V resnici si težko zamislim politika, ki v taki ali podobni situaciji ne bi vsaj poskusil izraziti svojega ogorčenja. Gre za sijajno priložnost. Reakcija je naravna za vsakogar, ki se predstavlja kot politik suverene države. Ravnati drugače bi bilo nespametno.
Hkrati je zaradi posebnosti evropske politike povsem mogoče, da v evropskem parlamentu ali komisiji niso vedeli, kar vedo zaposleni v francoskih in nemških tajnih agencijah. V resnici ne gre niti za šokantno razkritje niti za presenetljive reakcije. Za zdaj se vse odvija po precej predvidljivem vzorcu akcij in reakcij, tudi na ravni odnosov med državami.
Zdi se, da obstaja precejšnja simbioza med varnostnimi službami. Česar ne smejo poslušati Američani v ZDA, lahko Britanci ali Nemci in obratno.Varnostne službe obstajajo s tem namenom. Da vohunijo. To nas ne more presenetiti. Različne agencije sodelujejo pri različnih programih. Sodelovanje Amerike z Veliko Britanijo je veliko tesnejše kot s Francijo. Očitni pa so tudi poskusi varnostnih služb, da vohunijo za člani evropske komisije. Hkrati evropska komisija nima lastne vohunske organizacije, in tu ni reciprocitete.
Bolj bi nas moralo skrbeti, če evropski politiki sploh ne bi ponudili predstave ogorčenja, ki jo igrajo. Kajti tedaj bi se zdelo, da Evropa res ni kaj več kot zadnji del dvorišča neoameriškega imperija, kjer nikogar ne moti, če se mu prisluškuje. Veliki, mastni naslovi ogorčenja v vodilnih evropskih medijih so dober znak. Vsaj politiki še niso postali tako cinični kot volilci.
Razkritje početja NSA je najprej ponudilo podatke, kako je državna tajna služba pridobivala informacije od Facebooka, Googla... Kakšno je razmerje moči pri upravljanju z informacijami na internetu med privatnimi akterji in javnimi institucijami?Vektorji, ki označujejo tok informacij, kažejo, da so države še vedno mnogo močnejše od podjetij. Podjetja morajo sodelovati z državnimi službami. Nimajo izbire.
Odprto vprašanje je, kdo je tehnološko bolje usposobljen za zbiranje podatkov na čipih. Ker gre tu za posel privatnih podjetij, zna biti, da so vsaj enakovredna, če ne celo v prednosti pred zmogljivostjo NSA. A zaradi zakonskih dolžnosti so prisiljena sodelovati. Velik del tega sodelovanja je popolnoma legalen, tako je bilo že pred 11. septembrom 2001 in zakonodajo, ki je v imenu varnosti močno posegla v pravico do zasebnosti.
Da se policija ali varnostna služba obrne na podjetje, ki zagotavlja komunikacijske storitve, in zahteva podatke o enem od uporabnikov, ni nič novega. To in pa prisluškovanje obstajata, vse odkar obstajajo telefoni. Spreminjajo se le zakonske zahteve in sodni postopki, da se to doseže in te podatke pridobi. Vse manj so jasni. Deloma je bila prejšnja formalnost posledica drugačnih tehnologij. Danes tehnologije favorizirajo samodejno zbiranje podatkov, zato formalne zahteve in skrbi glede zasebnosti niso več v toliko ospredju. Hkrati je novo to, da se zbira vse, ves čas, povezave pa nato išče za nazaj.
Pišete, da je potrebna jasna regulacija in debata o nadzoru nad pridobivanjem informacij. Za močan regulatorni sistem je potrebna močna država. A hkrati opozarjate, da tehnološka orodja, ki se predstavljajo kot zaveznik svobode in posameznikov, države zlahka izrabijo proti njim, za zatrtje svobode. Kako najti ravnotežje?Ne gre nujno za paradoks. Želimo si pametno in bolj odgovorno javno oblast ter jasno pravno strukturo. Treba je zagotoviti nadzor na več stopnjah, tako sodni kot politični. To ni nič novega. Pred tem izzivom je človeška civilizacija v preteklosti že bila.
Potrebovali bi denimo več stopenj sodišč, ki bi odločala in delovala javno. Tega nimamo. O sodišču, ki naj bi nadzorovalo NSA, vemo le, da obstaja. Ne vemo, po kakšnih načelih deluje, odločitve niso podvržene pravnim analizam niti niso del javne politične debate, ne vemo, kdo presoja. Njihove odločitve posegajo v ustavne svoboščine, a ne vemo, ali so dovolili ravnanja, ki so potencialno protipravna in protiustavna. Korak v pravo smer bi bil že, če bi s teh odločitev umaknili oznako tajnosti in dovolili njihov javni pregled.
Problematično je, da ni odgovornosti pred javnostjo in nadzora nad njihovim delom. Predsednik Barack Obama in ljudje, ki branijo tajni program vohunjenja NSA, pravijo, da je sodišče odgovorno kongresu in da imajo kongresniki vpogled v njegovo delovanje. A kongresniki opozarjajo, da ne dobijo dovolj podatkov in da včasih poročil, ki jih dobijo, ne razumejo.
Če bi te aktivnosti umaknili izpod plašča tajnosti, bi bil to korak v pravo smer.
Obama je veliko govoril o transparentnosti. Živimo v dobi, ko se zdi, da nam je na voljo nepregledna množica informacij, ni pa jasno, ali tistih, ki so najrelevantnejše. Nezaupanje ljudi v javne institucije raste povsod po svetu. Kako se ti dejavniki prepletejo?Nezaupanje je normalna in pričakovana reakcija. Govorica Obame in drugih politikov se ne ujema z resničnostjo. Obama rad omenja transparentnost, a o njej ne govori, ko pride do programov NSA. Pravi, da bo vesel javne debate. A to bo debata, v kateri bo on imel podatke, ki jih bo po koščkih ponujal javnosti. To ni debata.
Vdor tehnološke govorice v politiko in v mnoga področja javnega življenja je omogočil redukcijo številnih uporabnih ciljev in vrednot na izključno tehnološko dimenzijo. Lep primer sta transparentnost ali javnost dela vlad. Ideal javnosti dela vlad se je redefiniral v nekaj zelo strogih tehničnih kriterijev. Ali so denimo vladni dokumenti predstavljeni v javno dostopnih formatih? Ti formati olajšajo delo nekaterih podjetij, da uporabijo te podatke in dokumente za razvoj novih aplikacij. Na novo so oblikovali pomen javnosti. Šteje le pretočnost podatkov z enega serverja na drugega. To je lahko ena od pomembnih dimenzij javnosti dela vlade, a nima nobene zveze s transparentnostjo, politično močjo ali odgovornostjo politikov. Vlade lahko ponudijo državljanom zelo veliko zelo nepomembnih podatkov, ki nimajo zveze s prenosom politične moči, ki ostaja znotraj vlade.
David Cameron v Veliki Britaniji se predstavlja kot največji zagovornik transparentnosti. Hkrati razmišlja, kako bi lahko zaračunal ljudem vložitev zahtevka za dostop do informacij javnega značaja. Radovedni ljudje, ki hočejo resnične informacije, mu niso všeč, ker zapletejo delo vlade. Mnogo lažje je imeti velike debate o prihodnosti javnega dela vlade z vidika tehnoloških meril kot pa resnično dovoliti javnosti vpogled v subverzivne prakse oblasti.
Pri praznem zatrjevanju o predanosti javnemu delovanju vlad, ne da bi odprli vrata za kakršnokoli resno politično soodločanje javnosti ali utrditev transparentnosti in politične odgovornosti, smo dosegli nove rekorde. Obamova administracija je zelo strateško in pametno uporabljala tehnološko govorico in kot velike uspehe predstavljala le majhne dejanske izboljšave. Sodila je več ljudem zaradi izdaje državnih tajnosti kot katerakoli ameriška vlada v vsej zgodovini. A še kar naprej, brez večjih težav vztraja v tej kontradikciji.
Je ta zloraba besed in občutek nemoči pri doseganju resničnih vsebinskih sprememb v načinu vladanja logična osnova za to, da je takih, ki se odločijo razkriti tajne podatke, vse več? So gverilske taktike Edwarda Snowdna in Juliana Assangea še edina učinkovita pot?Ne. So še druge taktike in poti. Lahko se zavzemaš za spremembo zakonov, lahko zahtevaš dostop do podatkov, ki jih vlade nočejo razkriti, lahko analiziraš politični jezik in vsebino zadaj. Lahko razkrivaš praznost konceptov v političnih govorih, sodeluješ pri razvrščanju vlad glede na dejansko javnost njihovega dela. Možnosti je veliko. Ko je Julian Assange razkril množico podatkov, so mnoge organizacije, ki se ukvarjajo s tajnostjo delovanja vlad, opozorile, da četudi cenijo razkritja, gre za model dela, ki ni trajnosten in ne bo pripomogel k spremembam v delovanju vlad. Vlade bodo verjetno reagirale prekomerno in poskusile uveljaviti še večjo stopnjo tajnosti pri svojem delu. To bo še dodatno otežilo njihovo delo ali ga celo vrnilo nekaj korakov nazaj.
Zna biti, da bo v primeru razkritij Edwarda Snowdna marsikdo opozoril na podobne reči. Morda je za nekoga, ki je delal znotraj NSA, korak, ki ga je naredil Snowden, edini možen. Ljudje se za razkritje tajnih podatkov odločijo iz različnih razlogov. Ne želijo si nujno reformiranja dela vlade. Nekaterim morda prekipi zaradi vprašljive legalnosti programa, v okviru katerega delajo. Prav bi bilo, da jih ne krivimo zaradi razkritja problematičnih praks, četudi njihovo dejanje oteži delo vladnih služb.
V knjigi To Save Everything, Click Here, ki je izšla marca, pišete o »solucionizmu«, o tem, kako tehnologija vzpodbuja mikro rešitve za makro družbene probleme, posledica pa je, da to omeji širše, bolj poglobljeno iskanje dolgoročnih rešitev. Je to kakorkoli povezano z neoliberalizmom, ki je družbena in ekonomska vprašanja izvzel iz političnega odločanja z uveljavitvijo popreproščenih formul o »vitki« državi in fiskalni vzdržnosti?Do določene mere povezave obstajajo. Ko govorim o solucionizmu, je znotraj celotnega koncepta morda najpomembnejša ideja, da se proces reševanja problemov prelaga na ramena državljanov, stran od državnih institucij in politikov. S tem pa tudi odgovornost za neuspeh ne bremeni več institucij in politikov, ampak posameznika.
Poglejmo primer debelosti. V Ameriki obstajajo različne teorije o razlogih za debelost: gre za posledico lenobe, popularnost hitre prehrane... A ena od razlag, ki bi jo morali upoštevati, je tudi ta, da ima industrija hitre prehrane neproporcionalno velik politični vpliv, da ni reguliranega oglaševanja, da infrastruktura vzpodbuja vožnjo z avtomobili, le malo pa je površin za pešce in rekreacijo.
V zadnjih letih se je pojavila nova, privatna infrastruktura za reševanje problemov. Google, Facebook in Apple so zgradili tehnološko infrastrukturo prek pametnih telefonov, socialnih omrežij in tabličnih računalnikov. Ta infrastruktura jim omogoča nadzor nad našim obnašanjem in vpliv nanj. Lahko ga dejansko spreminjajo, s tem ko nam ponujajo izbrane informacije o tem, kaj delamo, kaj smo naredili in kaj bi morali početi. Obstaja cel niz vedenjskih intervencij, ki pridejo do nas prek informacij, ki nam jih posredujejo. Kajti vse, kar počnemo, se analizira prek naših pametnih telefonov in procesira nekje v oblaku.
Kaj to naredi družbi?Tehnološke, družbene in ekonomske okoliščine, v katerih živimo, in pogostokrat neuspeli poskusi vlad, da rešijo kompleksne probleme, ponujajo priložnost, da se nekaj tega reševanja družbenih problemov outsourca v Silicijevo dolino. To je zelo privlačno. Silicijeva dolina nato navodila za reševanje teh problemov prek svojih tehnologij posreduje državljanom. Obstoj te infrastrukture in enostavnost nadzorovanja lastnega obnašanja s temi pripomočki pomenita, da gre za osebni neuspeh ali lastno neodgovornost, če sami ne naredimo vse, da bi rešili probleme, s katerimi smo soočeni. Tako se družbene probleme, ki bi jih pred leti pripisali neprimernemu delu institucij, predstavlja skoraj izključno kot osebne neuspehe posameznikov. To ima zelo močan priokus (neo)liberalizma.
Temu pristopu k reševanju družbenih problemov nisem naklonjen, še manj mi je všeč, kako vključuje privatno industrijo, ki ima lastne cilje. Kajti opušča se druge načine reševanja družbenih problemov prek spreminjanja zakonodaje ali delovanja institucij. Ne vidim, zakaj je treba tako zelo krepiti moč Silicijeve doline.
Se zavedamo posledic teh praks?Ne. Ne sprašujemo se o potencialno zelo visoki ceni solucionizma. Deloma gre to pripisati navdušenju politikov nad inovacijami. Tako navdušenje je poceni. Uveljaviti novo zakonodajo, ki bo regulirala oglaševanje hitre prehrane, je dražje in tveganje večje.
Kaj se v teh okoliščinah zgodi s politiko?Politiko si je prisvojila in si jo še vedno prisvaja ekonomija. Gre za posledico vzpona neoliberalizma. Ko širše, bolj odprte ideale in merila nadomestimo z učinkovitostjo, za katero se zdi, da je postala temelj vseh politik, ekonomija dobi v roke vajeti celotne javne politike. Tehnologija, senzorji in pametni telefoni vse laže nadzorujejo, zbirajo in analizirajo vse, kar počnemo. To odpira vrata za nove oblike reform, ki poskušajo izgnati neučinkovitost s trgov. V ZDA je denimo vse več novih podjetij, start-upov, ki poskušajo prevzeti delo, ki so ga doslej opravljali taksisti. Eno takih podjetij je Uber. Vendar jih zaradi njihove »socialnosti« ne zavezujejo pravila, ki jim morajo slediti taksisti. V mislih imam prepoved diskriminacije, zavezo, da ne odrečejo vožnje na določene kraje, prepoved višjih tarif v slabem vremenu... Gre za regulacije, ki so se razvile skozi desetletja. Njihov temelj je bilo zavedanje, da so taksiji prevozna dejavnost, ki je tudi javnega pomena. Nova podjetja se tem regulacijam izognejo, pri čemer se sklicujejo na bolj učinkovite tržne odnose. Ker danes tržni signali potujejo toliko ceneje in hitreje, se poskuša zaobiti nekdanja pravila. Vse, kar nastaja, pa temelji na idealu učinkovitosti.
Pri vsem tem se pozabimo vprašati, ali ni bila morda manjša učinkovitost v preteklosti cena, ki smo jo plačevali v zameno za zagotovilo, da živimo v družbi, ki je pravičnejša in poskuša enakopravno nasloviti potrebe vseh. Če se vse začne in konča le pri merjenju učinkovitosti, bomo končali v družbi, kjer bo vse delovalo v korist ekonomije. Ne smemo se slepiti. Tisti, ki se zavzemajo za spremembe k večji učinkovitosti, so pomembni igralci privatnega sektorja. Zanje je učinkovita družba enostavno privlačnejša in donosnejša.
Verjeti, da imajo ti projekti in nova podjetja v sebi tudi solidarnostno plat, ki je lahko močnejša od korporativnega pehanja za dobički, je naivno?Naivno za ljudi, ki so na drugi, privatni strani. Zame ne.
Koncept solidarnosti je zelo težko razložiti v jeziku trga in ekonomije. Potrošniki so zamenjali državljane. Včasih stopijo skupaj zaradi neke skupne čustvene ali moralne skrbi, a tako deluje branding. Pripadati hočeš skupnosti ljudi, ki vozijo tak in tak avto, ker to pomeni to in to. A ti občutki se ne prevedejo avtomatično v resnejše politično razmišljanje. Solidarnost torej danes obstaja zaradi potrošniških vzgibov, ne zaradi političnih ciljev. In dokler ne bodo ta nova socialno-potrošniška podjetja začela o solidarnosti razmišljati kot o političnem projektu in konceptu, nima smisla gojiti optimizma.
Mnogim pa je solidarnost le umetna ovira do zagotovitve tržne učinkovitosti. Kajti solidarnost hoče ohranitev stabilnosti ali vsaj žepov stabilnosti v kapitalističnem okolju, kjer vse teži k fluidnosti, kot je dejal Zygmunt Bauman. Dokler ni vse utekočinjeno, fluidno, je vse, kar je še fiksno in stabilno, ovira za kapitalizem in potrošništvo. Vse te stabilne ostanke želijo ekonomske elite uničiti v imenu večje ekonomske učinkovitosti. Tu ni v teoriji nič novega. Novo je, kako ne prevprašujemo več logike učinkovitosti. Spuščamo jo v polja, kjer je morda ne bi smelo biti. Deloma zato, ker smo toliko reči prepustili privatnemu sektorju. Skupaj z njim se prepuščamo zaljubljenosti v tehnologijo in inovacije, ne da bi prepoznali globoko politično naravo številnih sprememb.
Ne zavedamo se, da se naša avtonomija sprejemanja odločitev in ravnanj, avtonomija razmislekov in iskanja rešitev, krha. Pozabljamo, da obstajajo alternativne rešitve, alternativni modeli in razmisleki, ki bi družbi dolgoročno morda bolj koristili. Dokler so te alternative mnogim nevidne, se bojim, da bodo tehnološke rešitve idealne. Pozabili bomo, da so le ena od mnogih možnih rešitev, morda celo slabša kot druge, družbene, politične in pravne rešitve.
Avtonomija je nujno povezana tudi z občutkom svobode in varnosti. Vi opozarjate, da lahko zaradi nakupa jogurta ali humusa pademo v algoritem, ki iz nas naredi potencialno »varnostno grožnjo«. Kje potegniti mejo med paranojo in pametnim varovanjem zasebnosti v dobi vsesplošnega nadzora?Obstajajo številne možnosti, kako zakriti sledi na internetu. Obstaja gibanje ljudi, ki verjamejo, da lahko z iskanjem bizarnih kombinacij, denimo vsak ponedeljek, zbegajo Google, da ne bo imel jasne slike, kdo so. Obstaja aplikacija, ki skrije tvoj IP-naslov, ustvari anonimnost na internetu, zmede Facebook in Google glede tega, kje si in kdo si. Nekatera teh orodij so izrednega, celo življenjskega pomena za aktiviste v avtoritarnih državah. A vendar so le ena od možnosti, kako lahko rešimo te probleme.
Ne zdi se mi pametno, da se ljudje zalagajo z novimi aplikacijami, da bi zaščitili svojo zasebnost in varnost na internetu. To je, kot če bi kupil pištolo, mitraljez in nato še top, ki ga bom parkiral za hišo, da se bom lahko branil, ko napadejo marsovci. Še vedno se mi zdi pomembno zavedati se, da plačujemo davke zaradi zagotavljanja naše varnosti. Tako kot so upravičena naša pričakovanja do policije, davčnega urada... O tem se danes ne pogovarjamo dovolj. Sploh ko govorimo o zasebnosti in anonimnosti. Predpostavljamo, da so država in njene institucije sovražnik in da sta obramba in zaščita v naših lastnih rokah. Zato odštejem par sto dolarjev in kupim nekaj aplikacij, ki mi bodo pomagale varovati zasebnost na internetu. Pozabljamo na odgovornost institucij.
Naša sposobnost, da bi znali in hoteli misliti ter razvijati institucionalne rešitve za sistemske probleme, je vse manjša. Tega ne počnemo, ker so nam na dosegu klika privatizirane in individualne rešitve. To me v trendu »solucionizma« najbolj skrbi. Želel bi, da razmišljamo, kako lahko probleme rešimo na ravni zakonov in institucij, ne le na ravni aplikacij. Ohranjanje zaupanja v institucije, četudi so morda kdaj neučinkovite, je pomembno. Za to pa potrebujemo jasno debato in razmislek ter razumevanje, čemu državne institucije služijo. In zakaj je ekonomska neučinkovitost morda nekaj, za kar se splača boriti. A če bomo o institucijah razmišljali le kot potrošniki, ne bomo znali razložiti kot državljani, zakaj so jih naše babice in dedki zgradili in si jih izborili.