Brötzmann je doma iz Wuppertala v Severnem Porenju – Vestfaliji, ki je bil eno središč nemške jazzovske avantgarde in napredne umetnosti. »Mesto s svojčas dobrimi proizvodnimi zmogljivostmi in odprto univerzo je danes bankrotiralo. Zašuštrali so ga nesposobni in slepi politiki. Pred kratkim so zaprli majhno, pomembno avantgardno gledališče, ki je delovalo vse od konca vojne,« pove naravnost s trpkim tonom. Za današnjo nemško vlado in za vlogo preteklih socialdemokratskih vlad ne najde dobre besede: »Vse se je zvedlo na geslo kruha in iger.« Nemčija, nekdanje središče in inkubator svobodnih godb, je po njegovem mnenju izgubila nekdanjo močno, avtonomno klubsko kulturo, osrednjo podporno vlogo radijskih postaj in glasbenih festivalov. V mit Berlina kot središča za improvizirano godbo ne verjame, razen če tam hočeš igrati za bagatelo in morebiti živeti v stanovanju z nizko stanarino. Danes le pet odstotkov koncertov odigra v Nemčiji.
Svobodnjak v godbah, pihalec silovitega, razkošnega osebnega tona z neizbrisno avtoriteto in veliko odgovornostjo do soigralcev še zmerom širi polje glasbenosti in družbenega v njej. Manj znano je, da je tudi slikar in grafični oblikovalec, o čemer se lahko končno vsakdo prepriča na pregledni razstavi njegovih likovnih del v Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani, ki so nastajala od leta 1959 do danes. Rad poudarja razliko med obema praksama. Pri glasbi verjame v družbenost dogodka, v skupinsko ustvarjanje, pri slikanju v intimno delikatnost zavedanja o dokončanem delu.
Senior evropske svobodne improvizacije in free jazza je pri nas prvič muziciral na ljubljanskem jazz festivalu šele leta 1984. Živo se spomnim njegovega tedanjega silovitega nastopa, zaničevalnih odzivov domače »uradne« jazzovske srenje in velikega spoštovanja manjšega dela občinstva. Pravzaprav se tudi po 29-ih letih glede tega ni veliko spremenilo, le da smo izjemnega saksofonista pri nas srečevali bolj pogosto, v raznovrstnih postavah in se spoznavali z njegovo nepopustljivo držo in širino.
Ko sva jutro po prisrčni otvoritvi razstave in tik pred glasbenim začetkom letošnjega festivala, ki mu je odmeril vlogo osrednje osebnosti, obdelovala razliko med zdajšnjim in preteklim časom, se je pogovor zasukal okrog pomena solidarnosti – v glasbi, na mednarodni glasbeni sceni in v širši družbi. »Nove vrste glasbe, ki smo jo razvijali sredi šestdesetih let, se ne da izvzeti iz posebnih političnih razmer v zahodni Evropi in ZDA. Vse, kar umetniškega počneš, je nekako odraz širšega družbenega polja. Glasba se je razvijala zato, ker smo glasbeniki iz nekaj zahodnoevropskih držav gojili občutje solidarnosti. Če poenostavim, hoteli smo spremeniti svet, v katerem živimo. Zdaj vemo, da je bila to iluzija, kar sem na srečo spoznal precej hitro.«
Nova izrazna moč glasbenikov iz zahodne Nemčije, Anglije, Nizozemske in Švedske je bila tolikšna, da so nekateri jazzovski zgodovinarji in kritiki celo uporabili obteženo besedo, ki je bila sicer zaradi političnega in kulturnega boja ameriških črncev prihranjena zanje – emancipacija. Evropski glasbeniki naj bi se končno osvobodili dolgoletnih spon posnemanja ameriških, pretežno črnskih vzorov v jazzovski umetnosti, in dejansko svetu jazza in improvizacije končno pristavili nekaj svojega, izvirnega.
Solidarnost je na tej povezani sceni glasbenikov sicer še živela. Toda sama zase ne more obstajati le na odru, sredi kolektivnega ustvarjanja, vztraja Brtzmann. Ključno za razvoj relativno marginalne umetniške srenje in iskanja položaja na glasbenem trgu je bilo oblikovanje solidarnosti med glasbenimi tovariši z vsega sveta, tudi z Američani. Toda to je nekako delovalo do konca osemdesetih let. Sunkovite družbene spremembe v zadnjih dvajsetih letih, nastop novih medijev, tehničnih možnosti, interneta, vse to je pripeljalo do tega, da je ta mednarodna solidarnost, tako na ožji glasbeniški sceni kot v mnogo širšem pomenu, šla po gobe. »Ne občutim je več. Ko gre gospodarstvo navzdol, vsak začne gledati le nase, misli le na svoje preživetje. To je zelo človeško, a žal tudi človeško neumno, ker se moraš proti slabim razmeram spopadati skupaj z drugimi. Samo če pogledava politiko v Nemčiji ali Sloveniji, je jasno, da zanjo ne obstajamo. Kulturo nam servirajo na velikih dogodkih, kjer se kopiči denar, odgovorni pa so pozabili, da za kulturni razvoj rabiš podlago.«
Kot glasbenik z mednarodnim ugledom se Brötzmann ne pritožuje nad pomanjkanjem špilov. Huje je za mlajše glasbenike, pravi. Zorel in živel je z igranjem na koncertih, od žive glasbe. Je samouk, ki se je šolal v klubih, na vajah in ne na akademijah. »Glasbene šole te ne bodo naučile posebnega odnosa do glasbila in oblikovanja samosvojega, osebnega zvena. Tega te lahko nauči le stalno igranje in druženje z drugimi. Zato je jazz toliko časa ostal vitalna glasbena umetnost. Če bo to izgubil, je z njim konec. Ostala bo le fasada lepo dodelanih akademskih, naučenih kontur brez resničnega drobovja.«
Ko je na sredinem koncertu v klubu Cankarjevega doma na premierni predstavitvi skupine dveh saksofonistov (njega in Kena Vandermarka) in dveh bobnarjev (Chada Taylorja in Hamida Draka) zarezal v tišino pričakovanj s širokim, emocionalnim tonom, je bilo takoj jasno, da se začenja lepa, zahtevna, nepredvidljiva in intenzivna glasbena dogodivščina. Tako kot dan prej v grafičnem centru, ko je po nekaj skromnih besedah ob otvoritvi razstave pozornost preusmeril k sodelavcu, chicaškemu vibrafonistu Jasonu Adasiewiczu, ki je iz »spremljevalnega« dogodka uprizoril malo čarovnijo na toliko časa zanemarjanem glasbilu. Oče saksofonskega »hrupa«, kakor gre kliše, in nežni vibrafon skupaj? Toliko o klišejih in predstavah. Peter Brötzmann še vedno išče nove kombinacije, spajanje idej, dialektiko v muziciranju, emocionalno in abstraktno v njem. Preprosto, glasbo rad igra.