to ne more biti res, ker smo se za prostorsko tako obsežna območja Nature 2000 odločili zaradi prave etične drže. Toda to ne spremeni dejstva, da imamo »zanko okrog vratu«. V resnici je problem v strokovno neustreznem pristopu k odločanju o območjih Nature 2000. In to ni samo naš, slovenski problem. To je problem Evrope.

Določanje območij Nature 2000 je po svoji naravi dejavnost urejanja prostora. Urejanje prostora pa je mogoče ustrezno izvajati samo kot interdisciplinarno snovanje različnih prostorskih ureditev. V sodobnem prostorskem načrtovanju si prizadevajo, da k odločanju o prostorskih ureditvah pritegnejo vse državljane, ki jih načrtovanje prostora kakorkoli zadeva. V Sloveniji je že pred pristopom k Evropski uniji obstajala zavest o nujnosti interdisciplinarnega in za javnost odprtega prostorskega načrtovanja. Obstajala so tudi prizadevanja, da se tako prostorsko načrtovanje uresniči. Hkrati je obstajala tudi dobro uveljavljena in delujoča služba za varstvo narave, ki je pripravila bogat inventar naravnih kakovosti Slovenije, dobro dokumentiran, dostopen prostorskim načrtovalcem in javnosti. Kaj se je torej primerilo po pristopu Slovenije k vseevropski mreži Natura 2000?

Najprej, spremenila so se merila za določanje naravnih kakovosti v prostoru. Namesto posameznih naravnih posebnosti, vrednot, se varujejo posamezni habitatni tipi, značilna življenjska okolja izbranih živalskih in rastlinskih vrst. Toda s to spremembo je postalo problematično samo varstveno orodje – prostorski rezervat. To varstveno orodje je sicer prvo, najstarejše prostorsko varstveno orodje. Pisci učbenikov o varstvu okolja navajajo lovne rezervate v antični Perziji kot prve naravovarstvene rezervate v zgodovini. Vladarji so jih zapovedali, ker je vse bolj številno prebivalstvo širilo pašne površine v naravno ohranjena območja in omejevalo življenjski prostor lovni divjadi. Lov pa je bil vedno privilegij vladarjev, ki si ga niso dovolili vzeti, pa čeprav so pri tem omejevali preživitvene možnosti lastnih podanikov.

Neposrednih vzorov za to, da so na zahodu konec 19. stoletja vzniknile zamisli o večjih prostorskih rezervatih, je bilo veliko predvsem v vzhodnoazijskih kulturah. Te so razvile poseben duhovni odnos do narave. Znamenito Rumeno goro na Kitajskem so pričeli urejati kot velik vrt z dostopnimi potmi in brezštevilnimi stopnicami, templji, razgledišči in podobnim že v 8. stoletju. Prvi velik naravovarstveni rezervat sodobnega časa, Yellowstonski narodni park, so osnovali v Združenih državah Amerike leta 1872. Tudi tu je bila v izhodišču zamisel vrta – nadzorovane narave. Vrt simbolizira mitološki raj: ograjen prostor s »krotko naravo«, v katerem je človeku lepo in kjer je varen pred nepreglednostjo in kaotičnostjo naravne samoraslosti – nepredvidljivostjo divjine. V ustanovnem aktu parka je poudarjen namen zavarovanja povodja reke Yellowstone kot »javnega parka ali območja razvedrila v korist in v užitek ljudem«. Park naj bi ljudem omogočil občudovanje naravnih nenavadnosti in uživanje ob pogledu na lepote narave. Narava je v takem parku objekt varstva – varujemo jo za ljudi, zato da jim omogočamo uživanje njenih lepot. Narave ne varujemo zaradi nje same.

Pomanjkanje prostora

Orodje, ki ga v primeru Nature 2000 uporabljamo, to je neposredno zavarovanje prostora v obliki rezervata, nosi s sabo značaj prvih zavarovanih območij – območij, zavarovanih po meri človeka. Strokovni premislek prav tu odkrije paradoks Nature 2000, ko poskušamo s tem orodjem zavarovati koristi narave. Kaj naj zavarujemo? Kaj koristi naravi? Koliko narave naj zavarujemo? Vso? Seveda vse ne moremo zavarovati. Toda koliko manj? Ker na ta vprašanja ne znamo racionalno odgovoriti, nikoli ne bomo mogli biti zares prepričani, da smo za varovanje narave naredili dovolj. Toda tudi če merila nekako ukrojimo po »meri narave«, je zamejevanje prostora tipično človekov pristop k doživljanju in urejanju prostora. Vedno pomeni teritorializacijo interesov in »prilastitev« delov prostora s strani posameznih normativnih principov, ki se oblikujejo v družbi. Ne nazadnje je podobno kot »vrt v divjini« tudi »varstvo ogroženih vrst« eden takih normativnih principov, ki je ob široki družbeni podpori postal »institucija«. Toda ne glede na široko družbeno podporo in ne glede na njegovo institucionalizacijo je še vedno le specifičen družbeni interes. Ni aksiom – ni temeljna resnica ali načelo, ki ne potrebuje dokazov.

Negotovosti pri zamejevanju varovanih območij najbolj neposredno odkrivajo težnje k njihovemu širjenju, tudi k prostorskemu širjenju varstvene mreže Natura 2000. V izhodišču naj bi za varstvo ogroženih vrst v Evropi zadoščalo zavarovanje do 5 odstotkov državnega ozemlja držav članic. V 4. členu »habitatne direktive«, ki je ob »ptičji direktivi« zakonska podlaga za Naturo 2000, so namreč evropski zakonodajalci zapisali: »Države članice, katerih območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi in prednostnimi vrstami obsegajo več kot 5 odstotkov njihovega nacionalnega ozemlja, lahko v soglasju s komisijo zahtevajo, da se merila … prožneje uporabljajo.«

Nobena od članic ni ostala pri tem predpisanem najmanjšem obsegu zavarovanih habitatov. Toda širjenje njihovega obsega, ki mu lahko sledimo na Evrostatu, pravzaprav dokazuje, da varstveno orodje ne ustreza reševanju osnovnega varstvenega problema. Očitno s tem orodjem ne moremo zadovoljivo urediti sožitja med ljudmi in naravo. Nezadovoljstvo z obsegom varstva neprestano sili k obsežnejšemu varstvu, k širjenju rezervatov. Toda obseg razpoložljivega prostora je ključen za harmonično življenje neke skupnosti v prostoru. Ko varovanje preveč omeji prostorske možnosti neke družbene skupnosti, prostora ni več mogoče kakovostno urejati, da ne omenjamo drugih anomalij, ki jih, podobno kot omejen dostop do drugih virov, povzroči pomanjkanje prostora. Kot kaže zgoraj predstavljena statistika, je obseg razumne omejitve prostora za evropske države približno 10 odstotkov državnega ozemlja.

Vzemimo za primer občino Ig. Ta občina ima relativno največji obseg območij Nature 2000 v državi. Občina tako rekoč nima nepozidanega prostora, ki bi bil zunaj Nature 2000 in bi bil hkrati ustrezen za različne razvojne potrebe občine.

Pravica do »dobre volje«

Kako se rešujejo take zagate? S pogajanji z uslužbenci institucij, ki skrbijo za uresničevanje varstvene norme, z »odpustki«, kot je pravico do »dobre volje« pri mehčanju omejitev nekoč imenoval neki državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor, in z omilitvenimi ukrepi. Pri slednjih se je težko znebiti vtisa, da je njihov namen predvsem finančno obremenjevanje investitorja, kar naj bi ga destimuliralo pri poseganju v okolje. Z vidika racionalnega gospodarjenja s prostorom je to čisti nesmisel. V tej zvezi lahko omenimo primer obvoznice v Škofljici, o katerem se je veliko pisalo. Taka »pogajanja« pomenijo tudi zanikanje osnovnih načel prostorskega načrtovanja, kakršno se je oblikovalo v razvitih družbah od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej.

Šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila ob vseh različnih družbenih vrenjih tudi leta iskanja rešitev za sožitje med vse bolj potratno potrošniško družbo in naravo. Eno od orodij za urejanje tega sožitja iz tistega časa je bila presoja vplivov na okolje. Vsaj njen duhovni oče, če že ne njen dejanski »izumitelj«, za kar se je sicer sam imenoval na enem od predavanj na ljubljanski biotehniški fakulteti, je bil škotsko-ameriški krajinski arhitekt in regionalni planer Ian McHarg. V šestdesetih letih je bil tudi med najbolj vplivnimi okoljevarstveniki v ZDA. Presoje vplivov na okolje je ameriški kongres uzakonil leta 1970. Zamišljene so bile kot oblika dokazovanja okoljske sprejemljivosti vsake od razvojnih pobud, pri katerih je bila finančno vpletena zvezna oblast. Presoja vplivov na okolje je prinesla pomembno novost v varstveno premišljanje. Namesto »varstvene absolutnosti« zavarovanih območij je presoja vplivov na okolje uveljavila »relativnost varstva«, hkrati pa njegovo prostorsko celovitost.

S presojo vplivov na okolje narave ne varujemo neposredno, temveč posredno z izborom najbolj varstvene alternative neke razvojne namere. Vsako človekovo potrebo lahko zadovoljimo na različne načine. Za neki poseg v okolje vedno obstajajo alternative. Med njimi so za okolje manj, pa tudi bolj sprejemljive. Za uresničitev neke namere v prostoru smo skladno z etiko spoštovanja narave dolžni izbrati okolju bolj prijazno alternativo. Naj dodamo, da je prvo presojo vplivov na okolje na Slovenskem (kolikor je danes znano) že leta 1972 pripravil republiški Zavod za spomeniško varstvo za Ljubljanski urbanistični zavod. S pomočjo okoljevarstvenih meril so izbirali najbolj sprejemljivo lokacijo za rafinerijo nafte v okolici Ljubljane. Rafinerije niso zgradili. Prav je, da v zvezi s to presojo vplivov na okolje, ki je bila ena prvih tudi na evropskih tleh, omenimo izdelovalce presoje: Staneta Peterlina, ki je takrat vodil slovensko službo za varstvo narave, žal prezgodaj umrlega Frančka Vardjana in Janeza Gregorija.

V sedemdesetih letih so v Sloveniji kot plod sodelovanja D. Ogrina z oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete s Harvardovo univerzo v ZDA začeli pripravljati modele ranljivosti prostora. Prvič so bili izvedeni v okviru presoj alternativnih tras slovenskega avtocestnega križa (gorenjska avtocesta 1977, avtocestni obroč okrog Ljubljane 1978), kakor tudi za nekatere posamezne občine (Nova Gorica–Goriška brda 1975, Velenje 1980, obalne občine). Z modeli ranljivosti so želeli opozoriti načrtovalce na možne vplive, ki jih načrtovani posegi v prostor lahko imajo na naravo in okolje. Tako se že pri načrtovanju posegov lahko izognemo zemljiščem, na katerih bi zaradi novih posegov nastala okoljska škoda.

Z modeli ranljivosti torej usmerjamo načrtovalce prostora. Pri tem je pomembno, da presojamo vsa zemljišča, ne samo tista, ki smo jih vnaprej zavarovali. Toda obseg ali intenziteta varstva nista v naprej določena. Strogost varstva se določa z uskladitvijo razvojnih in varstvenih zahtev. Za nove dejavnosti v prostoru »žrtvujemo« zemljišča, ki jih je s stališča varstvenih zahtev najmanj škoda. Toda ta zemljišča morajo še vedno ustrezati tudi zahtevam izvedljivosti in gospodarnosti načrtovanih dejavnosti ali posegov. Če v prostoru nekaj moramo zgraditi, potem s pomočjo modelov ranljivosti zagotovimo, da bodo varstvene zahteve upoštevane v največji možni meri. V Sloveniji je analize ranljivosti vpeljal zakon o urejanju prostora leta 1984 kot del postopka priprave prostorskih načrtov.

Zavodi za urbanizem so izgubili svojo pravo vlogo

Žal je razvoj slovenskega prostorskega načrtovanja privedel do tega, da dokazovanje ustreznosti odločitev o rabi prostora in vključevanje javnosti v pripravo prostorskih načrtov nista bila več pomembna. Odločilno vlogo pri oblikovanju prostorskih načrtov so dobili posamezni sektorji. Analize ranljivosti so postale nepomembne. Iz zakonodaje, ki je nasledila tisto iz leta 1984, so analize ranljivosti črtali. Prevladal je pristop k načrtovanju prostora, ki ga teorija prostorskega načrtovanja imenuje institucionalen in ki se kaže kot sektorsko »rezerviranje« prostora in sektorski nadzor nad tem, kako se »rezervacije« prostora spoštujejo. Varstvo s prostorskimi rezervati se je uveljavilo kot oblika varovanja domala vseh prostorskih kakovosti. Na ta način poleg narave varujemo še kmetijska zemljišča, talne in površinske vode, gozdove s celo paleto njihovih funkcij, kulturno dediščino in kulturno krajino. Ko take opredelitve, podobno kot v prikazanem primeru občine Ig, prekrijejo območja, ki bi jih sicer urejali po poti iskanja najboljših rešitev, je premišljeno urejanje prostora komaj še mogoče. Prostorsko načrtovanje tako rekoč ni več potrebno. In to se je v veliki meri zgodilo v Sloveniji. Zavodi za urbanizem, kolikor jih je še ostalo, so izgubili svojo pravo vlogo.

Naj sklenemo še z enim pogledom na Naturo 2000 na Slovenskem. Konflikti v zvezi z Naturo 2000 nastajajo predvsem zaradi razlik v ravneh, s katerih gledamo na problem urejanja prostora in tudi izgubljanja biotske raznolikosti: lokalne, širše državne, evropske in globalne. Lokalna raven običajno ni posebno senzibilna za globalne probleme. Izgubljanje biotske raznolikosti pa je globalni problem. Toda lokalne skupnosti z odprtimi rokami sprejmejo nove razvojne pobude, tudi take, ki so povezane z ohranjanjem biotske raznovrstnosti. Ureditev Koščeve učne poti in opazovalnice ptic v Iškem morostu ob Iščici (v občini Ig) je lep primer vključevanja lokalne skupnosti in njenega sodelovanja pri prizadevanju za reševanje globalnega varstvenega problema. Toda tak objekt ne more biti kompenzacija za omejitve, ki jih neki lokalni skupnosti nalaga varstvena mreža Natura 2000. To bi bilo v resnici neetično trgovanje z varstvenimi in razvojnimi nujnostmi, podobno kot pomenijo neetično »trgovanje« tudi že omenjeni omilitveni ukrepi.

S stališča Evropske unije, to je kot rešitev globalnega problema varstva biotske raznolikosti, bi lahko bila zelo všečna zamisel, da tudi Evropa vzpostavi večje območje prvobitne narave, recimo neke vrste »evropsko Amazonijo«. Za kaj takega se kar sam po sebi ponuja Balkanski polotok, še zlasti sedaj, ko Hrvaška prinaša v mrežo Natura 2000 kar 47 odstotkov svojega kopnega ozemlja*, in se bo nekaj takega morda ponovilo ob vstopu Bosne in Hercegovine, pa še Srbije, Kosova in Albanije v Evropsko unijo. S stališča ožje skupnosti, na primer male nacionalne države, kakršna je Slovenija, pa bi to lahko pomenilo resen problem za njeno normalno in celovito življenje, ne nazadnje celo za obstoj Slovencev kot nacije, kakor zelo se »evropsko območje divjine« lahko zdi všečna kulturna in nesebična drža Evrope in njen pravi civilizacijski prispevek h globalnemu varstvu narave.

Občina Ig je pravi model take zamisli in posledične odvisnosti lokalnih skupnosti od dobre volje nadrejenih uradnikov. Te dni (17. junija 2013) je občina Ig od Zavoda RS za varstvo narave prejela zahtevo, da mora ponovno izvesti presojo sprejemljivosti posegov v naravo, ker so »lokalni organi … dolžni upoštevati … spremenjena obstoječa območja Nature 2000«. Veljaven občinski prostorski načrt ni več veljaven in lokalni skupnosti ne preostane drugega, kot da naroči (in seveda plača) izdelavo presoje sprejemljivosti posegov v naravo. In to se bo zgodilo vsakokrat, ko bodo območja Nature 2000 razširjena. Širjenje pa je, kot smo pokazali, intrinzična značilnost varovanih območij.

* http://www.dzzp.hr/ekoloska-mreza/ekoloska-mreza-rh/ekoloska-mreza-rh-339.html