Tako se je pred skoraj letom dni v besedilu Kako sem bil izbrisan spraševal sociolog dr. Nikolai Jeffs, ki je bil rojen v Sheffieldu očetu Britancu in materi Slovenki in ki že več kot trideset let živi v Sloveniji. Nedavno pa je novinarka Žurnala, Tjaša Pureber, ugotovila, da je podobnih primerov v Sloveniji veliko in da ima več tisoč slovenskih državljanov podobne težave pri rutinskem podaljšanju svojih osebnih izkaznic in potnih listov.

Medtem ko se torej vlada s svojim posebnim odposlancem za pravičnost in sprenevedanje Gregorjem Virantom na čelu z žrtvami izbrisa neuspešno pogaja o načinu poprave na sodišču dokazanih krivic, naša avtistična administracija izvaja nov birokratski udar. Bataljon nerazpoznavnih obrazov z druge strani občinskih šalterjev, ki je nekoč rasistične zamisli Bavčarja, Peterleta, Debelaka in drugih borcev za človekove pravice brez oklevanja spreminjal v žalostne zgodbe naključnih občanov, je spet na delu.

Tako kot nekoč, ko so prerezovali osebne izkaznice in prijazno odslavljali za državo nevarne »agresorje« in »kalkulante«, skrivajoč se pri tem za pravilnike, navodila od zgoraj in svojo lastno nepomembnost, so tudi zdaj zasedli položaje na braniku domovine in ponovno začeli pošiljati ljudi na različne konce sveta po poročne liste, izpiske iz rojstnih listov in zlate delfinčke s plavalnih tečajev.

Jih danes pošiljajo v Sirijo, kot so jih nekoč v Bosno? Jim govorijo, da pravila veljajo za vse enako in da niso oni krivi, če so razmere v Kongu takšne, kakršne pač so? Jih prepričujejo, da lahko za izpis iz matične knjige občanov verjetno zaprosijo tudi po telefonu ali internetu in da jim ga lahko z občine v tem njihovem Tripoliju pošljejo tudi po faksu? Jih začudeno sprašujejo, ali res v celem Južnem Sudanu nimajo nikogar, ki bi jim lahko pri tem pomagal? Nobenega brata ali sestre, ki bi lahko iz Timbuktuja poslala materin poročni list po pošti v Slovenj Gradec?

Ali spet govorijo, da jim je resnično žal, a da jim oni osebno ne morejo pomagati? Da niso pristojni? Da samo opravljajo svoje delo? Ko sem bral tekst dr. Jeffsa, se mi je po glavi pletlo tisto staro vprašanje: Koliko zločinov in krivic se na svetu zgodi zato, ker nekdo samo opravlja svoje delo in noče, ne zmore ali si preprosto ne upa pomisliti na posledice svojega početja?

Izogibanje odgovornosti je, kot kaže, naš nacionalni šport, saj se vsi le še skrivajo za napotke in nasvete nadrejenih, odgovornost pa prepuščajo onim, ki se radi izpostavljajo, onim, ki nimajo doma šoloobveznih otrok in kredita za kio sportage in tašče v domu za ostarele in obnove potrebne prikolice na Lošinju.

Odgovornost je treba prepustiti mlajšim, si najbrž mislijo, pa brezposelnim, ki nimajo kaj izgubiti in lahko zato protestirajo, se zavzemajo za pravičnost in enakopravnost. Oni nimajo trajnikov, ki bi jim zvezali roke in zaprli usta. Oni lahko tulijo, če se komu zgodi krivica. Oni si lahko privoščijo biti ljudje.

Lepo je videti, da naš birokratski aparat ne premore žvižgačev, ki bi javnosti razkrivali sistematsko trpinčenje državljanov in ki bi se temu v imenu boljšega, pravičnejšega sveta uprli ter zaprosili za politični azil v Ekvadorju. Lepo je videti, da nihče izmed naših štempljačev nima pretiranih težav s tem, da s svojim vsakodnevnim početjem dela krivico svojim sodržavljanom, da jim v najboljšem primeru povzroča nepotrebne visoke stroške, v najslabšem pa jih celo pušča brez veljavnih osebnih dokumentov.

»Sodelovanje pri ustvarjanju krivic je vedno najprej stvar osebne odločitve,« je v svojem tekstu zapisal dr. Nikolai Jeffs, in ta stavek bi morali naši birokrati kot poredni šolarčki vsak teden stokrat zapisati v svoj zvezek in si ga šepetati na poti v službo, vse dokler ga ne bi bili sposobni izstreliti, tudi ko bi jih sredi noči vrgli iz postelje.

Niso namreč zgolj politiki, poslanci, ministri in državni sekretarji, temveč smo vsi mi ta grozni, brezčutni državni aparat, ki od svojih lastnih državljanov zahteva, da po dvajset in več letih uradnikom ponovno dokazujejo, da so vredni slovenskega državljanstva. Vsi smo mi na neki način odgovorni za to, da se v naši evropski državi lahko dogaja kaj tako nečloveškega. Tako možganski trusti, ki so si izmislili to svinjarijo, ne meneč se za njene posledice, kot tisti, ki jo izvajajo z izgovorom, da niso plačani, da razmišljajo in sočustvujejo.

Konec koncev pa tudi vsi mi, ki vse to nemo opazujemo in dopuščamo in si mislimo, da se bo že našel kakšen Matevž Krivic, ki bo pomagal revežem v boju za ščepec dostojanstva, vsi mi, ki sploh ne pomislimo na to, da bomo morda že jutri mi sami stali pred tem istim okencem, gospoda Krivica pa ne bo od nikoder.