Avtonomija univerze, avtokracija rektorja in odgovornost države

ker ste v imenu države prav vi tisti, ki državljanom in državljankam odgovarjate za razmerje države do državne univerze in njen legitimni obstoj, na vas naslavljam ta poziv za ukrepanje v zvezi s problematiko, v katero je zašla Univerza na Primorskem, kjer so se uveljavile prakse, ki za univerzo niso le nezdrave, temveč neposredno vodijo v njeno uničenje. Z dopuščanjem teh praks na univerzi se obenem tudi država konsolidira kot nedemokratična in ne-pravna. Ko je v spornih okoliščinah rektor večkrat odstavil in odpustil nekdanjega direktorja Znanstveno-raziskovalnega središča, sem k reševanju avgusta lani pozivala vse poslanske skupine v državnem zboru. Vaš predhodnik, dr. Žiga Turk, ki sem ga o uničevalnih ukrepih zoper humanistiko ob rektorjevi samovoljni odstavitvi izvoljene dekanje Fakultete za humanistične študije in nezakonitem imenovanju farmakologa na mesto v.d. dekana (kot takšno ga je pripoznalo prvostopenjsko sodišče) obvestila že aprila lani, v zvezi s problematiko ni storil ničesar. Ravno zato, ker doslej nihče od pristojnih ni storil ničesar in ker doživljamo tudi medijsko blokado (Mladina, Sobotna priloga), za svarila glede pereče situacije sama plačujem z lastno glavo, podobno tudi moji kolegi. Danes je jasno, da je avtokracija rektorja, dr. Dragana Marušiča, kulminirala do točke, v kateri država mora ukrepati v skladu s svojo odgovornostjo.

Skozi modernost se je v meščanski družbi kot konstitutivna za univerzo vzpostavila njena avtonomija, kar določa tudi naša ustava. Avtonomija univerze pomeni, da se univerza ne uklanja nekim sebi zunanjim interesom in ciljem, na primer aktualnim političnim, gospodarskim ali katerim drugim ideološkim, tržnim ali utilitarnim ciljem.

Avtonomija univerze nadalje pomeni avtonomno odločanje univerzitetnega telesa. To ne pomeni odločanja ene, vrhovne osebe univerze, ki je univerza sama (kot je ob neki priložnosti dejal naš rektor: »univerza, to sem jaz«), temveč odločanje, ki izhaja iz akademske skupnosti prek sistemsko oblikovanih organov univerze in članic. Avtonomija univerze pomeni samostojno odločanje tega multitudnega telesa, ki se imenuje univerza in ki sestoji iz mnoštva celic in organov z vzpostavljeno organizacijo te konstitucije. Avtonomno odločanje univerze izhaja iz volje članic univerze, to je fakultet (in akademij) za posamezna področja ter raziskovalnih centrov, ki jih zastopajo njihovi vodje, senati kot najvišja strokovna telesa in upravni odbori kot upravna telesa. Znotraj članic strokovne in poslovodne odločitve izhajajo iz pristojnih sestavnih enot, kot so oddelki in inštituti, ki jih predstavljajo predstojniki, za strokovno in ekonomsko utemeljitev skrbijo tudi vodje raziskovalnih programov in projektov, ki sestavljajo strokovne skupine na osnovi referenc in delovnih kvalitet raziskovalcev v skladu s pridobljenimi sredstvi. Varovati avtonomijo univerze pomeni varovati avtonomijo strok in vseh pristojnih členov univerze.

Ne gre pozabiti, da je državna univerza utemeljena na demokraciji in pravnem redu. Čeprav je rektor formalno odgovorna oseba univerze (kot rektorja pojmuje pravo), je ta figura, ki je izvoljena (ne smemo pozabiti, da rektorja izvolijo člani in članice akademske skupnosti, kar pomeni, da položaj rektorja izhaja iz demokracije in avtonomije!), zgolj prva med enakimi, ki zastopa avtonomno voljo univerze, kot ta izhaja iz celotnega sistema njene notranje organizacije akademske skupnosti, ki zagotavlja strokovnost in demokratičnost odločanja. Zato je nedopustno, da rektor zlorablja svoj položaj in moč ter se na osnovi osebnih interesov in obračunavanja oziroma diskriminacije samovoljno odloča za vključevanje ali izločanje posameznih članic in članov akademske skupnosti. Vendar ravno to počne rektor UP, dr. Marušič, ki zaposli svojega prijatelja, dr. Gorazda Drevenška, in »s svoje univerze«, kot se izrazi, vrže tiste, ki se ne uklonimo njegovim pritiskom. Tako si na primer dovoli, da v nasprotju s predlogom članice (ki so ga oblikovali ter potrdili vodje projektov, predstojnik inštituta, znanstveni svet članice in direktor članice) in potrditvijo upravnega odbora univerze brez ekonomske ali strokovne utemeljitve, ki se od njega v takšnem primeru zahteva, zavrne sodelovanje z raziskovalko ter ob tem prostodušno navede diskriminatorni razlog, ki da je njena zahteva za sodno varstvo njenih pravic (sodišče prve stopnje je pripoznalo nezakonitost pogodbe, ki jo je pripravila UP), in nadaljnje sodelovanje z njo pogojuje z njenim odstopom od zahteve za sodno varstvo njenih pravic, ki jih on sam krši.

Prav tako brez utemeljitve rektor nekaj dni pred pričetkom študijskega leta preprosto ne podpiše pogodbe predstojniku oddelka, koordinatorju doktorskega programa, mentorju več doktorskim študentom, senatorju in predsedniku Akademskega zbora, ki je bil v potrjeni najavi predviden za izvajanje predmetov, s čimer prizadeti ne izgubi le zaposlitve, temveč tudi vse omenjene funkcije, kar močno prizadene oddelek in fakulteto. Pri naslednji predstojnici se zgodba ponavlja – po volji rektorja sredi leta prenehajo njene funkcije predstojnice, koordinatorke tretje stopnje, senatorke in mentorice petim doktorskim študentom, kar ponovno močno prizadene oddelek in fakulteto, ona pa pri tem ne bo prejela plačila za že opravljeno delo, kot bo tudi izgubila zdravstveno in socialno varstvo.

Na drugi strani je rektorjeva volja ta, da se mimo potrjene najave izvedbenega predmetnika in mimo predstojnice sredi leta na humanistiki zaposli farmakolog tako, da zasede mesto nekoga drugega in prejme pogodbo z bistveno večjim obsegom zaposlitve, kot je njegov dejanski angažma. Nadalje, v zadnjem letu smo bili priče več rektorjevim posegom v dva postopka volitev za dekana Fakultete za humanistične študije; prvi postopek je enostavno ukinil, v drugem postopku pa je pravila sredi postopka napisal na novo tako, da je dekanja postala njegova protežirana kandidatka. Za sodna obračunavanja s tistimi, ki smo se zatekli k sodnemu varstvu pravic, rektor iz blagajne državne univerze v imenu vseh nas, ki tvorimo to univerzo, drago plačuje zunanjega pravnega zastopnika, Velimirja Cugmasa, svojega prijatelja, ki na sodišču v imenu rektorja blati imena uglednih visokošolskih učiteljev in raziskovalcev, s katerimi bi se morala univerza ponašati – po podatkih komisije za preprečevanje korupcije je ta od UP v zadnjih letih za nekaj sodnih sporov prejel kar 134.740,86 evra.

Če na eni strani rektor ravna razsipno, je na drugi strani ob svojem nastopu na funkcijo rektorja humanistični fakulteti odrekel kar pol milijona evrov državnih sredstev za študijsko dejavnost, kar je za to članico in s tem za humanistiko na tej univerzi naravnost uničujoče, medtem ko se je na njegovi matični, naravoslovni fakulteti, delež teh sredstev odtlej povečal za približno enak znesek. In tako dalje. Dr. Marušič se vede, kot bi bila Univerza na Primorskem njegova last, a še dosti huje, kot če bi bila ta državna univerza njegovo zasebno podjetje, saj tudi za takšen subjekt veljajo pravni regulativi.

Če takšno ravnanje sprejmemo, potem pripoznajmo, da ta univerza ni avtonomna in njeno delovanje ne izhaja iz strokovnih, nepristranskih in legitimnih odločitev, temveč je na njej vzpostavljena avtokracija rektorja. V hipu se namreč izkaže, da so vsi organi univerze (razen rektorja) zgolj navidezni in tako odvečni ter dejansko velja: »univerza, to je rektor«. Spoštovani minister, do davkoplačevalcev bi bilo ob dopuščanju takšnega reda pravično, da se nemudoma ukinejo vsa javna sredstva takšnemu javnemu zavodu, ki to očitno ni. S takšno ureditvijo so zanikani celotna strukturiranost univerze in njena organiziranost, njeno poslanstvo v družbi, njena temeljna načelna, bistvo njene avtonomije in demokratična utemeljenost, kar vse pomeni njeno jedro – s tem je torej ukinjena sama univerza.

Na državi je, da zaščiti avtonomijo državne univerze. Avtonomija univerze ne more pomeniti ograd, znotraj katerih ima neomejeno samovoljno oblast en sam človek, ki so mu dovoljene likvidacije in trpinčenje nasprotnikov njegovi volji. Ne smemo pozabiti na dvoje. Prvič, prvo določilo rektorja je, da je on najvišji varuh zakonitosti na univerzi. Drugič, ustanoviteljica državne univerze je država, ki je tudi odgovorna za legitimno delovanje univerze. V primeru, da rektor zavestno krši svoje osnovno poslanstvo, ki je varovanje zakonitosti ter načel demokracije, avtonomije in človekovih pravic kot temeljnih načel univerze, zaradi zrušitve reda in razširjenega občutka ogroženosti med zaposlenimi ne moremo pričakovati notranje razrešitve problema. Če je država odgovorna za legitimno delovanje univerze in se to z zavestjo odgovorne osebe univerze ne izvršuje, potem naj država svojo odgovornost do univerze zares prevzame in rektor svojo odgovornost za storjena dejanja tudi nosi. Če država te dolžnosti ne izpolni, potem kot legitimno priznava izvrševanje takšnega reda, ki naj mu v Evropi enaindvajsetega stoletja ne bi bilo prostora. V kolikor kot pristojni minister dopuščate takšen sistem, odgovornost prevzemate nase. V kolikor državljani in državljanke odobravamo takšen red, tedaj očitno nismo sposobni vzpostaviti takšne spodobne sodobne države, ki bo skrbela za zakonitost in varovala temeljna načela sodobne družbe. S tem izrekamo, da svoje države ne znamo duhu primerno upravljati. Pri tem ne smemo pozabiti, da je kot slab gospodar kmet primoran postati tlačan drugemu gospodarju. Kot upravljavsko nesposobni se postavljamo v podrejen položaj v zunanjih razmerjih in tako tudi kot država izgubljamo svojo avtonomijo.