Iz oči v oči s trojko

Brez vode ni basketa

V torek ob petih popoldne sta pri Popu sprva nametavala samo Tim in Enej. Slednji v dresu srbske reprezentance z napisom Vujanić, torej priimkom izvrstnega srbskega branilca izpred nekaj let. Oba enajstletnika. Po rasti ravno na meji, ko bi jima odrasla košarkarska žoga ter regularno visok koš še lahko povzročala preglavice. Vendar pa sta mladiča kazala zelo dobro znanje. Obvladala sta dvokorak in polaganje in z nekaj metrov zadevala koš za košem. Po svoje sta sploh presenetila, ker sta igrala šolo. Staro igro, ko mora igralec obkrožiti postaje na začrtani raketi tako, da z vsake pozicije zadane najmanj v dveh poskusih. Če zgreši oba meta, se vrne na začetek, zmaga pa tisti, ki prvi obkroži celo raketo. Zaustavljala sta se na »štirki«, kot se reče točki, kjer se črta za proste mete sreča s stransko črto. Da bi zadela od tam, sta vendarle še prešibka.

Nekaj manjši Tim, na oko blizu 160 centimetrov, košarko trenira in se zgleduje po Jordanu, čeprav je star približno toliko, kot je minilo od Jordanove upokojitve. Nekaj višji Enej se s košarko ukvarja kot samouk in mu je celo ljubši hokej, ker je več nabijanja, zgleduje pa se po LeBronu. »Vsak dan sem na igrišču. Pridem ob petih in sem tukaj tja do devetih,« razloži manjši izmed dvojice ter dodatno pojasni: »Igram še na igrišču v Savskem med bloki, kjer se prav tako dokaj redno zbiramo.« Face. Ni dvoma, da so to poletja, ki se jih bosta nekoč nadvse nostalgično spominjala.

Ker se odrasla ekipa očitno še ni imela namena zbrati, je veljalo urico, ki je manjkala do osemnajste, izkoristiti za skok do Zelene jame, starodavnega igrišča ob nekdanji srednji grafični šoli. Igrišče že dolgo velja za neobljudeno. Vendar pa časi se spreminjajo in morda se je kaj premaknilo tudi med spokojnimi Zelenojamci. Očitno še ne. »Ne, nihče ne igra tukaj,« razloži mulec na bmx-u, ki se je kratkočasil s fijakanjem po opusteli soseski, čeprav je igrišče na oko delovalo, da bi lahko bilo za silo v funkciji. Po asfaltu so se sicer naredile razpoke oziroma za gležnje nevarne izbokline, tudi obroči so premogli mrežice, ki se jim je poznalo, da so preživele vsaj eno, če ne več zim, pred igriščem pa je stala tabla MOL s pravili vedenja. Igrišče, ki čaka... No, o tem nekaj kasneje.

Vmes se je igrišče pri Popu dejansko napolnilo. Zasedeni so bili vsi štirje koši. Hierarhično. Na drugokategorniškem igrišču že na videz okornejši, nižji ter na momente tudi oblejši entuziasti, na severnem košu glavnega igrišča mladinci, vključno z mladim parkljem Savićem, medtem ko so pod glavnim košem že nabijali prvokategorniki z Gianpaolom Zoretom, spoštovanim basket veteranom. Ki se kakopak priduša, da ni več tako, kot je bilo: »Samo še tukaj se igra. Za kje drugje skoraj ne vem, da bi se.« Preostanek družbe so bili zagreteži sredi dvajsetih. Košarkarski pasioniranci s formatiranimi gibi, kar je najbolj evidentno, ko se ogrevajo in kanček pretiravajo s stiliziranostjo, ki pa potem med igro kakopak upade. Kombinacija talentiranih samoukov in šolanih igralcev. »Tukaj se zagotovo igra najboljši basket v mestu. Če tvoja trojka zgubi, moraš na naslednjo priložnost kdaj čakati tudi po uro in pol. Včeraj je tukaj na primer igral Dejan Mlakar, MVP (most valuable player) letošnje Telemach lige, Goran Dragić je pa tukaj trojke odigral še teden potem, ko je podpisal za Phoenix Suns. In če se prav spomnim, se ga je zaradi tega tisti teden tudi bolj nežno pokrivalo,« razloži Sašo, preko 190 centimetrov visok postavnež in očiten košarkarski »bolnik«, torej tip, ki mu igranje košarke oziroma košarka nasploh pomeni nadvse veliko. Če sceno pri Popu primerjamo z nekdanjo sceno na kopališču Kolezija, kjer se je igralo v osemdesetih in kjer je trojka, ki je izgubila dopoldne, ob številni konkurenci prišla na vrsto za nov poskus šele popoldne, se dandanašnji prvokategorniki bistveno manj kregajo, šopirijo, bolj spoštujejo drug drugega, predvsem pa si bistveno manj izmišljujejo prekrške. »Glede favlov je tako. Če ga kličeš, ga boš zagotovo dobil. Glede tega skoraj ni dileme. Včasih se napetosti seveda povečajo, vendar pa fizičnega obračunavanja ni. V toliko zadeve ostajajo znotraj okvirov primernega,« ta nadvse zagaten uličnokošarkarski moment razloži Sašo. Pri ulični košarki vsak igralec namreč kliče prekršek sam, po svoji presoji, v žaru borbe pa človeka rado zanese, da kliče kaj, kar se dejansko ni zgodilo. Aja, in še nadvse pomemben moment igrišča pri Popu. Igralci lahko hodijo med pavzami v bližnji bife na vodo. Brez vode ni basketa, to, da ti je dandanes ni treba prinesti v plastenki, pa je luksuz.

Ko igrišča čakajo na nove generacije

Sledil je premik na Vič. Po sledi informacije, da se tam igra. Na igrišču osnovne šole Bičevje se je tisti torek popoldne na enem izmed igrišč kosala šesterica lokalnih najstnikov. »Ja, igramo skoraj vsak dan, vendar pa nas ni veliko. Recimo, da deset,« pove govornik skupine, za katero se zdi, da ni zgolj košarkarska, temveč občasno pobrca tudi kak nogomet. Lokalna scena torej, na katero osamelec z žogo, ki blodi po mestu in išče priložnost za igranje, ne more računati najbolj zanesljivo, ampak je slej ko prej priporočljivo, da premore kak telefonski kontakt, da se vnaprej pozanima, ali bo kdo na igrišču.

Da se na Viču tu in tam odigra kakšen resen basket, pa priča informacija, da se občasno tjakaj odpravi tudi kak igralec z Vodmata, kjer se je zadnjih nekaj sezon prav tako igralo. Točneje donedavna, ko je šefu kolonije Acotu presedlo vsakodnevno novačenje igralcev z esemesi, tako da v tej soseski basket te dni stagnira. Ker je Kolezija blizu Viča, obisk nekdaj osrednjega mestnega igrišča ni smel izostati. Kot že rečeno. Scena, kakršna se danes dogaja pri Popu, je bila nekoč tam. Na razmajanem košu, obrnjenem proti zahodu, tako da je igralcem sonce sijalo direktno v oči. Pa vendar tam. Basketaši pod košem, igralci remija za denar pod krošnjami dreves na zelenici nekaj stran. Nemalokrat iste osebe v obeh vlogah. Lepa scena. Danes je v izpraznjenem bazenu poligon za grafitarje in po svoje atraktivno nogometno igrišče, medtem ko je obnovljeno košarkarsko igrišče samevalo. Neki postaven poba z napisom Valetudo na majici je v trenutku prihoda ravno sedel na košarkarski žogi in šaril po telefonu. »Ne, ne bi vedel, da se tukaj igra. In nikogar ne čakam. Prišel sem sam nametavat. Je pa igrišče obnovljeno že par let.«

No, če se ne igra na Koleziji, se pa na igrišču trnovskega Partizana nekaj naprej. Čeprav so črte na igrišču že zdavnaj zbledele, obroči oziroma table so pa evidentno tik pred izdihom. Na enem košu so se kanček bolj srdito in tehnično manj dovršeno kosali mladci, na drugem pa dve starejši trojki. Med njimi tudi stari znanec, ki si je pred leti zlomil nogo tako, da je šel po žogo, ki je padla iz igrišča, pri tem stopil v blato komaj osušene luže in si zaradi vneme pozabil očistiti podplate copatov. V prvi naslednji akciji mu je na zlizanem asfaltu zdrsnilo tako nerodno, da je doživel odprt zlom noge. Brrrr! Letošnje poletje je nazaj. »Preselil sem se v Trnovo. Danes sem prvič na igrišču, a menda se igra vsako popoldne,« pove. In v Trnovem se je torkova ekskurzija po mestnih igriščih tudi končala. Ja, verjetno bi se dalo iti še kam. Verjetno se igra še kje. Na Majde Vrhovnik zagotovo, saj je bilo že zgodaj popoldne opaziti šesterico, ki se je nabijala pod povešenim obročem.

V ulični košarki se očitno dogaja, da tam, kjer se je igralo nekoč, ne igrajo več, se pa igra na igriščih, ki so dolgo veljala za neobljudena. Začetek na Fužinah ni bil obetaven. Igrišče med bloki je bilo sicer polno mularije v spremstvu staršev ali starih staršev, vendar pa o kakšnih resnejših basketaših ne duha ne sluha. Nekdo me napoti na spodnje igrišče ob Ljubljanici, kjer je približni vrstnik podpisnika učil sinka metati na koš. »Kolikor vem, se na tem igrišču igra zelo občasno, na vsake kvatre,« me seznani. Stagnacija? Morda se v Fužinah dogaja tako imenovani vmesni moment. Ko igrišča čakajo nove generacije. Zato pa v križišču Zaloške in Kajuhove naletim na mladiča na mopedih s košarkarsko žogo v prtljažniku. »Kam?« ju vprašam. »Greva igrat v Jarše. Tam sva zmenjena s kolegi.«

Košarka ni umrla

Via Jarše torej. Na igrišču ob šoli oziroma poleg obvoznice v Jaršah se je res kosala šestorka srednjih najstnikov. »Igramo redno. Petnajst nas je. Večina starejših, ki pa pridejo kasneje. Ne igramo pa nujno košarke, ampak kdaj tudi fuzbal. Pa kdaj gremo gostovat na Partizana v Moste za gimnazijo.« Prav slednje, da se na Partizanu v Mostah na zunanjem igrišču v teh časih igra basket, je posebej prijetno presenečenje. Kajti tisto igrišče je bilo dolgo časa neobljudeno, dandanes pa se je očitno zgodila dovoljšnja populacija mladeži, da se je vzpostavila nova scena. Vendar pa Moste v sredo niso bile v planu. V načrtu je bila smer sever-severozahod. BS3.

Če je človek zadnja leta taval po mestu in iskal košarko, potem se je na BS3 vedno lahko zanesel. Da bo mera polna, se tam igra na tartanskem igrišču. Torej na igrišču s podobno gumirano podlago, kakršno so ob tistem gostovanju Scottieja Pippna v Ljubljani položili na zunanjem tivolskem igrišču, da potem nihče ni več hotel igrati na njem in je košarkarska scena v nemara najlepšem ljubljanskem okolju zamrla. Tudi v sredo popoldne so si na glavnem košu konkurirale tri trojke. Zelo solidni igralci. Brez bajsijev. Postavni, nenavlečeni na reševanje tekem z metanjem trojk, skočni, konkurenčni. Kakopak na čelu z Bajžijem, košarkarsko najbolj aktivnim članom didžejevske posadke Zeleno sonce. »Včeraj sta bila zasedena oba koša, plus čakalo se je,« poda Bajži hiter raport razmer v BS-u, kar pomeni, da se je na igrišču družilo vsaj dvajset igralcev.

A dan je že spuščal dušo in veljalo je pohiteti naprej. Proti Iliriji. Izhodiščnemu igrišču mnogih. Tudi G. Dragića na primer. No, nekdanja centrala basketiranja tri na tri dandanes deluje razpadajoče. Smeti, zaraščene tribune z razpadajočim betonom, dotrajani koši, železna mrežica na enem izmed njih in drugi znaki so dajali vtis neobljudenosti in neskrbi. Začuda sta bila na igrišču dva mladca in zdolgočaseno, kot je pač značilno za igralce, ki jim je propadlo popoldne, nametavala na koš in »čekirala« odbojkarice na mivki, ki so se radostno kosale onkraj ograje. Kajti košarkarsko igrišče na Iliriji sploh ni več del športnega kompleksa. Vsaj videti je tako. Do njega ne moreš več skozi glavni vhod, ampak od zadaj. Če sploh najdeš. Vendar pa fanta povesta osupljiv podatek. »Hotela sva igrati v Tivoliju, pa je prevelika gužva. Vsaj dvajset ljudi.« »Kje v Tivoliju? Menda ja ne nad tenis placi,« ju povprašam. »Ja, prav tam,« odgovorita.

Po svoje neverjetno, po drugi strani pa spet ne presenetljivo. To, da se je v Tivoliju po vsaj desetih, če ne več letih pavze spet začela igrati košarka, se je konec koncev moralo zgoditi. In res. Ko uletim tja, je igrišče polno obljudeno. Približno dvajset mladcev, o katerih kvaliteti zgovorno govori podatek, da je v zaključku partije, ki sem jo še ujel, padlo pet ali šest košev izza linije za tri točke, pri čemer so se med strelce vpisali štirje igralci. »Pred mesecem in pol smo prišli sem s Hinka Smrekarja oziroma iz Giba, kjer nismo imeli miru pred otroki in starši oziroma ker igrišče uporabljajo za parkirišče. Bolj ali manj smo Šiškarji,« pove tip, ki je počival na klopi s sodrugi. Dajali so vtis, da je nastopil tisti del konca popoldneva oziroma začetka večera, ko se marsikomu niti ne da več. No, za dve trojki so verjetno še nabrali, če že to ne, se je pa znal kdo s kom pokosati ena na ena. Za posladek.

Rečeno na kratko. Če kdo misli, da se v Ljubljani košarka ne igra, da je scena zamrla, da so vse uničili računalniki, potrošništvo in kar je še jamraško-kritiških argumentov, se moti. Igra se. In to precej intenzivno, bi si drznil podati oceno, pa ta temelji na obisku zgolj peščice igrišč. Zato ne gre obsojati ali celo rušiti opustelega igrišča. Ker bo, kot namiguje vendarle osnovni izsledek te reportaže, slej ko prej dočakalo novo ekipo.